V nasprotju z uradno resnico naj bi resnično grožnjo človeštvu tako predstavljal prihod nove ledene dobe in ne zloglasno globalno segrevanje.
Trenutno naj bi živeli v prehodni periodi med dvema daljšima ledenima dobama.
Na našo nesrečo ta vmesna obdobja trajajo le približno deset tisoč let – in ravno toliko časa je minilo od zadnje ledene dobe. In koliko časa imamo, preden se led začne širiti po zemeljski obli? Manj kot sto let, morda več? Vedeti ne moremo. Četudi je mogoče porast temperatur prejšnjega stoletja v celoti pripisati človeškim dejavnostim, je bil ta še vedno v mejah povsem naravnih variacij zadnjih nekaj tisoč let. Postopno naraščanje temperature v tolikšni meri bi v naslednjem stoletju vsekakor terjalo nekaj sprememb v ustroju človeštva, vendar še v okviru naših zmožnosti. Nastop nove ledene dobe pa bi po drugi strani predstavljal znatno prepreko v nadaljevanju moderne civilizacije kot take. Zadnja ledena doba je v led vklenila večji del Evrope in Severne Amerike. V 14. stoletju se je začela zadnja manjša ledena doba, ko je zmrznilo Baltsko morje in je narastla gladina Kaspijskega jezera; izumrle so nordijske naselbine na Grenlandiji, na Islandiji je prestala kultivacija žita, žetvi v Skandinaviji pa je zadala hud udarec. Vse to naj bi bili zgolj znanilci prihajajočih tegob. Nadalje so do sredine 17. stoletja napredujoči ledeniki v švicarskih Alpah izbrisali celotne vasi. V Angliji je v istem stoletju zmrznila Temza, v Ameriki pa pristanišče v New Yorku. Če bi se ta trend nadaljeval, bi gotovo pisali drugačno zgodovino. K sreči je zmanjšana sončna aktivnost, ki je povzročila malo ledeno dobo, prenehala in tlakovala pot razcvetu, katerega rezultat je naš vsakdan. Do pred 2,75 milijona let, ko je Zemljino ozračje vstopilo v nenavadno obdobje nestabilnosti, je bilo le malo ledenih dob. Ciklus teh se je tako začel pred približno milijonom let – 100.000 let trajajoče ledene dobe so razmejevale precej kratke vmesne periode, kakršna naj bi bila ta, v kateri živimo. Pred nastopom ledenih dob in večji del Zemljine zgodovine je bilo ozračje toplejše kot danes. Resnično, sonce je postajalo vse bolj svetlo vso zgodovino in vzcvetele so velike kopenske rastline. To sta dva dejavnika, ki sta delovala na upad koncentracij ogljikovega dioksida v atmosferi na najnižjo raven. Mogoče je, da bi povišane koncentracije ogljikovega podaljšale vmesno periodo, vendar pa potrebna raven za zdaj še ni bila dosežena, niti je ne poznamo. NASA napoveduje, da bo vrhunec sončnega ciklusa leta 2022, ki je eden najšibkejših v več stoletjih, povzročil znatno ohladitev. Bo to vzvod, ki bo sprožil novo ledeno dobo? Zato nekateri pozivajo k premisleku, preden izničimo trenutni razcvet s porabo znatnih količin sredstev za boj z domnevnim segrevanjem ozračja, ki nas lahko le spelje na led. Dobesedno. Kot kaže, prihod ledene dobe ni nujno dolgotrajen proces. Če bi se sladka voda iz sibirskih veletokov v Arktičnem morju izlila, bi bil lahko zaustavljen zalivski tok, ki oskrbuje Evropo s toploto. Evropa bi se ohladila v nekaj mesecih.
Bomo preživeli ledeno dobo?
V človeški zgodovini so bili ljudje soočeni z nihajočimi podnebnimi razmerami. Tako je Grenlandija (ang. Zelena zemlja) dobila ime po časovnem obdobju, v katerem je bila odkrita – v srednjeveški topli periodi, ko so v Angliji rasli vinogradi in je bujno zelenje razkrilo sicer pod ledom ujeto kopno. Ob koncu toplega obdobja pa so Vikingi, ki so odkrili Grenlandijo, morali priznati premoč podnebju. Po drugi strani so se Inuiti uspešno prilagodili. In mi, na pragu vrtoglavih sprememb – bomo ubrali pot Vikingov ali Inuitov? Nasprotniki zelenih tehnologij cinično opozarjajo na nedelovanje vetrnic, vklenjenih v led, in opozarjajo, da nam zelena mentaliteta ne dela uslug v luči prihajajoče dobe snega in ledu.
Znamenja male ledene dobe
Po besedah poznavalcev bo ta nastopila leta 2014, vseeno pa je o njenih znanilcih že mogoče govoriti. Tako je Japonska letos podrla zimski rekord s petmetrskimi nanosi snega, ki so zakrili celotna domovanja, ceste pa so vodile skozi snežene tunele. Podobno je bilo tudi v Rusiji, kjer je petmetrska snežna odeja ohromila Moskvo. Snežni vihar v Teksasu je podrl sto dvajset let star rekord, ko je letos februarja nanesel dobrega pol metra snega z vetrovi, ki so pihali s 120 km/h. Indijske ceste so bile zakopane pod tridesetimi metri snega, v kanadskem Torontu pa je mednarodno letališče Pearson prekrivalo rekordnih 12,4 centimetra snega. In ne nazadnje, izredno stanje je bilo razglašeno v Virginiji, kjer je več kot 200.000 ljudi ostalo brez elektrike.
Še več zanimivosti v dnevnem časopisu SVET24.
