K sreči pa si je pridobil zaupanje starovercev, zbiral njihove zgodbe in jih več desetletij pozneje (kot je obljubil s prisego) izdal v knjigi z naslovom Iz nevidne strani neba. Režiserki in scenaristki Emi Kugler je uspelo iz tega zajetnega kupa zgodb napraviti neverjetno, saj se v njenem uro in pol dolgem dokumentarcu z naslovom Nekoč v Posočju preselimo naravnost v objem starovercev – med njihove običaje, obrede in verovanja.
Ema Kugler se je znašla pred velikim izzivom, sploh ker se česa takega – če ne bi za to poskrbelo naključje – ne bi nikoli lotila, je povedala na premieri filma v Cankarjevem domu. Nenadoma je namreč umrl režiser, ki je film nameraval posneti. Tedanji producent se je obrnil na Emo, ta o starovercih ni vedela nič in ji zato tematika ni bila blizu, a na koncu je izziv le sprejela. Kako velik je, je spoznala, ko je začela listati po knjigi s skoraj 600 stranmi in s toliko zanimivimi zgodbami, da bi iz vsake lahko napravili film. Druga težava je bila, kako posneti uro in pol materiala, če nič od tega, o čemer govori knjiga, ne obstaja več. Za staroverstvo se namreč ne ve, kdaj natančno se je pojavilo. Dokumentiran je le podatek, da so leta 1331 iz Čedada prišli prinašalci nove vere (krščanstva) in v Posočju začeli nasilno pokristjanjevati. Rušili so svetišča starovercev in te preganjali, številne so tudi pobili. Zaradi tega so se staroverci zavezali k molku, iz roda v rod se je njihova vera prenašala samo z ustnim izročilom. Leta 1953 pa ga je začel zbirati Pavel Medvešček in to počel do 1975. Kuglerjeva začne film z mitsko zgodbo o nastanku sveta, nato se preselimo v Posočje, kjer so s kamero ujeli čudovite podobe narave, s katero so bili staroverci močno povezani in od nje odvisni, spoznamo sveta mesta in življenje starovercev skozi različne obrede. Režiserka pravi, da je želela ustvariti približen občutek, kako so ljudje takrat živeli. Temu so prilagodili tudi igrane prizore.
»Čudna« vera. Pavla Medveščka, ki je dolga leta delal kot konservator za ljudsko dediščino pri Zavodu za spomeniško varstvo Gorica, so službene poti vodile vse od doline Trente do hrvaške meje. Srečeval je številne ljudi, in ker je bil radovedne narave, je veliko spraševal. Tako so mu prišle na uho govorice o neki »čudni« veri, vzbudile so njegovo zanimanje in brskal je naprej. Pot ga je pripeljala do staroverca Janeza Strgarja, počasi si je pridobil njegovo in zaupanje drugih živečih starovercev ter iz njihovih pripovedi potrpežljivo luščil namige in zgodbe in jih zapisoval. Zaslužen je, da kljub spretnemu skrivanju in zavajanju ter zaroti molka po smrti zadnjega dehnarja, svečenika starovercev, z desnega brega Soče niso zamrle brez sledu. »Prišel sem do zaključka, da si morda ti tisti 'ta pravi', ki mu je treba te stvari podrobno povedati,« mu je dejal Strgar, ko se je po dolgem premišljevanju končno odločil spregovoriti. Zavedal se je, da ko zadnjih starovercev ne bo več, o tej veri ne bo nihče več vedel ničesar. Bilo bi, kot da vsa pretekla stoletja, morda celo tisočletja, sploh niso živeli na tej zemlji. »Rekli bodo, da so bili gor hribi, kjer niso imeli nič, kjer niso vedeli nič in so živeli kot ovce,« je Strgar spodbudil preostale staroverce, da so v 50., 60. in 70. letih prejšnjega stoletja govorili z Medveščkom, ki pa potem knjige zaradi prisege ni smel izdati vse do leta 2007.
V sožitju z naravo. Ljudje te stare vere so živeli povsem v sožitju z naravo. »Zemlje so se oklepali in jo častili, spoštovali so naravo in jo jemali kot božanstvo, saj so bili od nje odvisni. Staroverci so imeli svete kamne, sveta drevesa, svete izvire vode … Niso pa imeli antropomorfnega božanstva. Najvišje je bila Nikrmana, vseobsegajoči duh narave, ki je živel na nebu, a ga niso nikoli opredelili po obliki. Pod njo so bili duhovi vseh stvari: drevesni duh, vodni duh in podobni. V hiše so vgrajevali slepa okna in vanje postavljali posebne kamne, ki so izstopali po obliki ali barvi. Ti so potem predstavljali kamnite hišne duhove,« je Medvešček povedal v reviji Outsider oktobra 2020. Nikrmani so se zahvaljevali za žito, ki so ga poželi, za krompir, ki so ga izkopali, zahvaljevali so se drevesu, ki so ga posekali, da ga bodo lahko zakurili. Čutili so se kot del narave, saj je ona tista, ki jih preživlja. Redna praksa je bila, da je človek sedel pod staro drevo, malo zadremal in iz njega črpal energijo. Vse, kar so častili, je bilo v naravi.
Zduhec. Vsak staroverec je imel svojega zduhca – varuha in zaupnika. Z njim se je pogovarjal in ga spraševal o vsem, kar ga je zanimalo ter vznemirjalo. Zduhec je bil duh pokojnika, ki se je nastanil na Zemlji v drugi podobi. Svetišča starovercev so bili naravni kraji, ki jih je ustvarila Nikrmana. Izbirali so kraje, ki so bili drugačni od drugih. Privlačili so jih taki zanimivih oblik. Verovali so, da vse teče v naravnem krogu, ki se za vsa živa bitja začne z rojstvom in zaključi s smrtjo, ki pa se v drugi obliki spet ponovi – in tako do neskončnosti. V kakšni obliki naj bi ponovno prišel na svet, odloča posameznik sam tik pred smrtjo. »Smrt, ki je prihajala počasi, so jemali zelo naravno,« v knjigi Strgar pripoveduje Medveščku. »Vsi so vedeli, da bo prišla, zato so bili nanjo pripravljeni. Vedeli pa so tudi, da se bodo nekoč verjetno spet videli. Tako so pokojniku dali le nekaj, kar ga bo spominjalo na dom. Na pokopališče pa so bolj redko hodili, saj so bili prepričani, da pokojnik živi nekje drugje.«
Poroka. Namesto poroke so imeli ovenčanje. To se je opravilo pred nevestino hišo. Nevesta je najprej na ženinovo glavo položila venček iz travniških rož. To je naredil tudi ženin in ji obenem ponudil obe roki z dlanmi navzgor, na katere je nevesta položila glavo. Dehnar jima je roki pokril s posebnim prtičkom, ki ga je potem shranila nevesta. S tem je bilo ovenčanje sklenjeno in veljavno.
Rojstvo. Ženske so rojevale v kamri, ob njih so bile vedno samo ženske. Glavna je bila seveda babica, ki je ukazovala in svetovala preostalim. Ko se je otrok rodil, ga je povila v pripravljeno brisačo, posteljico pa skrila v drugo. Otroka je nato pokazala materi, ena od udeleženk pa je trikrat udarila v pod, da so čakajoči v spodnjem prostoru izvedeli za potomca. Prvi ga je prišel pogledat oče, če ga ni bilo doma, pa nono. Skrito posteljico sta izbrani ženski neopazno odnesli na predhodno določen kraj, ki je veljal za skrivnost. Babica je nato otroka odnesla v kuhinjo in ga tam umila v zdravilni izvirski vodi, ki jo je prinesel oče, obrisala in povila ter izročila materi. Medtem ko je novorojenec sesal materino mleko, je naglas izgovorila njegovo ime, prisotni pa so ga ponovili. Oče je nato posodo z vodo nesel k izbranemu drevesu in ga z njo zalil. Za svoje drevo je otrok izvedel, ko je bil polnoleten.
Dehnar je vodil skupnost. Staroversko skupnost je vodil svečenik oziroma duhovni vodja, ki so mu rekli dehnar. Že v zibelki ga je izbrala Nikrmana, bil pa je to moški, ki je v to vero goreče veroval in o njej največ vedel. Deloval je kot zaupnik, spodbujevalec, razsodnik in pojasnjevalec vsega, kar se je nanašalo na staro verovanje. Drugače pa je bil kot vsi drugi. Lahko je bil neporočen stric ali pa je imel svojo družino in kmetijo. Prvi dehnar ni bil izvoljen, ampak je bil postavljen na ta položaj. Bil je tudi videc, ki so ga vsi ljudje cenili, obvladal je zdravilstvo in imel nadnaravno moč. Znal je brati, pisati in računati. Vsako jesen, ko se je nehalo delati na polju, je izbiral fante, ki so se mu zdeli bistri, in jih učil te »umetnosti«. Med drugim je imel pravico, da je za hude postopke, kot je posilstvo ali uboj, dal v imenu Nikrmane povzročitelju priložnost, da sam izbere kazen za zlo, ki ga je bil povzročil. Ob prisotnosti domačinov je prinesel tri enake posodice – v dve je natresel ajdovo moko, v tretjo pa prah mušnice. Obtoženi je moral izbrati eno in njeno vsebino takoj zaužiti. Posledice bi bile lahko smrtne, vendar se v ljudskem izročilu ni ohranil niti en tak primer.
Staroverci so verjeli v trojnost – tročan (navidezna povezava treh točk v trikotniku). »Vse nevidne sile, ki so v tročanu potekale od ene do druge točke, so blagodejno vplivale na človeka, živali in rastline. Točka, ki povezuje dva ali več tročanov, pa je imela čarno moč,« je Strgar razložil Medveščku. »Tročan je bil prisoten povsod, pri oblikovanju naselij, domačij, sadovnjakov. Bil je najpomembnejši likovni gradnik njihovih zasnov. Ob začetku gradnje hiše so najprej določili tročan. Vedno so iskali kamen pravšnje velikosti, ki je bil že na lokacij, in je pravzaprav služil kot temelj. Obklesali so ga in iz njega začeli zidati vogal hiše. Ta je bil prvi kamen tročana. Druga točka tročana je bila, odvisno od domačije, v hiši, skednju ali v hlevu. Tretja točka tročana pa je bila vedno nekje blizu domačije, vendar v naravi. Lokacija tretjega kamna je bila skrivnost, za katero je vedel le gospodar. Če bi nekdo našel tretji kamen in ga uničil, so verjeli, da bi s tem porušil ravnotežje v hiši, prebivalci pa bi lahko zaradi tega zboleli ali celo umrli. Ti, ki se dandanes ukvarjajo z bioenergijo in podobnimi zadevami, pravijo, da je v trikotnik vpeta velika moč. Če postaviš tri kamne, je med njimi velika energija,« je povedal Medvešček v reviji Outsider.
Vsaka domačija je imela brtin ali čudežno palico. To je iz nagnoja izdelana palica, da bi trajala večno, saj ta les ne zgnije. Brtin je imel le gospodar hiše in ga je vedno hranil nad vrati izbe. Ko je domačijo prevzel eden od sinov ali pa zet, ga je gospodar izročil njemu. Brtine je po ljudskem glasu izdeloval tisti, ki je v kraju zdravil z zelišči. Debeli so bili za dva prsta, dolgi pa za laket. Na obeh koncih je bil v prerezu palice vrezan enakostranični trikotnik, torej tročan. Na konicah trikotnika pa je bil po dolžini palice vrezan žleb. Ti trije žlebovi so tako povezovali trikotnika na obeh koncih palice. Tisti, ki so imeli težave z ožiljem na nogah, s krči ali ozeblinami, so brtin z bosimi nogami valjali po podu zjutraj in zvečer. Izboljšanje je bilo kmalu vidno. Z brtinom so prav tako gladili bolno živino ali tisto, ki se ni ubrejila. Na enak način so pomagali bolnikom ali ženski, ki ni mogla zanositi. Brtin je skrbel tudi za plodnost polj in semen.
Za zaključek. Kot je dejala režiserka filma Nekoč v Posočju Ema Kugler, vsaka zgodba v knjigi Iz nevidne strani neba odpira nove in nove zgodbe, ki govorijo o navadah, življenju ter obredih starovercev. Ko jih človek prebira, se samo še bolj poglablja in staplja z duhom njihovega časa ter z naravo. Tematik, ki bi jih lahko obdelali, je še ogromno. Iz vseh zgodb pa seva predvsem neverjetno spoštovanje teh ljudi do narave, od katere so bili seveda povsem odvisni, ker so živeli tako odmaknjeno. Spoštovanje in ponižnost do te mogočne sile, od katere smo se preveč odmaknili, a nas vedno pogosteje opozarja nase!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
