V šoku sem. Je to možno? Je to res? Preveriti ne morem, saj mi teh podatkov ne bodo dali ne na urgenci ne na pedopsihiatriji, kjer je končal sin. Ko je dojel, kaj je storil, je vsaj poklical reševalce.
Razmišljam o vseh zgodbah, ki jih nenehno poslušam. O pritoževanju staršev nad neprenehnim bojem, da bi otroke odlepili od zaslonov; o nemoči, ki jo je čutiti v njih; o vdanosti v usodo, da se tu nič ne da; in upanju, da bodo to pač prerasli. Pred časom je podoben izbruh doživela prijateljica. Tudi njen sin je bil takrat devetarček. »Ne vem, kaj naj naredim,« se mi je potožila takrat, »bojim se lastnega otroka.« Sinu je bil telefon najboljši prijatelj od ranega otroštva. Spomnim se, da sva se na kavi morali vedno dobiti nekje, kjer so imeli wi-fi, da je takrat triletnik lahko igral igrice, midve pa v miru klepetali. Ni se mi zdelo prav, a preden imaš lastne otroke, ne razmišljaš veliko o tem. Deset let in fant je vsak dan po ure previsel na telefonu. Prijateljica se je sicer usajala, a nič zares naredila, dokler ni nekoč zapravil vseh 500 prihranjenih evrov za orožje v najnovejši igri, s katero si je krajšal čas. Takrat ji je prekipelo in vzela mu je telefon. Najstnik je najprej prosil, jokal in obljubljal, da jih bo zaslužil nazaj. Ko je ostala neomajna, je izgubil ves nadzor nad obnašanjem. Kričal je nanjo, jo zmerjal, ji grozil. Končalo se je tako, da se je zaklenila v kopalnico, on pa je na drugi strani brcal v vrata in jih poskušal sesuti s stolom. Notri je ostala, dokler se ni vrnil mož. Telefona mu nikoli več ni vzela.
Še ena od prijateljskih mam ima hčer, ki cele dneve ne počne nič drugega, kot je in strmi v zaslone. Včasih več naenkrat – na tablici je igra, po telefonu klepeta s prijatelji. Vsi so iz virtualnega sveta, v resničnem jih nima. V šoli popravci, doma ne premakne prsta, kmalu bo polnoletna, življenja zunaj spleta pa se ne zna niti lotiti. Mama razmišlja o tem, da bi jo dala odpeljati na odvajanje. Na silo, kot je to navadno treba. A se boji. Ko je hčeri zadnjič zagrozila, da ji bo vrgla računalnik čez balkon, je dekle odgovorilo, da če to stori, se bo za njim vrgla tudi sama. Mama ji popolnoma verjame.
Kako se lahko zgodijo takšne stvari v sicer urejenih domovih, kjer se starši trudijo, da bi z otrokom razvili lep odnos, da bi ga usmerili na pravo pot?
Družbena omrežja zasvojijo najstnike in spodbujajo agresijo
Večina študij, ki so raziskovale povezavo med časom, preživetim pred zasloni, in agresijo, je ugotavljala, da eno z drugim ni povezano. A ne vse. Nedavna raziskava Emme Duerden z raziskovalne katedre za nevroznanost in učne motnje na kanadski Western University je ena tistih, ki pravijo drugače. V študiji je z ekipo s slikanjem možganov preučevala vpliv uporabe družbenih omrežij na otroške možgane. Ugotovili so, da otroci, ki ure in ure preživijo na svojih telefonih in brskajo po družbenih omrežjih, kažejo več agresije, depresije in tesnobe. Tako kot se serotonin zniža, ko smo lačni, lahko tudi čas pred zaslonom močno vpliva na sistem nagrajevanja v možganih, ki je ključen za sprejemanje odločitev, pravijo kanadski raziskovalci. Duerden pove, da se, ko ljudje gledajo kratek film Disneyjevega Pixarja brez dialoga, v katerem lik doživlja fizično bolečino, aktivira prefrontalni korteks. Prav ta možganski predel je med adolescenco podvržen ogromnim spremembam, med drugim pa je pomemben tudi za obvladovanje snovi v šoli. Otroci pa tudi študenti, ki veliko brskajo po telefonu, se ne morejo dovolj osredotočiti, da bi lahko uspešno sledili zahtevam v šoli. Celo tista ura izpita, ko bi moral vskočiti adrenalin in pomagati pri koncentraciji, je preveč. Njihovi možgani so tako zelo navajeni na nenehno stimulacijo, da se težko osredotočijo že za kratek čas, kaj šele za celo šolsko uro. Psihologi in psihiatri, ki delajo z otroki vsak dan, povejo enako. Pri svojem delu opažajo, da so otroci in mladostniki, ki nezdravo veliko časa posvetijo družbenim omrežjem, bolj nagnjeni k nasilnemu vedenju, kot so pretepi, prepiri, in kršenju pravil kakor drugi.
Profesorica psihiatrije Patricia Conrod s katedre za preventivno duševno zdravje v Bolnišnici Sainte-Justine v Montrealu v svojih raziskavah ugotavlja, da se otrokovo razpoloženje spreminja po nareku tistega, kar ravno spremlja na zaslonu. Še posebej se ji zdijo nevarna družbena omrežja. V svoji raziskavi, ki je zajela 3800 srednješolcev, je namreč ugotovila, da je pogosta uporaba družbenih omrežij povezana s trajno agresivnostjo, ki se kaže več kot eno leto, medtem sta bila gledanje televizije in igranje videoiger povezana s kratkimi izbruhi sovražnosti in agresivnosti. Družbena omrežja prav tako povečujejo impulzivnost pri srednješolcih, ta pa, vemo, je dobra podlaga za izbruhe jeze.
Da digitalna zasvojenost rodi nasilno vedenje, opažajo tudi naši strokovnjaki. Pred 25 leti, ko je bila na Kostanjevici nad Novo Gorico ustanovljena skupnost Srečanje, je bila večina odvisnikov, ki jim je odprla vrata, zasvojena s trdimi drogami, danes pa prevladujejo nekemične odvisnosti. Vedno bolj v njej iščejo pomoč tudi digitalni zasvojenci, ki jih je že več kot polovica. Na enem od simpozijev je terapevt Miha Kramli opozoril na to, da lahko digitalna zasvojenost sproži tudi nasilno vedenje. Med 100 digitalnimi zasvojenci je namreč po statistiki 37 nasilnih, medtem ko so med 100 kemičnimi zasvojenci nasilni le trije. Kramli pravi, da imamo vedno več otrok in mladostnikov, ki se v virtualnem svetu zelo dobro počutijo in tam tudi uspešno premagajo izzive, ki jim jih postavi, denimo, igranje iger. Ta dobra izkušnja, potrditev v virtualnem svetu, pa jim vzbuja nestvarna pričakovanja in jim onemogoča, da bi se znašli v resničnem svetu. Veliko dela imajo tudi v Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout, ki v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna med drugimi oblikami pomoči izvajajo tudi tritedenski program Digitalni detox, namenjen mladostnikom, starim od 13 do 18 let, ki kažejo znake digitalne zasvojenosti, in njihovim staršem. Poleg vsakodnevnih pogovorov brez telefonov in drugih zaslonov terapija vključuje šport, ustvarjanje, druženje z živalmi in predvsem učenje zdravih strategij spoprijemanja s stresom. Beg v virtualni svet in digitalna odvisnost, ki jo ta prinaša, sta namreč pogosto umik od težav in stisk, ki jih mladostniki doživljajo v resničnem življenju.
Zakaj se otroci ne morejo odklopiti?
Odrasli ne moremo razumeti, zakaj otroci kljub našim nazornim in z dokazi podkrepljenim razlagam ne dojamejo, da jim čas pred zasloni škodi in jih vodi v težave. Zakaj preprosto ne spregledajo, da to zanje ni dobro? Zakaj so za še eno igro, za še 15 minut na TikToku pripravljeni tvegati našo jezo, pokvarjen družinski dan ali kazen? Pomaga, če razumemo, da to ni njihov značaj. Vodi jih biološki program, za katerega so v prvi vrsti krivi hormoni.
Čustveno-motivacijski sistem, ki ga imamo vsi v sebi, je povezan z dvema osnovnima reakcijama – izogibanjem in približevanjem – nekaj nas privlači, nekaj pa odbija. To določa naš odnos do stvari in vodi naše vedenje. Čustveno-motivacijski sistem dobi informacije o naših telesnih občutkih. Preden se želje, ki jih ti vzbudijo, prelevijo v dejanja, pa se vključi naš nadzorni sistem. To je tisti ‘razumski’ del nas, kjer obstajajo načrtovanje, premikanje pozornosti in ponotranjene prepovedi ter sram. Za najstniško obdobje je značilna neuravnovešenost med temi sistemi, to pa zato, ker v nasprotju z drugimi možganskimi predeli v čustveno-motivacijskem sistemu pomembno vlogo igrajo spolni hormoni. Raziskave kažejo, da povečana aktivnost v čustveno-motivacijskih možganskih predelih v tem obdobju ne zavira delovanja nadzornega sistema, ampak ga bolj odločno vodi. To s pridom uporabljajo aplikacije, ki so narejene tako, da najstnika obdržijo pred zaslonom. Nagrada v obliki dobrega počutja, vznemirjenosti, zgražanja ipd. je vedno le nekaj drsljajev stran. Zbiranje všečkov, ogenjčkov in podobnega so izumili prav zato, ker si najstniki ne morejo pomagati, da si jih ne bi želeli čim več. Če tem dodamo še časovno omejene klepetalnice, možnosti za napredovanje na raznih lestvicah, pridobivanje novih ikon in podobno, bolje razumemo, zakaj otroci ne morejo odložiti telefona. Nam se morda zdijo neumni, oni pa se z njimi uvrščajo na socialno lestvico med vrstniki.
Kaj torej storiti, da v hiši ne bo nenehno prepir, slaba volja ali bog ne daj nasilje? Odgovor je pogovor, pogovor in pogovor, pravijo strokovnjaki. Takoj zatem pa jasna pravila in doslednost staršev pri tem, da se jih upošteva. Od otrok tega namreč ne gre pričakovati. Že pred nakupom prvega telefona ali tablice morajo biti jasno postavljene časovne in vsebinske omejitve ter posledice, če jih otrok ne bi upošteval. Najbolje je, da starši kot pogoj za to, da otrok sploh lahko uporablja telefon, določijo delo, ki ga mora najprej opraviti. Ne glede na to, kako dobro nam gre pri vzdrževanju omejitev na začetku, pa je treba vedeti, da bo to z otrokovim odraščanjem postajalo težje. Staršem zato toplo polagajo na srce, naj otroka naučijo, kako se zdravo in polno zabavati tudi v času, ko telefona nima na voljo. Prav ta alternativa je najboljše zagotovilo, da bo otrok telefon sposoben odložiti in da si bo to celo zaželel.
---
Znaki digitalne zasvojenosti ali vsaj preobremenjenosti pri mladostniku:
• mladostnik večino prostega časa preživi pred zasloni,
• vse manj časa nameni druženju v živo,
• spremenjena rutina spanja ali težave s spanjem,
• pogosto zatekanje pred zaslon zaradi dolgčasa,
• kognitivne težave (upad koncentracije, težave s spominom in učenjem),
• izguba zanimanja za druge dejavnosti (npr. konjički, druženje s prijatelji),
• pogosto odlašanje in/ali izogibanje obveznostim,
• opazne težave pri strukturiranju in organizaciji časa,
• poslabšanje učnega uspeha, izostajanje od pouka,
• ponavljajoči se konflikti v družini,
• prikrivanje in zanikanje težav,
• odtegnitveni simptomi ob odvzemu zaslonov ali ob prenehanju spletnih dejavnosti (afektivni odzivi – bes, agresivnost, nemir, tesnobnost, telesni simptomi).
