Hribolazec, pilot, fotograf in okoljevarstvenik je z letalom doslej že trikrat obkrožil Zemljo in med svojimi poleti opravljal znanstvene meritve, ki so pomembno prispevale k zavedanju onesnaženja našega planeta. Brez dlake na jeziku je pripravljen spregovoriti o stanju današnje družbe ali okolja, če pa vam morda zveni zagrenjeno, ga ne razumite narobe. Sem pesimistični optimist, pravi Lenarčič.
Ste fotograf, imate podjetje za fotografiranje iz zraka, kako se znajdete v današnjem svetu?
Digitalna fotografija je dober primer, kako razvoj tehnologije zmanjšuje kvaliteto življenja in uničuje človeško ustvarjalnost. Nižje cene, bistveno več dela za preživetje, znanje nadomeščajo algoritmi, ki ponujajo nešteto strojno obdelanih variant. Imamo tehnološko dovršene kamere, ki bi jih lahko upravljale opice. V nišnih segmentih fotografije, kot je aerosnemanje, se še vedno nekako preživi.
Pa lahko pri fotografiranju iz zraka še konkurirate brezpilotnim letalnikom?
Scena dronov ali brezpilotnih letalnikov je privlačna tehnologija z ogromnim ekonomskim potencialom, ki ima na voljo veliko javnega denarja, ker gre v smer avtomatizacije in zmanjšanja potreb po kvalificirani delovni sili. Zazdaj še vedno obstajajo projekti, ki jih lahko izvedemo samo iz letala.
Vaša prednost je v tem, da lahko pridete tja, kamor droni ne morejo?
Droni so precej omejeni z lokacijami nad urbanimi deli, letališči in večjimi površinami, kjer jim zmanjka energije. Tam imajo še vedno prednost letala, ki lahko nosijo večje in težje kamere in so lahko dalj časa v zraku.
Tudi satelitska fotografija je vplivala na vas, denimo Google Maps in podobni spletni zemljevidi?
Spletni ponudniki zemljevidov niti ne, ker je njihova resolucija še relativno slaba, podatki pa zastareli. Obstajajo pa ponudniki satelitskih posnetkov z boljšo resolucijo, vendar so precej dragi, ker je pri snemanju iz velikih višin vmes veliko slabega vremena. Nad nami orbitira ogromno število satelitov, ki zbirajo podatke o površini Zemlje, atmosfere in o nas. Težko se bomo izognili popolnemu nadzoru in koncentraciji upravljanja podatkov.
Pred desetimi leti ste dejali, da ste optimist, da če bi bili pesimist, bi se že zdavnaj ustrelili. Je minulo desetletje kaj spremenilo vaš pogled na svet?
Bistveno slabše je. Včeraj smo slišali, da se bomo lahko legalno ustrelili, hvalabogu (intervju je bil n dan po referendumski nedelji, ko so volivci na posvetovalnem referendumu podprli predlog zakona o predčasnem končanju življenja, op. p.) Drugače pa sem pesimistični optimist. Če gledam iz osebnega zornega kota, absolutnega privilegiranca spodnjega srednjega sloja, ki ima streho nad glavo, možnost premikanja po čudoviti pokrajini in nad njo, v relativno čistem zraku, s pitno vodo iz pipe, se mi zdijo pesimisti res kreteni.
V lani premierno prikazanem dokumentarnem filmu Temni pokrov sveta so poudarjeni primeri dobrih praks v skrbi za okolje. Med njimi je primer Butana, kjer merijo srečo prebivalcev in skušajo po tem oblikovati politiko. Kako srečni smo po vašem v Sloveniji? Na lanski lestvici globalne sreče smo na 22. mestu.
Ne vem, kaj so ti globalni indeksi sreče, temeljijo namreč na statistikah, ki je dobro orodje za manipulacije. Odvisno je od tega, koga vprašaš, kdaj, kaj, na kakšen način, s kakšnim namenom in kako podatke obdelaš. Ker večinoma enačijo srečo z materialnim standardom, je jasno, da so »falili«.
Kako pa je videti meritev sreče v Butanu?
V Butanu na dve leti naredijo resno raziskavo, v kateri sprašujejo vse ljudi. Ne tako kot pri nas, ko Mediana naredi anketo z določenim omejenim vzorcem, ampak vprašajo vse ljudi, kako so zadovoljni z stoodstotnim javnim brezplačnim zdravstvom, do nekega nivoja brezplačnim javnim šolstvom, kako so zadovoljeni s kulturo, z ohranjanjem narave, z bivanjem, delovanjem njihove vlade. Na podlagi tega načrtujejo gospodarski razvoj, ki mora biti počasen, ne na račun kvalitete življenja. Rast BDP je v drugem planu.
Dejansko samo dvig BDP ne pomeni, da imajo, da ima večina ljudi korist od tega in da jih dovolj dejansko čuti pozitivno gospodarsko rast.
Zelo poenostavljeno, gospodarska rast temelji na dvigovanju dobička, večji dodani vrednosti, ki jo lahko dosežemo tako, da konkurenco izrivamo iz prostora, stiskamo podizvajalce v kot, nategujemo kupce ali izboljšamo tehnologijo tako, da zmanjšamo število delovnih rok, sindikalnih zaupnikov in lačnih ust. Gospodarska rast torej uničuje spodnjo večino, s hiperprodukcijo, ki zadovoljuje potrošniško histerijo materialno preskrbljenih, pa skokovito uničuje naravo in zdravo okolje. Gospodarska rast ni temelj razvoja družbe, temveč temelj bogatenja bogatih. Gotovo pa BDP ne vpliva na srečo in zadovoljstvo. Zadovoljno družbo sestavljajo zadovoljni posamezniki, ki imajo možnost materialnega preživetja, ustvarjalnosti in družbene priznanosti, kar je v vse bolj digitaliziranem in z umetno inteligenco onesnaženem okolju vse težje. Za mojo generacija je bilo to še zelo enostavno, v hribih si nekaj »fajnega« splezal, globalnih informacij je bilo malo, in zelo lahko si bil fanatično zadovoljen. Tega ni več. Karkoli narediš, so drugi lepši že zdavnaj naredili boljše.
Kje pa so potem doma najbolj srečni ljudje?
Sreča je izmuzljiv pojem, še nihče ga ni eksaktno definiral. Iskanje sreče je kot iskanje svetega grala. Ko ga najdeš, se ti razblini v nič. Gotovo pa je sreča povezana z družbo, ki ima jasno definirane meje sobivanja, z družbo odprtih možnosti in ustvarjalnosti vseh, ki ne temelji na tekmovanu, prerivanju in komolčarstvu, temveč na sodelovanju in igri. Po lastnih izkušnjah bi takole na palec ocenil, da imajo v za nas tretjem svetu veliko več možnosti, da najdejo sveti gral sreče kot mi na materialno prenasičenem, dekadentnem zahodu. Američani in dobršen del podobne civilizacije stavi na »american dreams«, od narave odtujeni verjamejo v tehnološki preboj, znastveniki v brezmejni prostor novih teorij, sam pa vedno bolj stavim na dober sončni zahod, ki končuje še en dober dan.
Ste pomislili, da bi bili, če bi živeli v kateri drugi državi, bili morda bolj srečni? Morda bi vam bolj ustrezalo življenje v Butanu.
Sem že tako star, da ne vidim te možnosti.
Pa če bi bili stari 20 let.
Takrat sem imel sanje, najbrž ameriške. Moja sanjska dežela je bila Aljaska z neokrnjeno naravo, divjino, nepristopnimi gorami, do katerih prideš le z majhnim letalom. Človek pa potem enkrat odraste.
Režiser filma Temni pokrov sveta Amir Muratović vam pravi Superman, ki rešuje svet, vi se tega opisa otepate.
Vsaka družba potrebuje junake za motivacijo drugih. Manjša je družba, bolj jih potrebuje. Režiserji morajo narediti filme zanimive skozi fanatične posameznike, ki si nekaj upajo, kar si večina ne. Amir seveda tega ne misli resno.
A če bi bili Superman in bi dejansko lahko rešili svet, kako bi se tega lotili, kje bi začeli?
Sveta ni treba reševati, ker se ga ne da uničiti, le spremenimo ga lahko do stopnje, ki bo za naša življenja manj prijetna. Tisočletja zgodovine nas učijo, da človeška populacija ne planetu niha, razvoju sledi kolaps, dualizem na vseh področjih, pač. Družbe se rojevajo, rastejo in propadajo. Naivno bi bilo pričakovati, da bo tokrat drugače. Lahko le upamo, da bo za naše najdražje kolaps čim manj boleč. Demokraciji, ki jo uničuje birokracija, nujno sledi avtokracija ali revolucija. S stališča naravnega okolja, od katerega smo življenjsko odvisni, je precej jasno, kaj bi bilo treba storiti.
In kaj bi bilo treba narediti?
Paradoksalno moramo prepričati vlado, da nas omeji. Zahodna družba je združba zasvojencev z materialnimi stvarmi, gurmanstvom, potovanji, tekmovanji, dosežki, presežki, zmagami. Zasvojenosti se moramo zavedati, tako kot pijanci ali džankiji, ki se prostovoljno odločijo za zdravljenje. Če kurjenje drv v slabih pečeh urbanih predelov škoduje zdravju vseh, jih je treba prepovedati. Ker je turizem ekološko najbolj sporna dejavnost, ga je treba omejiti. Če je proizvodnja mesa energetsko in vodno potratna in etično nesprejemljiva, jo je nuj omejiti ali prepovedati. Zakaj bi zapravljali javni denar in dragoceno energijo za tehnološki razvoj umetnega mesa, če lahko pridelavo mesa brez škode prepovemo. Vlada bi morala določiti tudi zgornji prag materialnega bogastva posameznikov in na novo definirati dedno zakonodajo, ukiniti davčne oaze in seveda smotrno omejiti tehnološki razvoj, predvsem digitalizacijo vsega znanja, ki se s svetlobno hitrostjo spreminja v diktaturo stroja nad človekom.
Kako bi prepričali ljudi v koristnost teh ukrepov?
Misija nemogoče.
Tisti, ki bi začel uvajati take ukrepe, bi verjetno končal pred zidom.
Posledica tega so tudi volitve v evropski parlament. Vlada je poizkusila z minimalnimi ukrepi za izboljšanje zraka, manjšo porabo mesa, socializacijo beguncev, pa je priljubljenost takoj na dnu. Narod si ne pusti vzeti ničesar brez prisile. Ljudje podpirajo lastno komoditeto, tudi na račun drugih. S prasketajočega kamina je težko preiti na električno gretje ali z večjega avta na manjšega, z dobrega zrezka na nič zrezka.
Kdaj ste sami šli z zrezka na nič zrezka? Kako dolgo ste že vegetarijanec?
Več kot 40 let, pa sem še vedno živ in precej fit. Tedaj to ni bilo popularno, danes v določenem segmentu družbe je, kar daje nekoliko upanja.
Ste vegetarijanec ali vegan?
Tako 90-odstotno sem vegan, tolminski sir je šibka točka. Nisem pa fanatik, tudi v naši družini nekateri normalno jedo meso, četudi bolj malo. Mesožerstvo ima samo dva problema. Prvi je ekološki, kako dobiti dovolj mesa brez ogromne obremenitve okolja, drugi pa je etični. Neverjetno se mi zdi, da ljudje pri zdravi pameti brez problema jedo kravo, kuro ali prašiča, ne teknejo pa jim labradorec, haski, zlati prinašalec ali njihove domače muce. Menda so prav tako okusni.
Poudarjate krivdo ljudi in potrošniške miselnosti za okoljske spremembe – kako skušate sami živeti »tako, kot pridigate«? Smem vprašati, kakšen avto vozite?
Kot sem rekel prej, je brez prisile težko zapustiti ugoden način življenja. Sam nisem nobena izjema. Vozim se z majhnim letalom, vozim električni avto, potujem sicer skoraj nič, ker so se potovanja spremenila v premikanja po planetu tistih, ki lahko, ne tistih, ki jih kaj zanima. Prepričati moramo torej vlado, da nas omeji. Ozaveščanje ljudi o problemih in prostovoljni spremembi načina življenja je seveda koristno, vendar prepočasno za bistvene spremembe. Imam srečo, da z eksistenco nimam tako groznih težav in si lahko privoščim biti ekolog in solim pamet drugim.
Film Temni pokrov sveta je opozoril na problem črnega ogljika. Kje je po kriteriju onesnaženosti s črnim ogljikom Slovenija v primerjavi s svetom?
Črni ogljik je samo eden izmed trdih delcev, pomemben je zato, ker je inerten in se ne veže z drugimi spojinami. Tisto, kar izmerimo, je posledica emisij, zato tudi veliko govorimo o črnem ogljiku, čeprav je v zraku veliko drugih trdih delcev in aerosolov, ki so prav tako škodljivi. Arso recimo meri onesnaženost z delci PM10 in PM2.5, ki so mikrometrskih velikostni, črni ogljik je nekaj stokrat manjši, merljiv v nanometrih in je zato tako zelo škodljiv zdravju. Onesnaženost v hladnem dnevu v mestih in krajih v kotlinah z izrazito inverzijo in neprevetrenostjo je velika in nas občasno postavlja na najvišja mesta v svetovnem merilu. Glavna krivca sta promet in kurjenje drv in biomase v slabih pečeh. Ukrepi so znani in relativno enostavni s povečanjem javne elektrificirane mreže prevozov in zamenjave ali ukinitve slabih peči. Visoko promovirana električna mobilnost še ne prinaša kakšnih okoljskih rezultatov zaradi porazne polnilne infrastrukture, ekološko sporne proizvodnje in previsokih cen. Sicer vozim manjši električni avto, ki sem ga z napajanjem iz lastne sončne elektrarne v treh letih amortiziral in se sedaj vozim zastonj. Debata o ekološkosti pa je zazdaj brezpredmetna.
Električni avto je ekonomično primeren predvsem, če ga imaš možnost priklopiti doma.
Zato pravim, da je to še vedno »green washing«. Država je zamudila priložnost, da bi postavila polnilno infrastrukturo in regulirala cene elektrike. Žal je to prepustila trgu, ki je v začetku sicer omogočil cenovno ugodno polnenje, sedaj pa se je spremenilo v divji zahod neštetih aplikacij za polnenje in visokih cen elektrike. Zato še vedno vozijo električne avte tisti, ki jih lahko polnijo doma, elektrozasvojenci in ljubitelji prestiža, prebivalci blokovskih naselij pa se nemočno bojujeo z birokracijo.
Bomo imeli kdaj nekaj podobnega, kot imamo zdaj z avtomobili, tudi v letalstvu, da bo tako enostavno leteti, kot je zdaj voziti avto?
Tehnološko je seveda mogoče, veliko proizvajalcev se je usmerilo v izdelavo VTOL (vertical take-of landing)-prevoznih sredstev. Ne predstavljam pa si, da bi dvosedežni ali pa štirisedežni taksiji vozil po zraku in nadomestili trenutni avtomobilski promet. Čista grozljivka. Tudi poraba energije je veliko večja, če tovor prenašaš po zraku ali po tleh. Mislim, da takšen množični transport nima nobene perspektive. Energetsko in ekonomsko najboljše rešitve prometnih zagat urbanih predelov se seveda skrivajo pod zemljo z elektrificirano železnico.
Če gremo v elektrifikacijo prometa, potrebuje Slovenija več virov energije. Kaj pravite o načrtih za zgradnjo drugega bloka jedrske elektrarne v Krškem?
Nacionalni, državni samomor, absolutno sem proti. Če pustimo nevarnost jedrske nesreče, ki ni nemogoča, ob strani, so stroški tako enormno visoki, da bi moral biti vsak, ki mu je kaj do Slovenije kot neodvisne, samostojne države, proti.
Po zadnjih objavljenih ocenah bi lahko gradnja stala celo več kot 15 milijard evrov, kar je skoraj celoten enoletni proračun Slovenije.
Prav zato so energetski lobiji, gospodarstvo in premožni podjetniki tako zainteresirani. Čudovita priložnost za investicije in korupcijske malverzacije, kjer država krije vse rizike. Priložnosti ne bodo zlahka spustili iz rok. Imajo dovolj denarja, da vplivajo na politike, izvajajo medijske kampanije, plačujejo novinarjem oglede drugih jedrskih elektrarn in naročajo ekonomske analize, ki praviloma izpuščajo stroške financiranja, skladiščenja in razgradnje odpadkov in elektrarne. O varnosti/nevarnosti pa sploh ni govora. Če bi bile nuklearke res tako stoodstotno varne, bi se zavarovalnice teple za zavarovanja za primer nesreče.
O tem dejansko v tem trenutku ni prav veliko govora.
Jasno, da ne, narod je treba do novembrskega referenduma jedrsko omrežiti in prestrašiti pred električnimi mrki.
Kje potem vidite rešitev za energetske potrebe Slovenije?
Vse bolj sem prepričan, da je samostojnost Slovenije zgolj kulturni projekt, kjer so pomemben naš jezik, izobraževanje, javne storitve in znanost, medtem ko je vojaška, prehrambena in energetska samostojnost, samooskrbnost v globaliziranem svetu čista zabloda. Nacionalne države imajo relativno kratko zgodovino, šele od Napoleona in francoske revolucije naprej. Nacionalne države so prinesle nacionalne interese, ti pa so znotraj vsake države drugačni, Francija ima takšne, Avstrija, Italija drugačne, Slovenija ima svoje. Zapiranje v nacionalne meje prinaša konflikte, ekonomske, vojaške, etnične in še kakšne. V obdobjih ekonomske blaginje delujejo dobro, ob krizah je skupnih imenovalcev veliko manj. Zaradi majhnosti je Slovenija obsojena na izmenjavo dobrin in energije s sosednjimi državami. Zapiranje v meje in sanje o samozadostnosti in samooskrbi dolgoročno pomenijo izsekavanje gozdov, degradacijo okolja zaradi energetskih objektov, siromašenje fertilne zemlje z intenzivnim kmetijstvom in razprodajo slovenskega ozemlja.
Še večji problem zapiranje v državne ali nacionalne meje je reševanje okolja in podnebja. Vse na našem planetu je povezano, ekosistemi ne poznajo državnih, nacionalnih meja, dogajanje v atmosferi je globalno, lokalne emisije škodljivih snovi potujejo po svetu in povzročajo glavobole vsem drugim. Nesmiselni so lokalni okoljski ukrepi, če niso regijsko in globalno usklajeni, kar pa je največkrat nemogoče zaradi nacionalnih, gospodarskih in individualnih interesov. Če se odločimo za ukinitev živinoreje, se mora zgoditi na globalnem nivoju. Ukinitev orožarske trgovine, razvoja umetne inteligence, genetskih sprememb ali geoinženiringa je potrebno urejati globalno.
Seveda je v današnjem svetu to čista utopija. Kljub temu je razmislek potreben, saj zapiranje v majhne entitete slej ko prej pripelje do oboroženih spopadov, kjer je beseda ekologija zgolj dobra šala.
Za katere vire ob obnovljive vire energije ste?
V Sloveniji v glavnem za sončno energijo.
Nasprotujete vetrnicam.
Na Inštitutu Jožefa Stefana so izračunali, da lahko z uporabnih streh za sončne elektarne v Sloveniji pridobimo za sedemkratnik trenutne porabe energije, se pravi, da jo lahko ogromno izvozimo. Vetrna energija je okoljsko bistveno bolj invazivna kakor pa sončni kolektorji, na Pohorju so recimo hoteli postaviti, mislim da 150 metrov visoke vetrnice. To je pol trboveljskega dimnika. Zdaj so načrte prestavili na Koroško, Kozjak, imajo ideje tudi za vetrnice nad Mislinjo. K sreči so investitorji naleteli na prave »pohorce«, ki ne bodo popustili njihovim kapitalskim interesom na račun njihovega neokrnjenega življenjskega okolja.
Odraščali ste v Revirjih, v Zasavju, med rudarji. Kako nekdo v takem okolju postane ekolog?
Ja, v tistih časih nas ni bilo veliko, to je bil pač socializem. Velike socialistične firme, kot je bil rudnik, pa cementarna, strojna tovarna, potem termoelektrarna so bila dobro delujoča podjetja, ki so podpirala družbene aktivnosti. V Trbovljah smo imeli zato dober nogomet, dobri smo bili tudi v košarki, rokometu, marsikaj se je dogajalo, ker je bil denar. Takrat ni bilo veliko vedenja o problemih industrije in rudarstva za zdravje. Trenirali smo tudi s tekom na okoliške hribe pri 200-metrski inverziji in si dodobra zaplinili pljuča. Potem se je o tem začelo govoriti, delale so se raziskave o raku, o pljučnih boleznih, onesnaženost postala problem. Od začetka nas je bilo le nekaj entuziastov, ki smo se kmalu porazgubili po fakultetah ali se preselili in bistvenega dometa nismo imeli. Kasneje je prišel Eko krog, ki je bil precej bolj prodoren in je zaustavi celo cementarno, kar je izjemen dosežek.
Katero letalo trenutno pilotirate?
To je slovaško letalo podjetja Aerospool, Advantic WT10, ki so ga priredili za naše raziskave ozračja. To je štirisedežno lahko letalo, le kakih 100 kilogramov težje kakor enakovredno ultralahko letalo. Zamenjali smo ga pa zato, ker imamo za meritve toliko inštrumentov, da jih nismo mogli spraviti v ultralahko letalo. Posebej je narejeno za naše potrebe, ima domet okoli 5000 kilometrov in je lahko približno 24 ur v zraku.
Kako dolga je bila najdaljša etapa, ki ste jo preleteli v svojih poletih? 5000 kilometrov?
Ne, 4100 kilometrov sem letel z Zelenortskih otokov do otoka Martinique v Karibih. Še malo daljša je bila pa iz Burme na Šrilanko, v Colombo, okoli 18 ur brez pristanka.
Kakšen občutek je leteti nad oceanom, ko ne vidite nobene zemlje? Razmišljate, kaj se lahko zgodi, da zaidete, zgrešite kopno?
Ne vem, koliko Rusi motijo GPS-signal, ampak odkar ga uporabljam, dela, če ni kakih motenj. Imel sem izkušnjo, ko je GPS crknil, a največ za 10 minut. Še zmeraj imaš kompas in se pobereš, ko pride signal nazaj. Nad morjem druge navigacije praktično ni. Včasih so uporabljali še sekstant, zdaj tega ni in ga je nadomestil GPS, ki ga imaš povsod, tudi na telefonu. Navigacija ni več problem. Kar se tiče drugih strahov, jih je veliko. V glavnem so iracionalni občutki, ki jih je potrebno racionalno obdelati in jih postaviti ob bok vsakodnevnemu življenju, ki je izpostavljeno številnim nevarnostim, ki jih sploh ne zaznamo. Vsak dan nas lahko podre avto ali zbolimo za neozdravljivo boleznijo, kot lahko mrkne letalski motor ali zapeljemo v nevihtne oblake. V vsakem primeru se slabo konča, občutki strahu pa so drugačni.
Vam je bilo kdaj pred poletom vseeno tesno pri srcu?
Seveda. Dokler ne greš, je tako. Potem ko greš, je malo boljše, a ko se pelješ na letališče, se počutiš približno tako, kot da bi se peljal do giljotine.
Zakaj potem ne peljete kar naprej mimo letališča?
Ker je pot do evforije, boljše samopodobe in kontemplacije samo prek problema, bližnjic ni.
Kdaj ste bili najbolj evforični ob pristanku po kakem dosežku?
To pride v letalstvu malo z zamikom. Ko je čas za relaksacijo, pride tudi evforija. Eden izmed takšnih poletov se je končal po 18 urah letenja sredi noči v nevihtni Šrilanki, k sreči na letališču v Colombu.
Kako velika je vaša podporna ekipa? Koliko ljudi je denimo sodelovali pri vašem lanskem preletu indijske podceline?
Kar precej jih dela pri tem, 12 do 15, odvisno od tega, kdo ima čas. Vsi delamo zastonj in nimamo zmeraj časa, tako da sta lani med merilno kampanijo na indijski podcelini moj sin Luka in Domen (Grauf. op. p.) bdela nad tem, kakšno bo vreme, pa če so bili kakšni zapleti, če je bilo treba dobiti kakšno dovoljenje še med letom. Spletno stran nam ureja Andreja Vrečar, promocijske materiale Nataša Krhen, pa Petar Damjanić odnose z mediji, Boris Mikuž odnose s sponzorji. Znanstvena ekipa je zbrana okrog dr. Griše Močnika, ki vodi Oddelek za atmosferske raziskave na Univerzi v Novi Gorici, kjer je tudi profesor. Ekipa je mlada, prodorna, mednarodno uveljavljena in ambiciozna. Na letalu je v povprečju sedem različnih inštrumentov, ki jih krmilimo preko enega računalnika, kar zelo razbremeni pilota.
Kdaj pozabite pritisniti na gumb?
Prej je problem, če se kaj pokvari. Cel sistem je sedaj pilotu prijazen, klub temu je treba včasih med vožnjo odpraviti kakšno napako ali zamenjati filter.
Lahko v zraku zamenjate filter?
Če ni turbulenc, vožnjo prevzame avtopilot in ni problema, v turbulencah pa je bolj pestro.
Kdaj zaspite v zraku?
Do zdaj še nisem.
Je kaj strahu pred tem?
Ja, zmeraj imam s seboj liter kokakole in zdržim s tem. Najbolj zdrava pijača, seveda, medtem ko solim pamet drugim.
Najti morate kar domiselne načine, da lahko letite nad določenimi državami, pred leti ste Kitajsko preleteli, ker ste sodelovali na letalskem mitingu. So oblasti vedele, kaj dejansko počnete?
Ne, saj so nam prepovedali. Sicer smo zaprosili za dovoljenje. Eno leto smo se ukvarjali s tem preko ministrstva zunanje zadeve pa veleposlaništva in ves čas so nam govorili, da ne bo problema. Potem pa so nam dva dni pred prihodom na Kitajsko vse skupaj odpovedali. A ker smo že merili vsepovsod drugje, smo pač merili tudi tam, le da tega nismo objavili. Malo me je bilo strah, kaj bo, če pogledajo v letalo. Sicer pa merimo zrak, ki nima lastnika, saj nenehno kroži okrog sveta.
Vendarle ste bili v kitajskem zračnem prostoru.
Zračni prostor je kitajski in tam spoštujemo vsa njihova pravila, da ne pride do nesreče. Vsebnost zraka pa ni nujno njihova.
Tudi v Indiji niste vprašali za dovoljenje.
Tam morajo izdati soglasja vsa ministrstva, če jih vprašaš. Dogovarjali smo se z inštitutom v mestu Pune blizu Mumbaja, vendar je na koncu čas prehitel birokracijo, meni pa povzročil nekaj sivih las, ko se je carinik odločil za pregled letala. K sreči so ga umazane cunje odvrnile od natančnega pregleda, ki bi se lahko končal tudi v zaporu.
Mislite, a bi vas dejansko strpali v zapor.
Po vsej verjetnosti.
Je kakšna država ali del sveta, ki bi ga želeli preleteti zgolj zato, da ga preletite?
Zazdaj si prizadevam iti na Antarktiko, za to se trudim že 20 let. Glavna ovira je naša vlada, ki še vedno ni podpisala Madridskega protokola k Antarktični pogodbi, ki jo je podpisala leta 2019. Ustanoviti mora tudi agencijo, ki potem koordinira slovenske raziskovalne projekte na Antarktiki z mednarodnimi. Antarktika je sicer nikogaršnja zemlja, ampak če hočeš tam raziskovati, moraš imeti podporo, to pa dobiš le, če država podpiše vse potrebne dokumente.
Bi za Antarktiko potrebovali prirejeno letalo?
To letalo je že narejeno za take prelete.
Lahko leti tudi pri takih temperaturah?
Določeno tveganje je, ampak teoretično bi najbrž šlo. Kar se tiče pristajanja na ledu, je pa malo negotovo. Odvisno, kje bi pristal in v kakšnem vremenu.
Leteli bi v antarktičnem poletju?
Načrtujemo pristanek v italijanski bazi, kamor bi poleteli z Nove Zelandije ali Tasmanije. Pista je na morskem ledu, ki se stopi sredi novembra in do takrat moraš biti tam in poleteti naprej, sicer si obtičal.
Bi lahko za vso sezono obtičali na Antarktiki?
Zlahka. Tam vremenskih napovedi ni, so modeli, ki pa so tako ali drugače nezanesljivi. Tam je največji problem veter. So zelo močni vetrovi, če piha narobe, si kar v težavah.
Kaj pa država, ki vas mika?
Ves svet je tako lep, da je po mojem kamorkoli greš, lepo. Še v Sloveniji lahko letiš do konca življenja, pa zmeraj kaj novega vidiš.
V mislih sem imel bolj zaprte države, kot je recimo Iran.
Iran je trenutno nemogoče preleteti. Sicer bi bil zanimiv Butan.
Kako visoko pa lahko leti vaše letalo.
Bil sem že na 7400 metrih.
Himalaje ne bi mogli preleteti.
S tem težko. S Pipistrelovim virusom sem letel čez Everest okrog 9000 m, ker je bilo letalo lažje od tega, ki ga imam zdaj, pa enak motor s turbino in krila z jadralnim profilom, ki ustvari več vzgona.
V katerem mesecu ste leteli čez Everest?
V marcu, ki sicer ni idealen mesec, ker takrat v glavnem pihajo močni SZ-vetrovi s hitrostjo čez 100-200 km/h.
Tedaj še ni bila sezona vzponov na Everest?
Vremensko okno za vzpon nanj je v maju.
Hotel sem vprašati, ali ste na Everestu videli kolono alpinistov, ki pod vrhom čakajo, da pridejo na vrsto za vzpon.
Takrat ni bilo nikogar. Maj na Everestu pa je menda kot v prodajnem centru na črni petek.
Tudi pri nas na Triglavu.
Množičnost je posledica enostavne internetne organizacije, nizkocenovnikov, pa agencijske ponudbe, reklame in obsedenosti z aktivnostmi, ki jih ljudje vidijo na socialnih omrežjih.
Pa če možnost dobiš, je kaj narobe s tem?
Nič, razen da je ekološko množičnost zelo sporno. Če spleza na Everest 400 ljudi letno, je onesnaženje enormno. Tudi v naših hribih. Drugače pa ni nič narobe, saj smo vsi žrtve takšne in drugačne zasvojenosti. Gremo pač, ker lahko.
