Zakaj bo prav elektrika gonilo razvoja v prihodnosti?
Tomaž Žagar: Kadar govorimo o energetiki, pogosto dobimo občutek, da je poraba energije nekaj negativnega. V resnici pa ni tako. Celoten razvoj človeštva je tesno povezan z rabo in uporabo energije. Brez energije preprosto ne bi bilo napredka. Ni znane države, civilizacije ali kulture, ki bi porabila malo energije in hkrati spadala med razvite narode; to velja že od odkritja ognja. Statistika jasno kaže, da je povezava med razvitostjo družbe in porabo energije skoraj linearna. Na splošno je raba energije pozitivna, saj omogoča enakost v družbi, komunikacijo, sodoben način življenja, industrijo, medicino in zdravje.
V preteklosti se o izvoru energije nismo preveč spraševali. Danes pa je to vprašanje postalo ključnega pomena, predvsem zaradi okoljskih vplivov. Vsaka metoda pridobivanja energije namreč vpliva na okolje. Nekateri objekti povzročajo izpuste, drugi spreminjajo videz narave, tretji pa v naravo vnašajo materiale, kot je beton. Pri fosilnih virih se soočamo s težavo, saj njihova uporaba onesnažuje atmosfero, kar vodi do podnebnih sprememb in slabše kakovosti zraka v mestih, onesnažen zrak pa povzroča pljučne bolezni. Ta izziv je pripeljal do trenda elektrifikacije, ki ga opažamo v zadnjih letih.
Koliko energije potrebujemo v Sloveniji?
TomažŽagar:Najprej moramo ločiti dve stvari. Prva je skupna raba energije, kar pomeni, koliko energije, v vseh različnih oblikah, kot so tekoči energenti, dizel, bencin, trdni energenti, premog in les za toploto, ter elektrike iz različnih elektrarn skupaj porabimo. V Sloveniji skupna raba energije znaša približno 60 teravatnih ur letno, od tega je električne energije približno 15 teravatnih ur, kar predstavlja četrtino vse porabe. Norveška je že dosegla 50 odstotkov, Švica se bliža 40 odstotkom. Z razvitostjo države se povečuje delež električne energije, ob tem pa se manjša skupna količina porabljene energije. V prihodnosti pričakujemo, da bo Slovenija znižala skupno rabo energije s 60 na približno 50 teravatnih ur, pri čemer naj bi do leta 2050 elektrika predstavljala 50 odstotkov vse porabe, torej 25 teravatnih ur. Učinkovita rabe energije zmanjša skupno porabo, a poveča potrebo po električni energiji.
Robert Bergant: Če pogledamo konkretne številke, je bila leta 2023 poraba električne energije v Sloveniji približno 15 teravatnih ur. Glede prihodnje porabe, denimo leta 2050, obstaja več napovedi, ki se razlikujejo glede na vire. Povzemimo: do leta 2050 naj bi se trenutna poraba 15 TWh povečala na 20 oziroma celo 30 TWh letno. Ta rast bo precej hitra. Če želimo zapolniti vrzel, ki se bo s časom povečevala, je že danes treba načrtovati, prostorsko umestiti in začeti gradnjo elektrarn, saj lahko izvedba vseh postopkov traja več let, celo desetletij.
Kako hitro in v kolikšni meri lahko sami zagotovimo teh 30 TWh električne energije ob zavedanju, da bo relativno hitro ugasnil tudi Teš 6?
RobertBergant: Usmeritev države na področju proizvodnje električne energije je doseganje samozadostnosti, torej da proizvedemo toliko, kolikor porabimo, in nismo odvisni od tujih virov. Do tega cilja lahko pridemo na več načinov. Predlog Skupine GEN predvideva kombinacijo obnovljivih virov energije in nove jedrske elektrarne. S tem bi lahko pokrili, če ne vse, pa zagotovo velik del potreb, ki jih bomo imeli v prihodnjih desetletjih. Pri načrtovanju bodočih virov, ki poteka na ravni ministrstva za okolje, podnebje in energijo, je treba upoštevati tudi dejstvo, da bo treba nekatere elektrarne zapreti.
Kako dolga pa bo pot do morebitnega začetka delovanja JEK 2?
RobertBergant: Pri tako velikih projektih se nič ne zgodi hitro. S projektom JEK 2 se ukvarjamo že dolgo – kmalu bo minilo 20 let od prvih študij oziroma prvih razmišljanj o drugem bloku. Trenutno smo v začetni fazi priprave na državno prostorsko načrtovanje. Trenutno pripravljamo pobudo, ki je ključni dokument za pristop k začetku prostorskega načrtovanja. Načrtujemo, da bi se lahko elektrarna umestila v prostor do leta 2028. V tem času moramo izvesti tudi razpis in izbor dobavitelja ter na podlagi tega najkasneje v letu 2028 sprejeti končno investicijsko odločitev. Nato bodo za pridobitev gradbenega dovoljenja potrebna približno štiri leta, kar pomeni, da bi lahko začeli gradnjo leta 2032. Gradnja naj bi po trenutnih ocenah trajala približno sedem let, kar postavlja začetek delovanja JEK 2 v leto 2039. Da bi tako kompleksen projekt uspel, pa mora imeti podporo na vseh potrebnih ravneh.
Kaj je tisto, kar govori JEK v prid?
Tomaž Žagar: Če izhajamo iz predpostavke, da želimo fosilne vire, premog, zemeljski plin in nafto, opuščati, ker nimamo dovolj »odlagališča« v atmosferi, in se usmerjamo v sončne elektrarne, vetrne elektrarne, hidroelektrarne in jedrske elektrarne, se moramo zavedati, da imajo tudi te elektrarne določene vplive na okolje in potrebujejo naravne vire. Govorim o prostoru, materialu za gradnjo elektrarn, siliciju za sončne elektrarne, steklenih vlaknih za vetrnice, betonu … Jedrska energija ima pri tem specifično prednost zaradi svoje izredne energijske gostote. To pomeni, da zelo majhen objekt priskrbi zelo veliko energije. Slovenija že ima zelo dobro izkušnjo. Elektrarna, ki jo imamo, proizvede toliko elektrike kot vse hidroelektrarne v Sloveniji skupaj in veliko več kot vse trenutno delujoče sončne elektrarne.
Naj pojasnim. Ko v lesu ali bencinu zgori en atom ogljika, se sprosti približno en elektronvolt energije. To je zelo majhna enota energije. Pri jedrski reakciji v uranu pa se sprosti 200 mega elektronvoltov energije, se pravi 200 milijonov elektronvoltov. Če povzamem: en atom ogljika pri gorenju da eno enoto energije, en atom urana v jedrskem gorivu pa 200-milijonkrat več. To pomeni, da je treba v reaktor pripeljati 200-milijonkrat manj snovi. Termoelektrarna mora imeti stalen dotok goriva, v jedrsko elektrarno pa lahko pripeljemo gorivo le enkrat v dveh letih, in še takrat gre le za prostornino enega malo večjega tovornjaka.
Druga prednost je, da jedrske elektrarne ustvarijo zelo malo odpadkov. Termoelektrarne ustvarjajo ogromno izpustov, iz jedrske elektrarne Krško pa ne gre nič v zunanje okolje, ker odpadke, ki nastanejo, skladiščimo sami.
Ne nazadnje je prednost to, da elektrarna deluje na zelo majhni površini. Če bi hoteli pridobiti enako količino energije iz hidroelektrarn, bi potrebovali jezero oziroma vodno površino v velikosti 150 km². Če bi želeli enako količino energije pridobiti z vetrnicami, bi jih potrebovali nekaj tisoč, skupaj pa bi zasedle površino, veliko približno 1500 km², sončne elektrarne bi se raztezale na približno 50 km².
Koliko časa pa bi trajala gradnja nove jedrske elektrarne?
RobertBergant: To je odvisno od tehnologije, ki se izbere, dobavitelja in dobavne verige, ocena pa je, da bi sama gradnja od izdaje gradbenega dovoljenja potekala od pet do sedem let. Res pa je, da v Sloveniji več časa vzame odločanje, umeščanje v prostor in pridobivanje gradbenega dovoljenja ... Če govorimo zgolj o času gradnje, pa v tem času ne moreš zgraditi primerljivega števila sončnih elektrarn. Dokaz za to so Združeni arabski emirati, ki so gradili tako sončne kot štiri jedrske elektrarne v kraju Barakah. In te štiri jedrske elektrarne danes zagotavljajo več energije kot sončne, pa se nahajajo v puščavi. Najhitrejši način, da država doseže brezogljičnost, je zagotovo hkratna uporaba jedrske energije in tistih virov, ki so specifični za posamezno lokacijo.
Koliko pa se nam mudi, glede na naraščajoče potrebe in okoljske cilje, ki jih moramo doseči?
Tomaž Žagar: Slovenija je država, ki je elektroenergetsko zelo dobro povezana s sosednjimi državami. Smo majhna država na križišču prenosnih poti vzhod-zahod in sever–jug. Čez naše ozemlje poteka od dva- do trikrat več daljnovodov, kot pa porabimo elektrike. V špici porabimo od 2 do 3 tisoč MW odvzema, čez Slovenijo pa lahko prenašamo 6 tisoč MW. Tudi če nimamo nobenega lastnega vira, tega uporabnik ne zazna, ker pride elektrika iz uvoza. V preteklem letu je prišlo do situacije, ko je stal Teš 6, ko smo v JEK menjali gorivo, in tudi vode, ki poganja hidroelektrarne, ni bilo prav veliko. Nekaj časa smo uvažali 95 odstotkov elektrike, a uporabniki tega nismo opazili.
Ko danes govorimo o jedrski energiji, ki prihaja iz Krškega, govorimo o poceni energiji; ko govorimo o prihodnosti JEK 2, pa izhajamo iz predpostavke, da bo to silno draga energija. Zakaj?
Tomaž Žagar:Obnovljivi viri energije in jedrska energija so skozi prizmo ekonomije podobni. Glavni strošek je osnovna investicija, ko pa delujejo, porabijo zelo malo denarja. Pri jedrski elektrarni gorivo predstavlja 10 odstotkov končne cene. Torej glavni kapitalski vložek je vložek v gradnjo. Pri vetrnih in sončnih elektrarnah se tega zaveda tudi država in jih podpira ter subvencionira. Krediti so ugodni, z nizkimi obrestnimi merami. Pri jedrskih elektrarnah pa trenutno tega razumevanja ni. Banke so zelo zadržane in želijo imeti velike donose, kar pomeni visoke obresti. V Angliji se gradi jedrska elektrarna Hinkley Point C z dvema reaktorjema po 1650 MW, ki bo stala kar 32 milijard evrov ali celo več, ampak v to so vštete kar 9-odstotne obresti za banke. V novi elektrarni bo strošek proizvodnje električne energije, vključno z vračilom glavnice, približno 45 evrov za MWh. Obratovalni stroški, gorivo, delo, ravnanje z odpadki in vse drugo bo ostalo na približno enaki ravni kot pri obstoječi elektrarni, vprašanje pa je, kako drag bo kredit. V Angliji bodo kar sedemdeset odstotkov končne proizvodne cene elektrike predstavljale obresti, zato bo končna cena 135 evrov na MWh, zgolj zato, ker so zahtevani donosi na to investicijo zelo visoki. In to je tisto, kar je treba sporočiti odločevalcem: da potrebujemo na finančnem parketu enakovredne pogoje kot za ostale tehnologije, približno enako zahtevano donosnost in enako dostopnost kreditov.
Robert Bergant: Cena JEK 2 bo odvisna tudi od velikosti oziroma moči reaktorja. Če govorimo o močeh nekje od 1000 do 1650 MW, to je razpon, v katerem iščemo potencialne dobavitelje, so trenutne ocene ekonomike med 9 in 16 milijard evrov. To je osnovni vložek, ki bi ga morali v nekem danem trenutku hitro vplačati. Pri sončnih elektrarnah je teh vložkov več, razpršeni so skozi bistveno daljše časovno obdobje in niso izraženi na način, kot recimo pri JEK 2. A na koncu bo štelo le, kakšna bo cena električne energije na neko enoto, bodisi na kilovatno uro ali na megavatno uro.
Te številke lahko bralci preberejo tudi na spletni strani JEK 2. Tam se vidi, da vsi stroški obratovanja, goriva, plače, material, vzdrževanje in povračilo glavnice skupaj znašajo med 42 in 47 evri na MWh. Kar bo nad tem, bo plačilo zahtevanih donosov oziroma obresti. V analizah smo jih obračunali v treh različnih razredih in ugotovili, da bi končna cena znašala med 66 in 99 evrov na MWh. A tudi cena 99 evrovza MWh je ob današnjih tržnih razmerah konkurenčna.
Kako preprečiti enormne podražitve med samo izvedbo projekta?
Robert Bergant: Tako po svetu kot pri nas poznamo dobre in slabe primere in iz njih se moramo učiti. Izkušnje Slovenije z jedrsko elektrarno so zelo dobre, tudi hidroelektrarne na reki Savi so zelo dober primer, plinski bloki v termoelektrarni Brestanica so bili izredno dobro izpeljan projekt, tako v finančnem kot časovnem smislu. Torej v Slovenji nimamo samo Teša 6, ampak tudi veliko dobrih praks, in to so projekti, ki nam morajo biti referenca, ko snujemo JEK 2.
Tomaž Žagar: Vzroka za spremembo nominalne cene projekta sta lahko dva. Prvi je inflacija. Izvedba projekta traja več let, od prvih analiz do realizacije tudi deset let in več. In četudi je v tem obdobju inflacija zgolj tri odstotke letno, močno spremeni nominalno vrednost denarja. Če je bila ob uvedbi evra kepica sladoleda en evro, je danes brez podražitev, samo zaradi inflacije, dva evra. Drugi zelo pomemben dejavnik pa je učenje. Na kaj mislim: Evropa 20 let ni delala jedrskih elektrarn in vsi projekti po tem obdobju so narejeni iz nič, so dejansko unikat. Jasno je, da če nekaj delaš večkrat, so vse nadaljnje »ponovitve« hitrejše in cenejše. Govorili smo že o angleški elektrarni Hinkley Point. Ta bo imela dve popolnoma identični enoti in že gradnja druge enote poteka od 20 do 30 odstotkov hitreje, kar sorazmerno zmanjša tudi stroške. Elektrarne Barakah, o katerih smo tudi že govorili, sestavljajo štiri identične enote, kar je strošek investicije močno znižalo v primerjavi s projektom, kjer bi gradili samo eno. Kitajci imajo sočasno odprtih kar 28 gradbišč za jedrske elektrarne, kar zaradi serijskega učinka stroške gradnje zniža za polovico v primerjavi z Evropo.
Kako lahko to spoznanje Sloveniji pomaga?
Tomaž Žagar: Lahko bi izbrali načrt elektrarne, ki je že bila zgrajena. Popolnoma enaka seveda ne bi mogla biti, zaradi specifike terena, ampak določene koristi bi se zagotovo dalo izvleči. Druga možnost pa je, da ne bi gradili samo enega objekta. Trenutna odločitev je, da bomo gradili eno enoto, v analizah pa smo razmišljali tudi o dveh, ravno zaradi omenjenega serijskega učinka.
Robert Bergant: Da se izognemo tveganjem, bo naša osnovna zahteva, da v nabor možnih dizajnov za JEK 2 sprejmemo samo tehnologije, ki že preverjeno in dobro obratujejo oziroma so že licencirane v zahodnem svetu. V tem trenutku lahko govorimo o petih možnih dizajnih in o treh dobaviteljih: to so korejski KHNP z dvema dizajnoma (APR 1000, APR 1400), francoski EDF prav tako z dvema dizajnoma (EPR 1650, EPR 1200) in Westinghouse z AP 1000. Ocenjujemo, da so te tehnologije v dobršni meri preverjene. Ne želimo si, da bi se v Sloveniji, ki je majhna država, lotili projekta, nekega dizajna, ki še nikjer ni bil licenciran. To bi bilo res veliko tveganje.
Zakaj pa ne bi imeli 100-odstotno obnovljivih virov energije, zakaj v tako investicijo, zakaj graditi, zakaj tvegati?
Tomaž Žagar: Stoodstotni OVE pomeni zelo nestanovitno proizvodnjo električne energije. Vemo, da sonce podnevi je, ponoči ga ni, veter včasih je, včasih ga ni, tudi hidroelektrarne so podvržene vplivom vremena, in to nestanovitnost je treba nekako uravnotežiti. Scenarij, ki bi predvidel 100-odstotno dobavo elektrike iz obnovljivih virov energije, ni izvedljiv, če nimamo skladišč za energijo. In skladiščenje električne energije je težava. Morda se to danes, ko ima že vsaka naprava svojo baterijo, zdi nenavadno, a zavedati se moramo, da če bi na baterijo, ki jo imamo v telefonu, priključili sušilnik za lase, bi se izpraznila v eni sekundi. Vse baterije, ki jih imamo danes v Evropi, zadostijo za vsega nekaj minut naše porabe. Stroka je precej soglasna, da se z baterijami energije ne da prenesti iz poletja v zimo. Pojavljajo se sicer nove tehnologije hranjenja, kot so zeleni vodik in sintetična goriva. A gre za tehnologije, ki se še razvijajo, in kaže se, da še ne dosegajo učinkovitosti črpalnih hidroelektrarn, ki jih trenutno uporabljamo za shranjevanje presežkov električne energije. Pri teh pa je spet problem prostor. Za boljšo predstavo: če bi hoteli s črpalno hidroelektrarno pokriti enodnevno porabo Ljubljane, bi morali prečrpati celotno Bohinjsko jezero na Komno in nato obratno, spet dol. Torej 100-odstotni OVE zagotovo ni izvedljiv, razen če ga kombiniramo z uvozom in izvozom elektrike. Ta scenarij so poskusili v Kaliforniji, tudi v Nemčiji, in ugotovili, da prosti trg ni ravno prijazen. V trenutkih, ko sije sonce in piha veter, imajo namreč vsi obilje elektrike, cena na trgu pa je nizka, včasih celo negativna. Tako Nemčija v obdobjih, ko ima elektrike preveč, to izvaža po zelo nizki ceni, na drugi strani pa v času, ko obnovljivi viri zaradi vremena ne zagotavljajo dovolj energije, elektriko drago uvažajo. Podatki kažejo, da Nemčija v povprečju izvaža elektriko, ko je cena 0, in jo uvaža, ko je cena 100 evrov na MWh. Ob vsem tem pa ima Nemčija še vedno 10-krat več izpustov ogljikovega dioksida kot Francija, ki kombinira jedrsko energijo in hidroelektrarne. Ker sta sonce in veter nezanesljiva vira, je treba imeti za stabilnost omrežja še rezervo. Če 100 odstotkov vlagaš v OVE, potrebuješ ob tem še 100- odstotno rezervo. Nemci imajo poleg OVE še enako količino termoelektrarn na plin, biomaso in premog, v času krize so zgradili celo novo termoelektrarno.
Zakaj Slovenija elektrike ne bi v celoti uvažala?
Robert Bergant: Res je, da smo zelo dobro vpeti v visokonapetostno prenosno omrežje, in če na omrežju ni posebnosti, bi lahko Slovenija velik del potrebne električne energije uvažala. Ampak v nedavnih kritičnih situacijah, kot je vojna v Ukrajini, se je pokazalo, kako hitro se lahko vse spremeni, in takrat je pomembno, da je država v čim večji meri samozadostna. Zakaj ne bi razmišljali drugače? Slovenija je tudi v položaju, ko lahko elektriko izvaža in s tem služi. Osnovna usmeritev, zapisana v Nacionalnem energetskem in podnebnem načrtu, je, da stremimo k temu, da smo čim bolj samozadostni, in tako tudi v kriznih trenutkih lažje vplivamo na ceno.
Tomaž Žagar: Zavedati se moramo tudi, da je bil ukrep zajezitve cen na 100 evrov za MWh možen le zato, ker imamo JEK, kjer proizvajamo električno energijo znatno ceneje, kot pa so cene na trgu.
Kaj pa surovine? Kako dostopen je uran?
Tomaž Žagar: Urana je na svetu presenetljivo veliko, prisoten je praktično po celem svetu. Bogata nahajališča so v Kazahstanu, Kanadi, Avstraliji, Afriki in Rusiji. Da je uporaba urana uravnotežena, skrbi agencija OECD, ki skupaj z Mednarodno agencijo za jedrsko energijo (IAEA) redno analizira proizvodnjo, porabo in zaloge urana. Glede na analize je teh zalog v trenutno znanih rudiščih še za približno 100 let. Res je, da je Rusija napovedala prepoved izvoza njihovega urana in da se povpraševanje povečuje, kar pomeni, da se cena urana viša. A pričela so se iskati nova nahajališča in trenutno identificiranih zalog je za vsaj 200 let. Ob tem pa je treba izpostaviti, da je uran v EU prepoznan kot strateška surovina, kar pomeni, da so vse države v Evropi zavezane, da imamo v vsakem trenutku dovolj goriva za približno tri leta vnaprej. V Krškem imamo gorivo za leto in pol v reaktorju, ob tem pa je po polovici cikla že dobavljeno novo in čaka na lokaciji.
Robert Bergant: Ne smemo zanemariti, da obstaja tudi možnost reprocesiranja že uporabljenega jedrskega goriva. Višje bodo cene, bolj bo zanimivo reprocesiranje. Tehnologija že obstaja in nekatere elektrarne uporabljajo tovrstno gorivo že danes. Tudi vse nove elektrarne so projektirane na možnost koriščenja reprocesiranega goriva.
Tomaž Žagar: Jedrsko gorivo je edino gorivo, ki ga lahko recikliramo. V obstoječih jedrskih elektrarnah porabimo le štiri do pet odstotkov urana in v izrabljenem jedrskem gorivu, ki je danes za nas odpadek, je še vedno 95 odstotkov uporabnega materiala. V Franciji že uporabljajo 25 odstotkov recikliranega goriva in 75 odstotkov svežega, cilj pa je doseči 50 odstotkov. Na ta način se zmanjšuje povpraševanje in pritisk na cene urana, hkrati pa se z recikliranjem jedrskega goriva zmanjša količina odpadkov.
Imamo dovolj prostora za radioaktivne odpadke, ki se bodo nakopičili v prihodnosti?
Robert Bergant: Vsekakor. Kar se tiče obratujoče jedrske elektrarne, trenutno vse, tako nizko kot srednje in visoko radioaktivne odpadke skladiščimo znotraj kompleksa, v primernih stavbah. Pred kratkim je bilo dokončano suho skladišče za izrabljeno jedrsko gorivo in vanj so že preložili prvo gorivo, ki je bilo odloženo v bazen izrabljenega goriva. Tako se je v bazenu izrabljenega goriva sprostil prostor za gorivo, ki se bo menjalo v naslednjih remontih. Takšno gorivo mora biti v bazenu izrabljenega goriva vsaj od 5 do 10 let, nakar ga lahko prenesejo v začasno suho skladišče izrabljenega jedrskega goriva. Nedavno se je začela tudi izgradnja trajnega odlagališča za nizko in srednje radioaktivne odpadke. V gradnji je en silos, ki bo zadoščal za vse nizko in srednje radioaktivne odpadke iz JEK ter tudi ostale institucionalne odpadke iz celotne Slovenije. Sprejet je bil državni prostorski načrt za dva silosa, znotraj kompleksa pa je dovolj prostora za še več takih silosov, tako da bo prostora dovolj tudi za nizko in srednje radioaktivne odpadke iz JEK 2. Kar se tiče izrabljenega jedrskega goriva, se trenutno skladišči v posebni zgradbi v suhem skladišču, po letu 2050 pa bomo poiskali trajno rešitev v obliki globokega geološkega odlagališča. Rešitve obstajajo, poiskati je treba optimalne, časa za to pa je še dovolj. Pomembno je, da v vsakem primeru poskrbimo za te odpadke tudi v finančnem smislu. Za to je ustanovljen namenski sklad za razgradnjo JEK, podoben sklad bo ustanovljen tudi za JEK 2, sredstva pa se bodo zbirala celotno življenjsko obdobje elektrarne. Bi pa poudaril, da je teh odpadkov količinsko izredno malo, kar je izrazita prednost v primerjavi s termoelektrarnami.
Tomaž Žagar: Področje radioaktivnih odpadkov je po mojem mnenju vprašanje, o katerem ima javnost najbolj izkrivljeno predstavo. Radioaktivni odpadki niso ne tekoči, ne sluzasti, ne zeleni. Ne bi mogli biti bolj drugačni. Radioaktivni odpadki so dolgočasne sive barve, so zabetonirani in so trdni. Če se radioaktivni odpadki prevrnejo, se ne zgodi nič, razen če komu padejo na nogo. Količinsko jih je izjemno malo. Če primerjamo z gospodinjskimi odpadki, ki jih vsako leto pridelamo 500 kilogramov na prebivalca, je jedrskih odpadkov le približno 25 g na vsakega Slovenca oziroma Slovenko. To je tako malo, da so vsi do zdaj ustvarjeni odpadki še vedno v elektrarni. Shranjeni so v jedrskem objektu, ki je zgrajen po predpisanih standardih, kar pomeni, da zdrži enake zunanje dogodke kot jedrska elektrarna: potres, padec letala, teroristični napad … Karkoli se zgodi, so varni in ne bodo prišli v okolje, ne bodo ogrozili narave. Še celo več: tako dobro so shranjeni, da lahko prihodnje generacije z njimi varno ravnajo. Prihodnjim generacijam puščamo sredstva in denar, da bodo z njimi lahko odgovorno ravnale. Za vsak gram radioaktivnih odpadkov natančno vemo, kje je. Smo našim zanamcem kaj dali, da bodo lažje ravnali s plastiko? Ne.
A večno ne bodo v elektrarni. Kam z odpadki po tem?
Tomaž Žagar: Gradnja odlagališča mora biti premišljena. Če ga zgradimo prekmalu, bo prazno in bo le dodaten strošek, ki ga bomo videli na računu za elektriko. Na Nizozemskem, kjer imajo malce večji jedrski program kot pri nas, so se odločili, da jedrskih odpadkov ne bodo odlagali 100 let. Ker jih je premalo. Francija, ki ima od 50 do 60 jedrskih elektrarn, ima eno odlagališče za vse. ZDA, ki imajo 100 jedrskih elektrarn, imajo štiri odlagališča za nizko in srednje radioaktivne odpadke ter eno za visoko radioaktivne odpadke. Imamo lokacijo, ki je sposobna te odpadke sprejeti in je dovolj velika. V skladu z zahtevami evropske zakonodaje imamo program ravnanja z odpadki in jedrskim gorivom, imamo strategijo, resolucijo, potrebne predpise. Torej, tehnično ravnanje z radioaktivnimi odpadki ni težava, tudi strokovno to ni problem, je pa politični problem.
Predvsem iz tujine nas opozarjajo, da naj bi bila elektrarna zgrajena na potresni prelomnici, zaradi česar naj bi bila nevarna. To drži?
Robert Bergant: Jedrske elektrarne so zelo varne. Če pogledamo nove dizajne, ki se razvijajo, morajo spoštovati, izpolnjevati zelo stroge varnostne zahteve, ki vključujejo vse izkušnje iz obratujočih elektrarn in upoštevajo tudi nesreče, ki so se dogajale. Dogodki v Three Mile Island, Černobilu in Fukušimi so prinesli spoznanja, ki so zdaj vključena v razvoj novih elektrarn in izboljšavo že delujočih. Tudi naš JEK je bil po nesreči v Fukušimi varnostno posodobljen. Verjetnosti za morebitne nezgode so na tako nizkih ravneh, da je veliko večja verjetnost, da posameznika zadene meteorit, kot da bo žrtev jedrske nesreče. Verjetnost, da bi prišlo do izpusta škodljivih snovi v okolje v takšni meri, da bi lahko vplivalo na prebivalstvo, je ocenjena na 10-7 na leto, oziroma lahko pričakujemo, da bi do tega lahko prišlo enkrat v deset milijonih let.
Tomaž Žagar: Če primerjamo količino proizvedene energije s številom nesreč, je glede na javno dostopne podatke, ki so jih objavile mednarodne institucije, kot so Združeni narodi, OECD in WHO, pridobivanje elektrike v jedrskih elektrarnah med najbolj varnimi na svetu. Proizvodnja energije v termoelektrarnah na premog skupaj z rudarjenjem povzroči približno 24 smrtnih žrtev na vsako proizvedeno TWh elektrke, pri zemeljskem plinu so tri smrtne žrtve na TWh, pri biomasi pet smrtnih žrtev na eno TWh. Pri obnovljivih virih energije in pri jedrski energiji pa so te številke stokrat manjše in znašajo manj kot 0,05 smrti na TWh. Če primerjamo, kakšne so razlike med dizajni, ki se gradijo danes, in Černobilom, so razlike nepredstavljive. Pri Černobilu je bila verjetnost za nezgodo 1 na 100 let, kot je povedal kolega, pa se je pri sodobnih napravah zmanjšala na 1 na 10 milijonov let.
Kaj pa potresi?
Robert Bergant: Kar se tiče seizmike, je osnovna varnostna zahteva ta, da mora elektrarna prenesti potres, ki se lahko zgodi enkrat na 10 tisoč let. Kakršenkoli projektni pospešek bo določen, mu bo moral JEK 2 zadostiti.
Tomaž Žagar: Reaktor ob potresu ni problem. Jedrski reaktorji so delovali na letalih, imamo jedrske reaktorje, ki krožijo okoli Zemlje, poslali smo jih na Mars, kar pomeni, da so prenesli vzlet rakete, kar je veliko večji stres kot potres. Elektrarno je pač treba zgraditi tako, da je na potres odporna. Če veš, kakšen potres lahko pričakuješ, bo zdržala. Največ smrtnih žrtev zaradi nesreče v Fukušimi je bilo pravzaprav v Nemčiji: ker so zaradi strahu pred jedrsko energijo po nesreči zaprli jedrske elektrarne, so morali ohraniti svoje termoelektrarne, ki z izpusti dimnih plinov vsakodnevno slabšajo kvaliteto zraka in tako povzročajo večjo umrljivost zaradi pljučnih bolezni. Po drugi strani pa v Fukušimi zaradi sevanja ni umrl nihče, ker so Japonci celo pretiravali z evakuacijo. Podatki kažejo, da so imeli ljudje težave zaradi evakuacije, niso pa umirali zaradi sevanja.
