Uršnja luknja pri Šembijah je majhna kraška jama, ki v dolžino ne meri niti 20 metrov, a kljub temu skriva bogato zapuščino obdobja med zadnjima ledenima dobama. Kot je za STA povedal biolog in kustos v Notranjskem muzeju Postojna Slavko Polak, ki je v tej jami že kot otrok našel zob jamskega medveda, so bile raziskave jame do zdaj redke in bolj kot ne priložnostne. Ko so dobili dovoljenje za izkop majhne sonde, so ugotovili, da gre za najdbe, stare med 150 in 170 tisoč let.
"Gre za obdobje med ledenima dobama, pred zadnjo ledeno dobo, kar pomeni, da gre za zgodnjega neandertalca, ki je dvakrat starejši od tistega, čigar piščal so našli pri Divjih babah," je pojasnil Polak.
Leta 2021 so strokovnjaki že izdali obširen članek o tem, da jama skriva kosti ledenodobnih živali, kot so jamski medved in druge vrste pleistocenskih vrst živali, v zadnjih letih pa so v jami odkrili tudi kremenove artefakte, ki so zgodnjim praljudem služili kot orodje.
Zaradi nestalnosti raziskav je sediment v jami večinoma še nedotaknjen, jama pa zaradi zanimive geneze izjemno zanimiva za odkrivanje, saj je do starih plasti možno dostopati na precej enostaven načrt. Ker morajo trenutno obdelati veliko pridobljenega materiala, med katerega sodijo tudi najdbe nosoroga in pleistocenskih ježevcev, novih raziskav trenutno ni v načrtu. Kljub temu je že stekel postopek za priznavanje jame kot arheološkega najdišča. Kot je še povedal Polak, bodo po končanih pregledih o novih najdbah obvestili tudi javnost, že pregledane artefakte pa so letos postavili na ogled na gradu Prem.
Ob tem je Polak še opozoril, da je kakršenkoli izkop in iznos iz kraških jam brez dovoljenja agencije za okolje prepovedan, zato potencialne ljubitelje arheologije poziva k doslednemu upoštevanju pravil. Ob tem je dodal, da si marsikdo predstavlja, da kosti, ki jih najdejo, kar ležijo po jami, a temu ni tako. "Kosti so zacementirane, kot bi s cementom med prod, ilovico ali glino zacementiral tudi kosti," je še pojasnil.
Zanimiva je tudi novejša zgodovina jame. Sredi 19. stoletja je v jami živela samotarka Urša, po kateri je jama dobila svoje ime, ob koncu druge svetovne vojne pa se je v jami krajši čas skrivalo okrog 50 ljudi. Prvo obdobje raziskav sicer sega v poletje leta 1880, sonda takratnih izkopavanj kmalu za vhodom v jamo je še danes dobro vidna. Drugo obširnejše preiskovanje jame je potekalo med letoma 1982 in 2015, ko so v jami našli 252 fosilnih kosti in zob živali.
