Omenjajo se sončne elektrarne, ki so trenutno nameščene na osmih odstotkih gospodinjstev, veliko se govori o vetrnicah, mnogo manj se govori o hidroelektrarnah, čeprav te proizvedejo vsaj 42 odstotkov električne energije. Skorajda ničesar pa ni slišati o možnosti razširitve obsega malih hidroelektrarn ter izkoristku vodnih pregrad in zajetij, ki jih je (bilo) po Sloveniji več tisoč za namene mlinov, žag in tudi malih hidroelektrarn.
»Izvajali bi teror nad naravo s postavljanjem vetrnic sredi Pohorja, medtem pa so pregrade, ki so že desetletja na vodotokih, neizkoriščene,« opozarja Stane Čadež, do nedavnega predsednik Zveze društev malih hidroelektrarn Slovenije.
Slovenija s 37 odstotki zemljišč v območju Nature 2000 spada v evropski vrh po obsegu zaščitenih območij. Varstveni režimi, ki jih zahteva Natura 2000, omejujejo kmetijstvo, ob tem pa so tudi možnosti izkoristka vetrne energije, prav tako hidroenergije, omejene in precej manjše kot v drugih državah EU.
Vetrnice bodo lahko izkoriščene le 20-odstotno
Tako so strokovnjaki, ki so pripravili celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt, vlada pa ga je potrdila, dejali, da bo moral v prihodnje za uresničitev ciljev glede obnovljivih virov energije prevladati drug javni interes, torej proizvodnja energije, nad javnim interesom ohranjanja narave. Naklonjeni so postavitvi vetrnic, za katere načrtujejo povečanje proizvodnje do leta 2030 za skoraj 50-krat, s sedanjih 6,3 GWh na 356 GWh. Povečanje načrtujejo, četudi lahko pri nas glede na jakost vetra vetrnice v povprečju obratujejo le na 20 odstotkih nazivne moči, medtem ko v državah severneje od nas vetrnice proizvedejo približno 40 odstotkov nazivne moči. To pomeni, da je pri nas energija, ki jo proizvedejo vetrnice, precej dražja, saj je njihov izkoristek nižji. Ob tem pa se poraja pomislek tudi glede umestitve vetrnih velikanov v okolje, ne le zaradi vpliva na floro in favno ter seveda vodne vire, temveč tudi na prebivalstvo, saj je za Slovenijo značilna razpršena poselitev. Marko Čepin s fakultete za elektrotehniko je v enem izmed pogovorov dejal, da ko se vetrnica močno vrti, oddaja zvok z jakostjo 100 decibelov, medtem ko je meja hrupa za spalno naselje 40 decibelov (to je jakost zvoka, primerljiva s šepetanjem). Posledično bi morala biti vetrnica najmanj 400–800 metrov oddaljena od naselja. Meni, da bi bila manj problematična umestitev vetrnic v bližini industrijskih con, kjer je omejitev jakosti zvoka 65 decibelov, kar je primerljivo s hrupom, ki ga povzročajo avtomobili, pa tudi javnost glede postavitve vetrnic na degradiranih območjih nima večjih zadržkov.
Voda teče 24 ur na dan, veter še zdaleč ni konstanten
Na drugi strani so male hidroelektrarne, ki so prisotne po vsej državi. Glede teh načrtujejo le nadgradnjo oziroma posodobitev obstoječih, že delujočih, ter obnovo nedelujočih malih hidroelektrarn. Pa še te usmeritve so bolj na papirju kot pa resničen cilj pripravljavcev podnebnega in energetskega načrta ter s tem politikov. Skladno z energetskim in podnebnim načrtom naj bi se proizvodnja energije malih hidroelektrarn povečala s 413 GWh zgolj na 425 GWh do leta 2030. Medtem pa je na velikih hidroelektrarnah z dodatnimi ukrepi in nadgradnjami predvideno povečanje s 4020 na 4292 GWh. Zato Stane Čadež, ki je bil do nedavnega na čelu Zveze društev malih hidroelektrarn Slovenije, pravi: »Sramotno je, da se zagovarja teror nad naravo in da je država pripravljena podpreti uničenje hektarjev gozdov za postavitev vetrnih polj, medtem pa imamo v Sloveniji več tisoč rečnih pregrad, ki so jih nekdaj uporabljali mlini, žage in kovačije, a so danes izkoriščene le približno v desetih odstotkih.« Dodaja, da so hidroelektrarne najmanj obremenjujoče za okolje, saj gre v primeru malih hidroelektrarn za revitalizacijo, torej obnovo ali nadgradnjo obstoječih zajetij, ter da je proizvodnja stabilna, saj voda teče vse ure v dnevu, v nasprotju z vetrom, ki nikakor ni stalen. »Smo dežela voda in rezerve za izkoriščanje energetskega potenciala vode je še veliko. Ob tem bi moral biti cilj države, da vodo čim dlje zadržimo in izkoristimo pri nas, nato jo spustimo prek meje.«
Načrt za MHE Slape živi že 40 let
Eden izmed vodotokov, na katerih je predvidenih pet malih hidroelektrarn, je Dravinja. Na Dravinji je za rabo vode za proizvodnjo električne energije podeljenih pet vodnih dovoljenj, in sicer za male hidroelektrarne (MHE) Hren, Majšperk, Slape, Pristava in Tržec. S podatki o začetkih njihovega obratovanja na Direkciji RS za vode ne razpolagajo, prav tako ne s podatkom o proizvodni moči. »Glede na informacije, ki smo jih od imetnikov vodnih dovoljenj prejeli v postopkih odmere vodnega povračila, sklepamo, da MHE Hren, Pristava in Tržec obratujejo, slednja je tudi največja. Za MHE Slape in Majšperk podatka o začetku obratovanja od imetnikov vodnih dovoljenj še nismo prejeli, zato predvidevamo, da elektrarni ne obratujeta.« Drži, hidroelektrarni ne obratujeta, čeprav je bilo zajetje narejeno že pred leti, na Slapah je bila reka Dravinja zajezena že daljnega leta 1842, jez pa nazadnje obnovljen leta 2000. To pomeni, da hidroelektrarni sprememb v obstoječih hidrologiji ne bi povzročili, a zelene luči vsaj za hidroelektrarno Mirko Sajko, ki je investitor v hidroelektrarno na Dravinji na Slapah, kjer je nekdaj deloval mlin, še nima. »Ideja o hidroelektrarni je živa že 40 let, lahko rečem, da se že vse od takrat borimo z birokratskimi in tudi političnimi mlini. Zdaj vendarle vidimo luč na koncu tunela, saj načrtujemo, da bi še to poletje oddali vlogo za gradbeno dovoljenje. Gre za resnično dolgo zgodbo z zanimivimi ozadji,« je dejal Sajko, ki pa se v podrobnosti ni želel spuščati.
