S predsednikom državnega sveta Markom Lotričem smo se ob robu njegovega obiska v Prlekiji pogovarjali o pomenu in delu zgornjega doma slovenskega parlamenta ter o zamrznjenem postopku ustanavljanja pokrajin. Gospodarstvenik, ki je ob izvolitvi vodenje uspešnega podjetja Lotrič Meroslovje prepustil hčerki, je zaskrbljen zaradi gospodarske klime v državi in pričakuje več od vlade predvsem na področju davčne reforme.
Podjetniške vode ste zamenjali za funkcijo profesionalnega politika in veljate protokolarno za enega najpomembnejših mož v državi. Je lažje biti politik ali gospodarstvenik?
Politika in gospodarstvo imata skupni imenovalec – ljudi. V podjetju je delo lažje, če imaš dobre sodelavce, in zdi se mi, da je v politiki podobno. Pomembno je imeti krog ljudi, s katerimi se lahko pogovarjaš in širše pogledaš na zadevo. V podjetju slediš viziji in vrednotam, ki jih podjetje zastavi, v politiki pa je treba ne le navdušiti ožjo ekipo, ampak jih pripraviti do razumevanja politike. Kaj to pomeni? Tukaj odločajo glasovi in konsenz, treba je poiskati rešitve, ki ustrezajo vsem. Včasih je to lepota demokracije, včasih pa tudi zavora, ko je treba sklepati kompromise, ki morda niso v prid razvoju. To je bistvena razlika med podjetjem in državo, vodenje enega in drugega pa je precej različno.
Sprašujem vas, ker sem zasledil izjavo enega od vaših predhodnikov, da je vodenje državnega sveta kot politični samomor na visoki ravni – da vodenje državnega sveta ni stopnička višje v politični karieri, prej nasprotno.
Trenutno imam precej dela s tem, kaj lahko državni svet naredi za demokracijo. Državni svet je pravzaprav korektor ali ogledalo državnemu zboru in vsem predlagateljem zakonov. Jaz državni svet razumem tako. Orodja in mehanizmi, ki jih predpisujejo ustava in zakoni, so skoncentrirani v predloge, posvete s civilno družbo. Potem so tu veto, zahteva za ustavno presojo, zakonodajna iniciativa, parlamentarna preiskava ... Državni svet je tako močno orodje, kolikor ga znamo uporabiti. Lani smo imeli poplave in državni svet je bil konstruktiven, tudi z obiski na terenu, na voljo za pogovor z ljudmi. Verjamem, da je tudi ta del politike, da prenaša dobra sporočila ljudem, pomemben. Trenutna sestava državnega sveta je najbolj zadovoljna z zakoni, ki temeljijo na stroki in soglasju socialnih partnerjev. Če kaj od tega umanjka, pa se prižge rdeča luč in začnejo padati predlogi za spremembe, veto, ustavno presojo …
Se pa vsake toliko pojavijo težnje po ukinitvi državnega sveta. Kako odgovarjate kritikom institucije, ki ji predsedujete?
Kategorično zavračam trditev, da bi se Slovenija po ukinitvi državnega sveta lažje in bolje razvijala. Ravno nasprotno. To so poskusi, ki služijo določenemu političnemu miljeju, a resne presoje taki komentarji ne vzdržijo. Vsi dosedanji poskusi ne le da so se izjalovili, ampak tisti, ki so to predlagali, danes v političnem prostoru niti ne obstajajo več.
Se pa verjetno strinjate, da bi bile potrebne spremembe v okrepitvi pristojnosti, da bi državni svet kot organ lahko prišel bolj do izraza. Odložilni veto kot eden od najbolj znanih mehanizmov državnega sveta je večinoma le zavlačevanje, še posebej pri močnih koalicijah, kot je sedanja.
Najprej se mi zdi, da bi mehanizem četrtega branja zagotovo povečal učinkovitost dela državnega sveta. Če bi državni svet lahko ugotovil, kateri člen ali več teh bi bilo treba spremeniti, bi lahko bistveno izboljšali predloge zakonov. Kar se tiče večjih pooblastil – ko sta se Jefferson in Washington pogovarjala o pomenu senata, je Washington to ponazoril z zgodbo o čajniku in skodelici. Čaj natočimo v skodelico, da se ohladi. Zato imamo tudi državni svet, kjer se zadeve umirijo, predebatirajo in se 'čaj ohladi', s tem postane primeren za uživanje. To ponazarja, kako se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Menim, da je takšna tudi vloga državnega sveta. Lahko pa bi v nadaljevanju prevzel močno vlogo v okviru ustanavljanja pokrajin.
Kakšne so tukaj trenutne aktivnosti državnega sveta, ki je že v prejšnji sestavi pri tem vprašanju odigral vodilno vlogo, a nato je v novem mandatu zmanjkalo politične volje? Kdaj bomo dobili pokrajine?
Trenutna vlada ni naklonjena ustanovitvi pokrajin. To je bilo jasno povedano med našim obiskom pri predsedniku vlade in na pristojnem ministrstvu. Ko smo umaknili zakone iz procedure, smo to storili zato, da ne povzročamo slabe volje in ne dvigamo prahu po nepotrebnem. Želeli smo upoštevati pripombe in jih vključiti v nove predloge zakonov, ki bodo temeljili na dodatnem znanju in potrebah ljudi s terena. Sedaj čakamo na priložnost, da v državni zbor pridejo poslanci, ki bodo dvotretjinsko podprli táko reformo, ki bi bila prav gotovo ena večjih reform v slovenskem sistemu.
Pripravlja pa se sprememba zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in ena od idej ministra Aleksandra Jevška je, da bi opolnomočili razvojne svete in uvedli neke vrste regijski proračun, kar bi bil po mnenju ministra vmesni korak do ustanovitve pokrajin. Podpirate to idejo?
Ideja mi je všeč, saj nakazuje možne spremembe v smeri decentralizacije. Moramo pa razumeti, da so razvojne agencije še vedno vezane na vlado in niso samostojni organi, kot bi bile pokrajine. Vse, kar gre v smer decentralizacije in zagotavljanja delovnih mest zunaj centrov, pomeni boljše življenje za ljudi. Zato podpiram ta načrt, minister Jevšek nam ga je večkrat predstavil v državnem svetu, tudi takratna državna sekretarka gospa Katič nam je predstavila rešitve in verjamem, da je to prava pot.
Ena od idej, ki se je rodila tudi v Pomurju, je uvedba tako imenovane pilotne pokrajine. Menite, da bi bilo to izvedljivo?
Z dobro voljo je vse izvedljivo. Pilotna pokrajina bi zagotovo lahko dala marsikateri odgovor. V praksi bi se pokazalo, katere naloge bi bilo smiselno prenesti na pokrajine. Ne predstavljam si, da bi na pokrajino kar naenkrat prenesli vse naloge, ta proces bi trajal deset let ali več. Začeli bi z nalogami, ki na državni ravni najbolj šepajo. Verjamem, da se vsi strinjamo, da je prostorsko načrtovanje nekaj, kar odnaša projekte. Pokrajine bi s svojim prostorskim načrtovanjem lahko šle vzporedno z načrtovanimi projekti. Vse bi imele v svojih rokah. Tako kot so danes župani temelj lokalnega razvoja, bi ta razvoj prenesli širše od same občine, tako da pokrajina zadiha. Če bi poleg prostorskega urejanja imeli v rokah še izobraževanje, zdravstvo, civilno zaščito, skratka naloge, ki bi se prenesle z ministrstev na pokrajine. Morda obstajajo tudi manjše občine, ki ne zmorejo optimalno opravljati svojega dela in bi lahko nekatere skupne službe prenesli na pokrajine. Te bi tako učinkovito opravljale naloge, ki jih potrebujejo vse državljanke in državljani. V nekaterih državah zdravstvo odlično deluje, ko je organizirano v pokrajinah. Tudi zbiranje odpadkov in centri za socialno delo, to so vse stvari, ki so organizirane na lokalni ravni, a centralno vodene in financirane, kar bi bilo treba spremeniti.
Povejva nekaj o gospodarski klimi. Kako ocenjujete trenutno poslovno okolje v državi?
Ves čas spremljam stanje gospodarstva in razpoloženje. Konkurenčnost in poslovno okolje trenutno nista primerljiva z našimi sosednjimi državami. Lahko začnem z dohodninsko zakonodajo, ki smo jo v pol leta dvakrat spremenili, kar je daleč od stabilnosti, zato se partnerji umikajo iz države. Sedem zakonov imamo, ki so bili spremenjeni v zadnjem letu in pol, kar nas birokratsko ovira. Denimo evidentiranje delovnega časa, kjer je birokracija zagotovo šla predaleč. To omejuje svobodo pri iskanju kadrov, ki jih potrebujemo. To so talenti, športniki in terenski delavci, tip zaposlenih skratka, ki se v realnem času ne morejo evidentirati. To je birokratski proces, ki ga moramo spremeniti. Čezmejno upravljanje storitev je tudi nekaj, pri čemer smo priča, da je gospodarska zbornica ugotovila, da se je iz Slovenije izselilo 14.000 ljudi, ki so se zaposlili v sosednjih državah. To je odneslo skoraj 150 milijonov evrov prispevkov v državno blagajno in bojim se, da smo to trajno izgubili. Z velikim naporom bi mogoče v naslednjih letih privabili ta podjetja nazaj. Pri padcu na globalni lestvici konkurenčnosti za štiri mesta je še posebej skrb vzbujajoče, da zaostajamo predvsem na področju vladnega ukrepanja. To ni prav. Podjetja nas zapuščajo, lastniki se umikajo iz slovenskih podjetij ... To so slabi kazalci za gospodarsko klimo v Sloveniji.
Na mizi je paket davčnih sprememb. Je to davčna reforma, ki smo jo pričakovali?
Predvsem sem pričakoval bolj konkretno in korenito davčno spremembo glede obdavčitve plač. Naše plače so v primerjavi z okoljem precej višje obdavčene, zato nismo več konkurenčni. Naše plače v primerjavi z avstrijskimi niso več tako narazen, kot so bile včasih, in zdaj bi s pametno davčno politiko lahko razbremenili bruto plačo ter zagotovo rešili problem vsaj 10–15 tisoč ljudi, ki bi se raje zaposlili doma. S pametno davčno politiko bi lahko privabili talente, zadržali domače talente in dnevno migracijo v Avstrijo na pameten način zajezili.
Pristojnosti državnega sveta so neločljivo povezane z državnim zborom. Kako sodelujete s trenutnim državnim zborom?
Imamo nekaj zglednih primerov. Rad izpostavim zakon o volitvah v državni zbor, ki je na preteklih evropskih volitvah omogočil, da so lahko volili tudi ljudje z intelektualno oviranostjo. Tukaj se je pokazalo, da je razumevanje ljudi tista edina stvar, pri kateri smo lahko premagali osebne ovire. Kljub zadnji zahtevi državnega sveta po parlamentarni preiskavi sva si s predsednico državnega zbora dvakrat dopisovala in prišla do zaključka, da je državni svet spoštoval ves proces in smo skupaj s strokovnimi službami poskrbeli, da je postopek potekal v skladu z vsemi predpisi. Skupaj hodimo z vodstvom DZ tudi na mednarodna srečanja evropskih parlamentov, kjer usklajujemo poglede na določene teme – letos sta bili v ospredju vojni v Ukrajini in Gazi. Zahvaljujem se sekretarkama Moniki Kirbiš Rojs in gospe Uršuli Zore Tavčar, ki sta uspeli uskladiti in podpisati sporazum o pravicah in obveznostih, delovanju obeh institucij znotraj iste zgradbe. To so konkretni primeri dobre prakse.
Kaj pa dialog z vlado?
Tu sta pa dva vidika. Najprej zelo korekten odnos ministrstev glede predstavitve določenih zakonov v komisijah in na plenarnih sejah državnega sveta. V zadnjem času sicer opažam, da so prisotnosti ministrstev in državnih sekretarjev prešle na direktorje direktoratov, zato bi si želel več prisotnosti ministrov. Kar se tiče sodelovanja s kabinetom predsednika vlade, pa smo obstali tam, kjer smo lani začeli s predlogom uvedbe pokrajin. Ni bilo vzpostavljenega dialoga. Kar se sodelovanja državnega sveta in kabineta predsednika vlade tiče, se tako za zdaj ne moremo prav pohvaliti.
Bi rekli, da so razprave v državnem svetu na višjem nivoju kot razprave v državnem zboru?
Veliko ljudi meni, da so razprave v državnem svetu precej strokovne in žlahtne. Zapisniki naših sej se uporabljajo tudi na odborih državnega zbora, poslancem pridejo prav pri utemeljevanju določenih pogledov. Sam sem tako res zadovoljen in se zahvaljujem vsem državnim svetnicam in svetnikom, da se vedno temeljito pripravijo na delo.
V državnem svetu imamo Pomurci pravzaprav dva predstavnika – Prekmurje zastopa Jasmina Opec Vöröš, David Klobasa pa med drugim zastopa interese občin z desnega brega reke Mure. Kako bi kot predsednik ocenili njuno delo?
Ocenjujem, da so njuna stališča zelo strokovna in jih zelo pozitivno ocenjujem. David Klobasa prihaja iz lokalnih interesov, sodeluje v komisiji za mednarodne odnose in evropske zadeve, za gospodarstvo, obrt, turizem in finance, Jasmina Opec Vöröš pa je prav tako pri lokalnih interesih, v komisiji za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter v komisiji za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide. S sodelovanjem v vseh teh komisijah pokrivata velik del delovanja državnega sveta. Jasmina sodeluje tudi v delovni skupini za pripravo pokrajinske zakonodaje. Oba sodelujeta tudi z vprašanji in pobudami, ki jih redno obravnavamo, ta vprašanja pa imajo odmev v politiki, in tako prinašata razmišljanja ter načrte aktualne vlade nazaj v regijo.
