Osrednja testna tekmovanja so bila lani, saj so tekmovališča večinoma že nared, neskončna gradbišča v dolžini več kot 100 kilometrov pa pričajo o ogromnih količinah denarja, ki ga bodo Rusi porabili in bo znatno presegel okvire predvidenega proračuna.
Zimske igre bodo prvič v Rusiji, ki je kot nekdanja Sovjetska zveza že gostila poletne igre v Moskvi 1980. Te je v obdobju hladne vojne zaznamoval bojkot velikega števila zahodnih držav, OI v Sočiju pa prihajajo v vrhuncu gospodarske krize, ki je še bolj izostrila finančno sliko organizacije. Stroški za izvedbo iger, sama organizacija naj bi stala prek dve milijardi evrov, segajo v vrtoglave višave.
Za turistično infrastrukturo naj po uradnih podatkih porabili okrog 2,5 milijarde evrov, za olimpijske objekte 500 milijonov, za prometno infrastrukturo 270 milijonov in za oskrbo z električno energijo 100 milijonov evrov. Kritiki opozarjajo, da zaradi optičnega zmanjšanja proračuna v to niso vštete milijarde, ki jih za izgradnjo infrastrukture namenjajo državna podjetja, kot sta gigant Gazprom s hčerinskimi družbami ali državne železnice.
Velika večina športnih objektov je že povsem nared in bi praktično lahko že pripravili OI, vendar ostale objekte, vključno s cestami, številnimi obvoznicami, železnico, mostovi in hoteli šele gradijo. Soči je dobesedno eno samo gradbišče. Ker v tem mestu ni težke industrije, nafte ali plina, bo dodatna sodobna infrastruktura še povečala turistično ponudbo, ki je območju z okrog 430.000 prebivalci že doslej prinašala največ dohodkov. Soči je prvi zimski športni center v Rusiji. Skupaj gradijo 206 večjih objektov, od katerih jih je neposredno s športom povezanih le 30.
Pot po Krasnaji Poljani je bila še pred dobrimi desetimi leti vsekana v okoliška pobočja in podobna ozkim serpentinastim dostopom do nekaterih slovenskih koč v sredogorju. Do Rosa Hutorja, najbolj oddaljenega prizorišča OI, je bilo pred desetletjem moč priti po skoraj celodnevni vožnji z avtomobilom po slikoviti divjini. Zdaj traja manj kot uro in pol, kmalu pa naj bi bilo mogoče z letališča priti v dobre pol ure. Železniško progo in cesto ob njej gradijo po sredini doline, ki v najširšem delu ne presega kilometra, v najožjem pa se stiska manj kot 200 m med okoliškimi stenami. V njej teče reka Mzimta, ki je pozimi podobna lenemu potočku. Pozno spomladi pa ob taljenju snega na okoliških vršacih preraste v hudournik, ki ga domačini imenujejo Divja reka.
