Da bi zadostili zahtevam trga, so podjetja, ki se ukvarjajo s tovrstnimi dejavnostmi, krepko znižala standarde, saj so obupala nad iskanjem posvečenih duhovnikov. Tako v poštev pridejo že moški, ki so videti dovolj tuji, da jih je mogoče označiti za kristjane, in znajo dovolj govoriti japonsko, da izvedejo dvajset minutno slovesnost.
Sploh ženske so bile naklonjene ideji poroke z obredom, ki iz neveste naredi nekakšno princeso, četudi le za kratek čas. Tradicionalne shinto poroke po drugi strani za nevesto pomenijo lasuljo in kimono, saj so bolj osredotočene na združitev nevestine in ženinove družine. Očitno Japoncem bolj leži zahodni slog poročne obleke in splošni videz, kar je botrovalo rojstvu mode tujih lažnih duhovnikov. Ti sploh ni nujno, da so kristjani; ravno nasprotno, saj podjetja iščejo kandidate, ki se bodo držali scenarija. Gre namreč zgolj za vizualni vidik obreda, ki privlači Japonce, in ne globje vsebine, zato so zahodnjaki bolj zaželeni kot japonski krščanski duhovniki. Slednji nad to prakso nikakor niso navdušeni, saj menijo, da trpi njihov ugled. Očitno pa posel cveti, saj lahko lažni duhovniki za dvajsetminutno slovesnost zaslužijo več sto evrov. 
