Se počutite varni?
Trenutno? V pisarni da. (nasmešek)
Je ob vas kdo, ko hodite po opravkih?
Hodim kar sam; varnost je zdaj neprimerno boljša. Ministrstvo za notranje zadeve oziroma policija je prepoznala, da je bila v teh krajih države »podhranjena«. Policistov je več, bolj prisotni so, vsi, ne le jaz, se počutimo bolj varno.
Vaš županski kolega s Škofljice Primož Cimerman je na FB zapisal, da imate varnostnika.
Nekaj dni smo ga res imeli – tu na občini. Bili smo povezani, policisti so imeli več obhodov tudi v okolici, kjer se bolj zadržujem; ne le policisti v uniformah, temveč tudi tisti, ki so manj opazni.
Imate vtis, da se romska problematika, kot ji pravimo, že spet odriva? Po nekaj dneh, ko je bila prva novica tega vročega poletja.
Upam, da ne. Če nam je res do konkretne ureditve razmer, je treba to odločno in konkretno spremeniti in premakniti, ne pa se (spet) uspavati, kot bi bilo prav komu na nekaterih ministrstvih. Razmer gotovo ne gre potencirati, a po tridesetih letih je vendarle treba ugrizniti v kislo jabolko in narediti bolj smele korake – predvsem pri integraciji Romov. Z zdajšnjim stanjem ne more biti zadovoljno ne večinsko prebivalstvo in ne Romi.
Kot zastopnik civilnih iniciativ je Silvo Mesojedec po srečanju z notranjim ministrom Boštjanom Poklukarjem dejal, da z notranjim ministrstvom in policijo dobro sodelujejo, žal pa drugi resorji ne opravijo svojega dela. Imate tudi vi tak vtis?
Bi se kar strinjal. Kot sem dejal na državnozborskem odboru za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo, so se policisti znašli v vlogi gasilcev. Dvoje zadreg je pri tem, najprej je kriminaliteta: kdor se ukvarja s kriminalom, tega je treba temu primerno obravnavati in ga izločiti. Pregon se pri tožilstvu začenja prepočasi ali se velikokrat ustavi, pravosodna veja oblasti postopkov ne izpelje do konca ali pa so izpeljani tako, da ima kršitelj še več poguma pri nadaljnjih kršitvah. Potem bi izpostavil integracijo Romov; celotna veja izvršne oblasti bi morala ukrepati v tej smeri. Mislim na šolsko in predšolsko vzgojo, zaposlovanje, dodeljevanje socialnih transferjev itn., torej na ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa tudi na druge pomembne resorje. Visoki prejemki iz socialnih transferjev, ki jih Romi izgubijo ali bi jih izgubili ob redni zaposlitvi, nas oddaljujejo od integracije.
Drži nepreverjena informacija, nanjo sem naletel včeraj, da naj bi na policijski postaji Kočevje policisti dali odpoved ...
Tudi sam sem naletel nanjo na eni izmed spletnih strani, a jo težko potrdim. To je bolj vprašanje za policijsko postajo Kočevje oziroma načelnika. Policistom ni lahko, ne motijo jih le plače. Zaradi premalo dejavne sodne veje oblasti so bili v teh letih preprosto degradirani. Vse to tudi v njihovih vrstah nehote pripelje do pasivnosti. Zelo se trudijo, da bi izločili posameznike, ki se ukvarjajo s kriminalom, a brez tistega pravega epiloga, ki ga vsi pričakujejo, da bi se počutili varne.
»Čez noč bo treba,« sem vas slišal odločno zahtevati. A pravite tudi: »To je šele začetek.« Boste zdržali ta tempo?
Absolutno se bom potrudil in obdržal ta tempo. Sem v dobri kondiciji. Ni mi vseeno, v kakšni državi živim jaz in predvsem sodržavljanke ali sodržavljani, naj bodo Romi ali vsi drugi. Država je zavozila, saj delo ni vrednota, ni pravice do miru, varuh človekovih pravic pa se je postavil le na romsko stran. Kaj je s pravno državo in ustavno pravico do javnega reda in miru oziroma do varnosti in dostojanstva? Še velja pravica, da tvoje lastnine ne uzurpira nekdo drug? V Sloveniji potrebujemo varuha človekovih pravic in dolžnosti, ne pa samo pravic; pravice so nekateri v naši državi povsem zlorabili. Želim prispevati k temu, da odgovorni opravijo samorefleksijo in tem vrednotam oziroma pravicam povrnejo težo. Verjamem, da je to mogoče, kajpak pa bo morala svoje opraviti politika in vsi resorji izvršne oblasti. Če premikov, za katere je odgovorna politika, ne bo, bo odziv znan kaj kmalu.
Kakšen?
Če ne prej, leta 2026, ko bomo povabljeni na volitve. Takrat bomo videli, kako so s svojim glasom volivke in volivci ocenili iskrenost besed, prizadevanj za integracijo in predvsem, da smo pred zakonom vsi enaki.
Čez noč vpisati otroke v vrtec, šolo, ste najprej omenili. Koliko prvošolčkov je Romov?
Šest je novo vpisanih prvošolčkov, dva Roma prvi razred ponavljata. Absolutno čez noč, tako ne govorim, ker bi rad deloval všečno, temveč zato, ker verjamem, da se lahko takoj preštejemo, čez noč vpišemo otroke tako v vrtec kot v šole. Ta ukrep nikogar nič ne stane, a je prvi korak k integraciji. Nič nimam proti nevladnim organizacijam, a mora biti njihov program konkreten in izveden s konkretnimi rezultati na terenu. Uspešnost mora biti merjena in treba jo je začutiti.
Katere nevladne organizacije se pri vas v Ribnici ukvarjajo z Romi?
Žal jih Romi pri nas ne čutijo, jaz pa še manj. Obstaja posameznik, ki deluje v nevladni organizaciji – mislim, da prihaja iz Ljubljane. A mu ne gre za integracijo, ampak za podpihovanje romske problematike v maniri, naj vam občina že enkrat napelje vodo, ker je to vaša pravica. Vse se je začelo s pretepom v Kočevju, ki je bil objavljen najprej na portalu 24ur.com, a smo še v istem prispevku od pretepa prešli na pitno vodo. Sumim, da je nekdo temo takoj preusmeril od Romov, ki so pretepli policiste, k vodi. Romi ne potrebujejo veliko, verjamem, da si žele vode, a ta ne odloča o njihovi integraciji. Če bi bilo tako preprosto, bi z napeljano vodo težav ne bilo več.
Za otroke gre, je upokojeni profesor Dragan Petrovec zapisal glede pravice do vode. Pozabil je omeniti pravico do šolanja. Pri dolenjskih Romih se zdi problem bolj fundamentalen – starši romskih otrok ne pošiljajo v šole, kjer bi se izučili poklica in koristili s svojimi znanji svoji skupnosti. Zakaj ne, kaj pravijo?
Otroci so, kar je najhuje, predvsem žrtve. Tudi žrtve logike: če boste napeljali vodo, bo otrok obiskoval vrtec oziroma šolo; kajti otrok ne more priti med sovrstnike umazan, saj se počuti manjvrednega itn. Naj omenim še povsem svežo izkušnjo. Pred dvema dnevoma, na prvi šolski dan, sem se udeležil roditeljskega sestanka, ki ga je z romskimi starši sklicala ravnateljica osnovne šole. Sam sem se povabil na ta roditeljski sestanek, da jim ponudim roko: tisti, ki ste brez vode, lahko otroka, preden pride v razred, oprhate, saj je v neposredni bližini šole stavba TVD Partizan. Prek centra za socialno delo bomo poskrbeli tudi za njihova oblačila. Vse to je mogoče opraviti tudi po šoli. Pred odhodom v službo hodim na plavanje v bazen in se nato v tej isti športni dvorani oprham, sem jim dejal. Kot sem seznanjen, podobna možnost obstaja tudi v Krškem in še kje
In kaj so dejale matere?
Odziv bi lahko označil za vse prej kot odobravanje. Od nekaterih Romov je bilo celo slišati, kaj delam na tem sestanku. Tako da sem mirno vstal in zapustil sestanek. Upam, da to prebere čim več ljudi, predvsem tisti, za katere sem ksenofob. Torej ni problem, da otroci ne hodijo v šolo, ker se nimajo kje umiti in so manjvredni. So kot talci, ki se jim godi huda krivica, vendar to centrov za socialno delo, ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ministrstva za izobraževanje pa še koga ne gane.
Razumete pa, da se romski otroci v šolskem okolju težje znajdejo in slabo počutijo? Hitro so zasramovani zaradi svoje drugačnosti in se umaknejo. Takšni so pač vrstniki do vseh drugačnih.
Razumem, seveda. Tudi sam sem se večkrat znašel v takšni situaciji, nisem bil ravno pri tistih »pogumnih«, v osnovni šoli sem bil bolj sramežljiv in plah. Otroci so zelo različni; nekateri se umaknejo, drugi so agresivni. Če vprašate vzgojiteljice in učiteljice v vrtcu, je vsak otrok unikaten; zelo mirni in »pridni« so nekateri, drugi že toliko zbujajo pozornost, da njihovi sovrstniki zaradi tega trpijo. Ključen problem vidim v tem, da vrtec ni obvezen. Za Rome obstaja krajši in daljši program vrtca. Krajši žal ne poteka vse leto, kar je povsem zgrešeno, ministrstvo bi ga moralo ponuditi prek celotnega leta. Sploh pa bi moral biti vrtec obvezen, še posebej v prid romskih otrok. Če otrok ne (po)zna slovenskega jezika, če s sovrstniki ne zna vzpostaviti stikov, mu je res težko, počuti se manjvredno, umakne se v svojo lupino, v kateri se počuti varno, ali pa na drugi strani svojo stisko izraža z agresijo.
Se romski starši boje, da bo šola okrnila njihovo identiteto, jim s socializacijo vcepila druge vrednote?
Deloma bi se z vami lahko strinjal. Tak pomislek imam tudi sam. Večkrat se vprašam, kako Romom pojasniti, da jim nihče ne jemlje njihove identitete in kulture. Ampak pozor, govorimo o tisti pristni identiteti in dobesedni kulturi. V teh šestih letih sem že malce magistriral iz romske problematike …
Ste prebrali kakšno knjigo o njej? Kar precej literature je.
Morda še bom. Sem pa v času županovanja iz izkušenj imel kaj videti in spoznati. Da je nujno pošiljanje otrok v vrtec in šolo, ni dvoma. Zvezi romskih skupnosti in nevladnim organizacijam, ki jim država dodeljuje precej denarja na temelju prijav na različne razpise, zamerim, da se vse to ne odrazi na terenu in pri starših. Romski starši nujno potrebujejo opolnomočenje. Otrok, ki se vrne iz šole domov na piknik in zabave, neprimerne za vsakodnevni urnik, otrok, ki ni deležen nadzorovane vzgoje, zanj je pet ur v šoli premalo. Tako se ne more integrirati v širšo družbeno skupnost in uspeti v življenju.
Kaj je za vas integracija, kakšna so njena merila? Radi ste konkretni.
Na srečanju z zvezo romskih skupnosti, forumom romskih svetnikov in z vsemi tremi predstavniki romskih naselij v Ribnici sem jasno povedal, kako si jo predstavljam. Najprej popišimo vse otroke in jih pošljimo v vrtec in šole. Tak ukrep integracije lahko, kot sem dejal, opravimo čez noč. Zatem bi morala Zveza romskih skupnosti peljati naše Rome na ogled Pušče; videli bi, kaj je romska kultura. Pušča gotovo ni idealna, prednjači pa njena kultura. Prav prejšnji teden so tudi v Lendavi Romi pripravili čudovit kulturni program. Skratka, videti morajo, s čim vse bi se lahko ponašali. Končni cilj je motivacija za naprej. Kot sem ravnokar dejal, vsak dan bi bile potrebne delavnice za opolnomočenje staršev: iz higiene, vzgoje otrok, ne nazadnje tudi nekaterih poklicnih spretnosti, saj bi se potem lažje vključili v delo. Moški bi morali vsaj štiri ure na dan opravljati družbeno koristna dela in tako za začetek vsaj delno upravičiti socialni prejemek.
Posebej bi poudaril, da mora ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in enake možnosti spremeniti pristop, s čimer bi Rome spodbudili k delu. Ena od rešitev je ustanovitev socialnega podjetja, kjer bi se zaposlili. V Tarči je bilo zgovorno pokazano, da starša v šestčlanski družini zaslužita le 200 evrov več, kot dobi šestčlanska družina, ki se preživlja le s socialnimi prejemki.
Če bi se zaposlili, bi marsikomu ustrezne ustanove pobrale denar z računov. Socialni prejemki so »zavarovani«.
Pred štirimi leti sem v Rokodelskem centru Ribnica organiziral tematsko razpravo o zaposlovanju Romov v jugovzhodni Sloveniji. Romom sem ponudil delo, kajti imamo velike površine zelenic in javnih površin, ki jih je treba vzdrževati, praznjenje smetnjakov, pometanje ... Eden od njih je ob tem pripomnil: »Da, župan, pridemo, a le če bo denar v kuvertah.« In tako se v naši državi vrtimo v začaranem krogu, ker politika, kot kaže, nima želje, da bi se to področje uredilo. Pa ne samo politika. Ne zavedajo se, da s tem izgubljamo vsi! Romi, Neromi ...
Kuverte s plačo so seveda nezakonite.
Tako je. Ministrstvo mora povsem prevetriti zakon o socialnih prejemkih. Naj bom konkreten: predlagam, da za prva dva otroka starša prejmeta otroški dodatek, za naslednje otroke pa bi morali biti deležni davčnih olajšav, ki bi bile vezane na delo. S tem ne oškodujemo partnerjev, ki si želijo delati, po drugi strani pa bi Rome spodbudili k delu, in še vedno bi bile velike družine. Bi pa s tem uredili to, da otrok ni denar!
To bo veljalo za celotno prebivalstvo?
Seveda. Za vso populacijo in zakonodajo. Glede Romov pa bi, kot rečeno, veljalo ustanoviti socialno podjetje, v katerem bi delali, ali pa bi socialni prejemek vezali na polovično družbeno koristno delo. Konkreten predlog vladi, da namesto dvajset milijonov evrov letno nameni vsaj del za vzpostavitev sistema socialnega podjetništva.
Do petega septembra se je svet romske skupnosti zavezal, da pripravi akcijski načrt ukrepov za vključevanje Romov v družbo.
Za vsako naselje morajo skupaj z njihovimi prebivalci pripraviti kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne ukrepe. Navrgel sem nekaj svojih zamisli, a sem poudaril, da ne želim nikakršnega enoumja. Svet romskih skupnosti, začnite po tridesetih letih delati z Romi, do zdaj ste jih puščali na cedilu in v kaosu. Bili ste le sindikat za pravice, ne pa steber, ki bi jih postopoma pripravil do integracije oziroma socializacije.
Bodo akcijski načrt lahko pripravili že do jutri?
Ta rok so si sami postavili. Dejal sam jim, naj bo rok razumen. Da se ne bi dobili spet čez pol leta, ko bomo že pozabili, kaj vse smo se (z)menili. Prej ko bo program pripravljen in s strani mojih sodelavcev pregledan in potrjen in bodo začeli integracijo, prej bomo prišli do skupnega cilja.
V Zvezi Romov Slovenije je le malo dolenjskih Romov. Manjka vam sogovornikov.
Ker so zadeve akutne, bi bilo v Zvezi Romov gotovo treba več predstavnikov jugovzhodne Slovenije. Najbolj zamerim romskim organizacijam, da ne poskrbijo za svoje ljudi. Tudi tako, da bi vladi oziroma resornim ministrstvom, ki razpišejo sredstva za nevladne organizacije, dali s pozivom vedeti, kaj potrebujejo, jim podali ustrezne smernice in kriterije, hkrati pa bi morali rezultate meriti. Realnost je potem taka, da se javljajo nevladne organizacije, za njihove projekte gre 20 milijonov evrov, na terenu pa učinkov ne vidimo oziroma je stagnacija. Oni sami bi morali biti tisti, ki bodo zasledovali cilje integracije in jo ne nazadnje tudi vodili. Biti trideset let na položaju romskega funkcionarja, se obnašati kot nekakšen sindikat Romov, to je premalo. Tudi zaradi tega sindikata smo zdaj tu, kjer smo.
Z vse večjimi težavami se soočamo tudi pri integraciji otrok tujcev. Ni lahko zagotoviti učitelje in denar za poučevanje.
Kar nekako bežimo od problemov in si dopovedujemo, da se bodo rešili sami od sebe. V vladi bi se morali že zdavnaj oglasiti vsi alarmi. Veliko imamo tujcev, za to je »poskrbela« tudi EU in seveda globalizacija, a bolj me moti, da ne zastavimo koncepta, kako se s tem spoprijeti, ko že vsi opažamo, da na nevralgičnih točkah družbenih podsistemov nastaja kadrovski manko.
Ali se bo dalo center za socialno delo v Ribnici okrepiti za delo z Romi?
Če naš center za socialno delo potrebuje dodaten kader, dodatne zaposlitve, seveda to podpiram. Pa ne samo za delo z Romi, manjka jim kader za pomoč na domu. Centri za socialno delo predvsem potrebujejo jasno vizijo in pred tem kritično samorefleksijo – merjenje rezultatov svojega dela. Ugotavljam, da vsega, nad čimer bi morali bedeti, nimajo pod nadzorom. V vladni medresorski delovni skupini je minister Luka Mesec dejal, da lahko socialna delavka že zdaj ne izplača celotne socialne pomoči v denarju. Pa se res lahko tako odloči? S tem bi se izpostavila in hitro bi sledile grožnje – tudi Romov. Potrebne so zakonske podlage, ki ne dopuščajo tega ali onega. Omenil sem merljivost dela centrov za socialno delo. Prihaja do zlorab. V Ribnici je romska družina zaprosila in prejela enkratno socialno denarno pomoč 1200 evrov – enkrat na leto lahko pripada vsem socialno prikrajšanim – vendar strešnikov še danes ni na strehi. Pogrešam to, da bi ministrstvo jasno določilo, kdo kaj dela, in nato zahtevalo tudi konkretna poročila. Ministrstvo je napovedalo dodatne zaposlitev v CSD – navajajo različne številke – a kje jih bomo dobili, saj ljudi vsepovsod manjka. In še: kakšen bo učinek teh okrepitev? Morda pa bi se dalo kaj več storiti z zdajšnjim kadrom in ustrezno reorganizacijo.
Nekam v gozd bi umaknili romsko naselje v občinskem prostorskem načrtu (OPN). Lokacijo odločno zavrača civilna iniciativa Lepovče. Jim lahko ustrežete?
Težko. Občina je leta 2018 začela postopek spremembe in dopolnitev OPN 4. Že od leta 2016 sprejemamo pobude občanov in drugih, ki imajo tu kakršnakoli zemljišča. Zavedamo se, da imamo v svoji sredini tudi romska naselja, vsa leže na neprimernih mestih, tu po trenutnem prostorskem načrtu bivanje ali komunalna infrastruktura ni mogoča.
Izpostavili ste Lepovče. Postopek teče, dobili smo prva mnenja, v tem času pa smo leta 2019 z izvajalcem izdelali tudi strokovno podlago za umeščanje romskih naselij. Romsko naselje Lepovče je danes locirano v industrijski coni, v neposredni bližini je tudi naselje Gornje Lepovče. Dali smo narediti preveritve, kam bi bilo naselje mogoče premestiti, nakar se je ustanovila civilna iniciativa, ki je ostro nasprotovala temu, da bi Rome premaknili drugam. Po drugi strani pa nimajo nikakršne prave in izvedljive variantne rešitve. Korektno in odgovorno bi bilo, če je nekdo proti nekemu predlogu, da poda ustrezno konkretno rešitev, ne pa da le vpije, da je proti.
So proti, ker bi se Romi vozili mimo njihovega naselja?
Da, vaščani Lepovč po eni stani pravijo, da je treba za Rome poskrbeti in da tudi geto ni rešitev … Skratka, poslušam veliko očitkov, obrnili so se tudi na varuha človekovih pravic. Po vseh teh dopisih in izjavah je epilog, da jim gre zgolj za to, da bi ne imeli Romov v svoji bližini. V OPN 4, javno bo razgrnjen prav danes popoldne, smo za to romsko naselje predvideli tri možne lokacije. Poleg tiste, ki jo je na enem od sestankov predlagala civilna iniciativa (vendar lastnik zemljišča ni pripravljen prodati), smo pustili tudi sedanjo lokacijo naselja, tretja pa je tista, ki ste jo omenili, torej malce vstran, še vedno pa bi bila v radiusu sto metrov od hiš. Razdalja do njihovih hiš se torej ne bi spremenila, lokaciji pa nasprotujejo zato, ker jih moti, da se bodo Romi do nje vozili skozi njihovo naselje. Varianta je torej, da ostanejo skorajda na tisti lokaciji, kjer bivajo že zdaj. Spremeniti bi morali namembnost, a sam menim, da je to slaba rešitev, saj se meša s programom industrije.
Če bi romska kultura v jugovzhodni Sloveniji ne bila takšna, kot je, torej če bi deležniki v teh letih ob teh silnih milijonih poskrbeli za integracijo, bi bilo naselje povsem nemoteče; lahko bi začeli tudi z razseljevanjem …
Ko ste sprejeli predsednico republike, je izjavila, da morda gradnja romskih naselij ni tista prava pot. Delati romska geta kratkoročno in ne dolgoročno ni prava rešitev, je dodala. Vi ste ji prikimavali.
Da, tudi v vladnem nacionalnem programu za Rome do leta 2030 je zapisano, da geta niso rešitev. A povejte mi, kako bi bilo mogoče sobivanje s to »kulturo« neizobraženih in večinoma brezposelnih ljudi, to je s streljanjem, kriminalom (to dvoje se nanaša le na posameznike), hrupom, glasno glasbo, divjanjem z avtomobili itn.? Za nobeno od 63 naselij občine Ribnica, kjer se spoštujejo zakonodaja in odloki, bi to ne bilo sprejemljivo. Želim si, da bi kultura bivanja sčasoma le prišla na tisto raven, ko bi bilo mogoče tudi sobivanje in razseljevanje. V tem trenutku ni tako in bojim se, da bo tako še kar nekaj generacij. Ne nazadnje tudi Romi v Pušči živijo skupaj; a tam je drugače, kajti želeli so si vrtca, želeli so se izobraziti, hodijo na delo … Potem je tudi te nestrpnosti manj.
Nimate se za politika, tako ste odvrnili generalni državni tožilki Katarini Bergant, ki vas je zadnjič na nacionalnem radiu malce postavila v oklepaj, češ da uporabljate politično govorico, ona pa jezik stroke. Sta se zunaj studia vseeno pogovorila? Vzdušje na pogovoru je bilo videti precej napeto.
Videti je bilo in je tudi bilo napeto, vsaj čutil sem tako. Gospa generalna državna tožilka mi je malce zamerila, ker sem pri eni osebi omenil sedemnajst pogojnih, vendar naj bi jih bilo v evidencah trenutno »samo« deset.
Na tožilstvu niso mogli ugotoviti, na koga se te ovadbe nanašajo. Lahko bi vas poklicali.
Ne vem, zakaj me niso. S pogovorom se razjasni marsikakšen nesporazum. Vsakdo mora narediti tudi kak korak nazaj. Kot rečeno, dejal sem, da je ovadb sedemnajst, morda jih je v tem trenutku samo deset. Storilec je bil večkrat obravnavan, večkrat zaporedoma pogojno obsojen za istovrstna kazniva dejanja, zaprt zgolj enkrat. O kazni odloča sodišče, a na predlog tožilstva. Pogojna obsodba naj bi bil prvi rumeni karton; oba veva, kaj je drugi rumeni karton – rdeči karton z izključitvijo.
In tega rdečega kartona se ne potegne. Pa bi se ga moralo – po pravu?
O tožilstvu in pravnem redu ve več gospa generalna državna tožilka. Ne želim, da pride spet do kakšnih očitkov in slabe volje. Po oddaji sva se pogovorila, nameravam jo povabiti v Ribnico, saj si želim dobrih odnosov, a morali bodo tudi v svojih vrstah pogledati, ali opravijo svoje delo tako, kot bi ga morali. Ne trdim, da ga ne, vendar se čudim, da ima dotična oseba več pogojnih kazni, pa je še vedno na prostosti, kakor se tudi čudim še nekaj nelogičnim potezam pri izpustitvah. Včasih se resno sprašujem, ali smo v naši državi sploh za preprečitev kriminala in sankcioniranje prekrškov ali pa z nekaterimi nelogičnimi potezami in odločitvami kršiteljem in povzročiteljem kriminalnih dejanj dajemo še več poguma. Če sem povsem konkreten, povzročitelj, ki dobi pogojno kazen, se le nasmehne. Zakaj že?
Prvič ste bili za župana izvoljeni leta 2018 s prepričljivo večino že v prvem krogu. Volivci so morali biti hudo nejevoljni na župana Jožeta Levstika, ki so mu do takrat zaupali kar tri mandate.
V občinski svet sem bil prvič izvoljen leta 2014 in prvič se je zgodilo, da je bil nekdo izvoljen s preferenčnimi glasovi – na listi volilne enote sem bil sicer šele na tretjem mestu. Kandidiral sem na listi SLS, a kot nečlan stranke. Pred tem sem bil v mojem kraju Dolenja vas dejaven na področju mladih in športa. Ker sem si želel, da bi se v Ribnici stvari hitreje premikale in da bi ne zaspali, kajti pasivnost me ubija, sem pri 32 letih zbral somišljenike in ustanovil neodvisno listo. O svojem predhodniku gospodu Jožetu Levstiku lahko rečem, da je kot oseba zelo v redu človek, izjemno korekten. Hvaležen sem za vse, kar je naredil, in tudi za vse, kar je skušal narediti. Vem, ni enostavno krmariti. Sam delujem nekoliko drugače, sem inženir gradbeništva, človek akcije, postavil sem si tudi dobro ekipo. Upam, da sem upravičil zaupanje dobrih 73 odstotkov volivcev občine.
Za seboj imate večino svetnikov, izvoljenih na vaši županski listi. Kaj pa politične stranke, izgnali oziroma kar povozili ste jih?
Z vsemi sodelujemo, sploh s tistimi, ki si tega želijo in nimajo fig v žepu. Nimam se povsem za politika, saj politika vse prevečkrat pomeni, da je veliko dogovarjanj, zgodi pa se bore malo. Da ni vse le politika, so očitno spoznali volivci in dali vedeti, da mora občinski svet delovati čim bolj operativno in čim manj politično – konec koncev gre za občino in ne državo. Doseženi rezultati, torej uspehi v občini, so tudi plod občinske uprave in vseh svetnic in svetnikov. Seveda je bolje imeti večino v svetu, ki ti zaupa in je hkrati konstruktivna. Posledično lažje delegiraš delo direktorju oziroma direktorici občinske uprave, delo poteka bolj operativno, boljša je tudi realizacija. Uspeh je v veliki meri odvisen od tega, ali je župan sposoben povezovanja in ali ima pregled nad celotno občino, torej da skrbi za razvoj na vseh področjih. Tu ni prostora za ego. Mimogrede, za leto 2023 smo bili prepoznani kot najprodornejša občina v regiji osrednje in jugovzhodne Slovenije z Notranjsko in zato prejeli nagrado zlati kamen. To je plod dela celotne ekipe.
Se ozirate tudi za nacionalno politiko? Politična govorica vam zdaj vseeno koristi, ko veliko nastopate na državni ravni.
Prav včeraj mi je bilo zastavljeno podobno vprašanje, hkrati pa dobivam veliko elektronskih sporočil, ravno z nagovarjanjem, da naj bo moj naslednji korak nacionalna politika. Nikoli ne reci nikoli. Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Trenutno sem osredinjen na delo v občini, na izpolnjevanje projektov, zaradi katerih so mi občanke in občani zaupali drugi mandat. Sem v drugi polovici mandata, je pa res, da bodo parlamentarne in lokalne volitve v letu 2026.
Glede vaše politične poti imate lep zgled v Vladimirju Prebiliču, ki jo je popihal kar v Bruselj.
Za lep zgled mi postavljate nekdanjega župana Kočevja. Ko sem se sam potegoval za župana Ribnice, sem kajpada spremljal kolega dr. Vladimirja Prebiliča. Slediš ljudem, ki so ti v nekaterih pogledih blizu oziroma zgled. Pri njem mi je bila všeč sposobnost delovati operativno in učinkovito ter hkrati povezovalno. Pred kandidaturo sem šel k njemu po kakšen nasvet, opravljanje županske funkcije pa sem seveda prilagodil svojim lastnostim.
Na zadnjih volitvah ste javno in glasno podprli Janeza Ciglerja Kralja. Blizu vam je Nova Slovenija?
Sem član Kluba županov in svetnikov Nove Slovenije, kjer imam kar precej prijateljev, nisem pa član stranke. Njen program mi je bil na parlamentarnih volitvah blizu, zato sem ga podprl, kandidiral je v našem okraju Ribnica - Dobrepolje. Zgledno sodelujem tudi z občinskim odborom stranke. Moj podžupan je bil v prejšnjem mandatu predsednik odbora NSI gospod Aleš Mihelič, ki je bil v prejšnjem vladnem mandatu državni sekretar na infrastrukturnem ministrstvu.
V vašem okraju je sicer dominantna SDS. Jože Tanko je tam nazadnje prejel skoraj 35 odstotkov glasov.
Tudi z vodstvom občinske SDS imam zgledne odnose. Ko je bila v času vlade Janeza Janše seja sklicana v Ribnici, sva se s premierjem korektno in v prijateljskem tonu pogovorila – tudi o konkretnih projektih. Dobili smo nov bazen, za investicije v lokalne skupnosti je bilo namenjenega kar precej denarja. Zdaj gradimo medgeneracijski center. Tak pogovor pogrešam tudi v tem mandatu. Takrat se je čutilo, da smo občine in župani upoštevani kot tisti, ki lahko in želimo pomagati; tudi vladi, pa naj bo kakršnekoli politične barve. Rad bi, da se povrne občutek, da smo občine lahko dodana vrednost. Ne nazadnje moramo skupaj poskrbeti za skladen regionalni razvoj.
