Novinarka Jane se je nedavno srečala s pretresljivim primerom, s katerim jo je seznanila ena od njenih znank. Ta ima prijateljico, ki ima za sabo naravnost brutalno izkušnjo, povezano s 14-letnim sinom. »Ni in ni odnesel smeti, kar je njegovo edino delo,« ji je razložila znanka ter dodala, da je njena prijateljica smeti posledično puščala zanalašč, da »bi sin videl, kako je videti, če se nič ne dela. Po enem tednu je znorela in mu vzela tablico.« Verjetno bi večina pomislila, da bodo sledili prepiri, prošnje in obljube, a naj bi bilo nadaljevanje zgodbe precej bolj surovo, nasilno, saj naj bi 14-letnik mamo pretepel tako brutalno, da je nepremična obležala. Ko je sin dojel, kaj je storil, je vsaj poklical reševalce, je še navedla znanka, ki je postregla s kopico informacij, ki jih, kot priznava novinarka, vsaj zaenkrat ni uspela preveriti.
A takih in drugačnih zgodb, denimo o pritoževanju staršev nad neprenehnim bojem, da bi otroke odlepili od zaslonov, o nemoči, ki jo je čutiti v njih, o vdanosti v usodo, da se tu nič ne da, o upanju, da bodo to pač prerasli, in posledični agresiji, je veliko, tudi med njenimi prijateljicami, zato se je novinarka zakopala v razpoložljive študije, ki so proučevale povezavo z zasvojenostjo z družbenimi omrežji in časom, preživetim pred zasloni, ter spodbujanjem agresije. Vprašanja, kot je to, kako se lahko takšne stvari dogajajo v sicer urejenih domovih, kjer se starši trudijo, da bi z otrokom razvili lep odnos, da bi ga usmerili na pravo pot, so namreč preveč pereča, sedanja, stvarna in pomembna.
