Za enega od najbolj travmatičnih in viralnih prizorov ob lanskih poplavah je poskrbel posnetek modrega kombija, ki ga je pri Mozirju odplavila do neprepoznavnosti narasla Savinja – v trenutkih, ko je vsa tista umazana voda kot za šalo premetavala in maličila vozilo, je Slovence in Slovenke spreletelo, kako zelo zares gre tokrat. Tedaj smo vsi skupaj pač morali spoznati, da so katastrofe z dotlej nepredstavljivo oddaljenih območij svet nazadnje zadele tudi nas – posnetek modrega kombija v valovih je zakrožil po svetu, poplave v Sloveniji, ki po svoji silovitosti in s tem 'fotogeničnosti' niso zaostajale za monsunskimi poplavami v Indiji ali na Kitajskem, pa so postale udarna novica velikih televizijskih hiš. Ob pogledu na norost reke, za katero smo že davno verjeli, da smo jo ukrotili, premagali in za vekomaj ozdravili norosti, jo torej »normalizirali,« smo spoznali, da še zdaleč ni tako. In ko voda še kar ni nehala naraščati, je vsakdo v skritem kotičku srca s strahom pomislil, kako daleč še lahko seže in kaj vse še lahko odnese.
Leto dni pozneje je modri kombi že davno recikliran kot staro železo, na dvorišču hiše njegovega nekdanjega lastnika, 57-letnega prevoznika Ivana Ločana iz Spodnje Rečice ob Savinji, pa stoji novo, tako rekoč enako vozilo. To pa ne pomeni, da je spet vse po starem; reka sicer teče tam kot običajno, a sledovi njenega blatnega in kamnitega ugriza so pustili jasne sledi na stari Ločanovi domačiji – kot so jih pustili tudi v srcu njenega delavnega in skromnega gospodarja, ki na tem bregu živi že vse svoje življenje.
On je vzdržal, ona ni
Kakor pri vsakem človeku, ki je doživel hudo izkušnjo, in torej tudi pri veliki večini ljudi, ki so na lastni koži doživeli veliko povodenj avgusta lani, tudi Ivanu Ločanu svetle oči zagorijo, kadar se do najmanjše podrobnosti spominja dneva, ko je skoraj izgubil vse; kakor vse žrtve poplav bi tudi on o tem še vedno lahko ure in ure govoril. Mitologija poplav, ki se bo odtlej prenašala iz roda v rod – kje je bil kdo, ko so se oglasile sirene, kako je naraščalo zlovešče bučanje, kako je bilo treba bežati ter kako sta potekala vrnitev in spoprijemanje z uničenjem, kako je v poplavljence zarezala žalost in kako jih je grizel obup. Samo močna okna so preprečila, da Savinja ni prodrla v notranjost Ločanovega doma in ga podrla. Je pa zato toliko bolj silovito napadla temelje hiše in zalila klet. Kar je mogla, je polomila, in kar ni bilo pribito, je odnesla. Ne le plavega kombija, ki ga je kot iz nekakšne maščevalnosti vlekla več kilometrov daleč vse do ceste okoli Mozirja; odnesla je še dva avtomobila, vse stroje in orodje, s katerim je Ločan popravljal svoja vozila, pa testerje akumulatorjev, ki jih prodaja, računalnik, žago, elektromotor, hladilnik, pralni stroj, sušilnik …
»Ko sem videl, da sem preživel, sem bil v redu,« se spominja, ko krevsa naokoli s pohabljeno nogo, ki mu jo je leta 1983 zdrobila prometna nesreča, in razkazuje sledove razdejanja. »Jaz sem kar vzdržljiv,« doda in skomigne z rameni, stvarno in brez bahanja. Drugače je z njegovo sestro, ki sicer živi v isti hiši. Če narava izbruhne z zadostno silo, ne lomi zgolj jekla in betona, temveč tudi srca – ženska ni vzdržala ob pogledu na to, kar je voda storila rodni hiši. Ravno dan pred našim obiskom jo je moral spet odpeljati v bližnjo psihiatrično bolnišnico v Vojniku.
Neposredne škode je bilo za približno 150.000 evrov, posredne pa še za nekaj tisočakov zraven. Kajti brez kombija Ločan ni mogel voziti in opravljati prevozov za svoje stranke; koliko denarja je izgubil zaradi tega, niti ne šteje. Delal pa je kljub temu, in to na polno. Dva tedna je s prijatelji reševal hišo; odvažali so tone materiala, kraspali po počenih temeljih in betonirali. Ko so končali, je bila leta 1900 zgrajena stavba spet varna – pa je decembra od strokovnjakov iz Direkcije za vode prejel klic, da se bo moral izseliti. To pa je bilo bolj ali manj tudi vse, kar je prejel od države – razen obljub, s katerimi si lahko vsak izmed nas pomaga točno vsakega 30. februarja med dvanajsto in poldne. Prek aplikacije Ajda so mu priznali 85.000 evrov škode – pol manj od resničnega zneska, on pa je kljub temu nekako zadovoljen; pričakoval je še manj. Dobil pa ni nič, vsaj za zdaj ne.
»Edini denar, ki sem ga prejel iz proračuna, je bilo pet tisoč evrov izredne pomoči, ki so jo poplavljencem nakazovali centri za socialno delo,« pove. »Zato pa so se izkazale vsaj dobrodelne organizacije; Karitas in Rdeči križ sta mi prav tako donirala vsak po približno pet tisočakov, Lions klub je dal še več. Nekaj mi je pomagal tudi Radio 1, podjetje VPD z Bleda pa mi je kupilo nov kombi.« Razliko je moral pokriti iz svojega žepa, pove, ko sedimo v resnično skromno opremljeni dnevni sobi; v zadregi s pogledom preleti tistih nekaj kosov dotrajanega pohištva, ki jih v velikem prostoru, po katerem se širi vonj po vlagi in plesni, skoraj ni opaziti. »Nekako je šlo skozi, ker pač nisem vlagal v notranjost hiše,« doda.
Ujet v vicah ob Savinji
Vtis, ki ga naredi njegova domačija, prestara za pretvarjanja o standardu, mnogo prevelika za dva človeka, je zavajajoč – Ivan Ločan je hudo marljiv in temu primerno skromen človek, ki bo sebe in svoje udobje postavil šele na zadnje mesto. V tridesetih letih, kar je samostojni podjetnik, je po službenih poteh prevozil že več kot dva milijona in pol kilometrov, kar je približno toliko, kot če bi se trikrat odpeljal do Lune in nazaj. Največ vozi po Češki in Slovaški, pa tudi po Balkanu, Švici, Franciji, Poljski … Kar ima, je ustvaril z lastnimi rokami in na lastnih nogah, četudi je ena nepopravljivo zmaličena, in več od tega ne pričakuje; cesarju cesarjevega, to že, a tudi človeku človekovo! Pred štiridesetimi leti ga je divjak v avtomobilu pri sedemnajstih letih spremenil v invalida, država pa mu je priznala zgolj tretjo kategorijo invalidnosti in ga poslala delat, polnit proračun s prispevki, stati in obstati na eni nogi in pol. Tedaj je ponotranjil evangelij malega človeka: ko ti gre resnično za nohte, si ne delaj še utvar glede človekoljubja birokratskih algoritmov. »Saj ne morem reči, da sem razočaran,« se krotko nasmehne, »ker pač veš, kako pri nas tečejo stvari. Me pa ubija to čakanje, ko ne veš, pri čem si.«
Odločitve, ki bi prekinila čakanje Ivana Ločana, uradniki v našem glavnem mestu niso uspeli sprejeti niti v devetih mesecih, odkar so ga postavili pred dejstvo, da mora zapustiti dom. Šele pred štirinajstimi dnevi ga je obiskala državna cenilka, pogledala domačijo, izmerila kvadrate – in zdaj spet čaka. Modri kombi je že davno staro železo in Savinja je tam, kamor spada, Ivan Ločan pa pri 57 letih ne ve, kam spada in kje bo končal in kje bo končala njegova zlomljena sestra. »Ni mi ravno prijetno pri srcu, ker moram oditi iz hiše, kjer sem že od rojstva,« sklene. »A vse za ljubi mir; voda je voda in kdaj lahko spet poplavi. Samo naj mi že čim prej povedo, ali mi nameravajo pomagati ali ne. Samo to si želim.« To si želi leto dni po tistem, ko je premier Robert Golob govoril o sto na novo postavljenih hišah v mesecu dni; v letu, ko so za komaj dobro tretjino domov, ki jih bodo morali zapustiti z ujmo udarjeni ljudje, šele narejene uradne ocene škode.
Najnovejšo številko revije in tudi ostale izdaje lahko preberete TUKAJ.
