Od leta 2000, ko so pod okriljem Mednarodne letalske zveze (FAI) začeli prirejati svetovna in evropska prvenstva, ni manjkal na nobenem. Njegov izkupiček: dvakrat posamični svetovni prvak, štirikrat ekipni, enkrat evropski prvak, štirikratni zmagovalec svetovnega pokala. Te dni potuje proti Tajski in Indoneziji na prve tekme letošnjega svetovnega pokala.
Kaj je pri jadranju s padalom najlepše?
»Zagotovo je najlepši občutek breztežnosti, veliko zadovoljstvo pa je, ko si pridobiš toliko občutka in izkušenj, da obvladaš padalo in pogoje v zraku. Padalo moraš čutiti, tega pa se lahko naučiš le z vajo in ogromno letenja.«
Kje najraje letite?
»V Logarski dolini, nad Mangartom, na Primorskem in po Goriškem. Zelo so mi pri srcu manjši tereni, ki omogočajo veliko igračkanja. Nekoč smo tako neskončno uživali nekje v Angliji, zelo lepo je na klifih v Indoneziji in na Baliju, pa tudi na Ohridu. Najboljši so predvidljivi tereni. 90 odstotkov nesreč jadralnih padalcev pri nas se zgodi tujcem, ki, navajeni letenja v ravnih, odprtih predelih s stabilnimi vetrovi, pridejo na Tolminsko in Bovško in se zapletejo v spremenljive, sunkovite vetrove, ki presenečajo še nas, domačine.«
Kako poteka tekmovanje v natančnem pristajanju?
»Traja več dni oziroma največ dvanajst tekmovalnih serij. Pilot vzleti s hriba proti pristajalnemu prostoru, in ko se mu približa, natančno opazuje pogoje pristanka – smer, moč vetra in termične pogoje. Izbere približen položaj, kjer bo začel pristajalni manever, potem pa ga nadaljuje, dokler se tekmovalnemu polju ne približa na kakšnih dvajset metrov od točke pristanka, tu se začne finale. Pristanek na noge je pogoj, da je let sploh merjen, cilj pa je pristanek na 'palačinki', tako imenujemo elektronsko merilno napravo oziroma tricentimetrsko ničlo. Uspešnost je odvisna od pogojev, občutka in izkušenj tekmovalca, v veliki meri pa tudi od njegove sposobnosti koncentracije in psihične priprave.«
Tekmovalci si na konico čevlja nalepite nastavek, s katerim se lahko še bolj natančno dotaknete ciljne točke.
»Če se umirjeno pripelješ, se lahko 'zrušiš' zadnji meter, pol metra nad tlemi, zelo pa moraš paziti, da te padalo ne potegne nazaj. Rezultati v naši disciplini so zelo napredovali. Na lanskih tekmah v Budvi in na plažah v Albaniji je imel zmagovalec po petih, šestih serijah na primer le dva zgrešena centimetra.«
S katerim drugim športom bi bilo najlaže primerjati jadralno padalstvo v natančnem pristajanju?
»S smučarskimi skoki, pri katerih so prav tako ključni trenutki, ko lahko ujameš pravo letenje. Težko je ugotoviti gibanje zraka in najti vzgornike. Včasih zagledaš abuha (koroški izraz za kanjo), ki kroži dovolj blizu, in poskusiš 'izkoristiti' njegovo znanje. Narediš drobno napako, in že si zapravil vrhunsko uvrstitev.«
Športno jadralno padalstvo se je začelo s tekmami v natančnem pristajanju, z razvojem opreme pa se je razvilo tudi tekmovanje v preletih.
»Slovenija je ena od redkih držav, ki je v vrhu v obeh disciplinah. Če imaš ambicije, je mogoče v obeh disciplinah tekmovati kar dolgo, tudi po štiridesetem letu starosti.«
Kaj pa akrobatsko jadralno padalstvo, tretja tekmovalna disciplina?
»Na začetku ni bila nič posebnega, le razni obrati in spirale, zdaj pa je povsem druga pesem. Pred časom smo imeli na svetovnih letalskih igrah v Torinu skupno tekmovališče, skakali so iz helikopterja in na visoki hitrosti izvajali takšne loopinge in obrate, da se sprašuješ, kako je to sploh mogoče. Vendar je težko najti 30 let starega akrobatskega pilota, to je šport za predrzne, rahlo odštekane mulce, toda popolne 'maherje'.«
Kako to, da je Slovenija velesila v jadralnem padalstvu?
»Uspešno smo uporabili izkušnje naših vrhunskih klasičnih padalcev, delujemo zelo organizirano, zato smo lahko hitro - ne ujeli, temveč pomagali soustvarjati kakovosten svetovni vrh.«
Zakaj se torej o tem v Sloveniji tako malo ve?
»S takšno množico različnih športov in s tolikšnim številom vrhunskih tekmovalnih rezultatov ima Slovenija res problem. Vendar so na zemljevidu jadralnega padalstva še večje lise. Kot predstavnik tekmovalcev v svetovni zvezi sem že dlje časa v stiku z ameriškimi jadralnimi padalci, ki so tekmovalno slabše razviti od na primer Brazilcev, Čilencev in Perujcev. Ni entuziazma, so pa finančne omejitve. Tudi pri nas si večina tekmovalcev sama krije stroške.«
Kako trenirate?
»Treningi se odvijajo vse leto, pozimi jih je seveda manj, v sezoni, predvsem spomladi, se leti vsak dan, dopoldne ali popoldne. Zaradi kondicije se je priporočljivo povzpeti na odskočišče kar peš.«
Kot športni pedagog delate v Centru za usposabljanje, delo in varstvo v Črni. Pravite, da v službi uživate pri delu z ljudmi s posebnimi potrebami.
»To je posebna izkušnja, v pozitivnem smislu so drugačni, zelo neposredni in iskreni.«
