Obiskali smo ga le dan po tem, ko je dopolnil 77 let. Pravi, da v Ljubljani ni bil že skoraj pol leta. Na Škofijah se najbolje počuti, tudi zato, ker je vse lahko in časovno dostopno. »Nikoli nisem maral snega, čeprav sem poleg gimnastike treniral tudi smučarske skoke,« pravi Brane Oblak, ki je tekel vse življenje. Tudi na Triglav. Zdaj mu kolena in križ tega ne dopuščajo več. Še vedno pa je brezkompromisen v besedah, kot je bil svoj čas na igrišču.
Vaše poti so tako in drugače povezane z Nemčijo. Je bilo svetovno prvenstvo pred natanko petimi desetletji, ko ste bili uvrščeni v idealno enajsterico mundiala, svojevrstna prelomnica?
Gotovo je bila odskočna deska. Takrat se je več nemških klubov zanimalo zame, med njimi pa še ni bilo Bayerna. Naposled sem se odločil za Schalke. Spomnim se, da smo na takratnem svetovnem prvenstvu igrali tekmo tudi na povsem novem stadionu v Gelsenkirchnu in da bi kot reprezentanca lahko dosegli več kot le preboj v drugi skupinski del. Tam smo po porazu z gostiteljico in poznejšo prvakinjo Zahodno Nemčijo, ki je po običaju odlično organizirala zaključni turnir, izgubili tudi odločilno tekmo s Poljsko. Dejstvo je, da smo se bolj ubadali z nesojenimi premijami oziroma denarjem. Za povrh so nas v trening kampu, okoli katerega je mrgolelo nogometnih zastopnikov, pri jugoslovanski nogometni zvezi povsem izolirali.
Z Danilom Popivodo, ki je klubsko pot prav tako nadaljeval v Nemčiji, sta bila tudi prva slovenska nogometaša, ki sta leta 1976 zaigrala na evropskem prvenstvu. Vaše poti so se znova križale z Zahodno Nemčijo, s katero je Jugoslavija kot gostiteljica zaključnega turnirja četverice klonila v polfinalu. V prvem polčasu vam je kazalo odlično, vodili ste z 2:0, s Popivodo sta zrežirala tudi vodilni gol. Potem pa je na sceno stopil rezervist Dieter Müller, ki je tekmo popeljal v podaljšek in potopil Jugoslavijo s tremi goli ...
Takrat smo imeli težavo z vratarjem, tudi sicer pa so bile v slačilnici že vidne razpoke, ki so nakazale, kakšen konec bi lahko doživela država. Še posebej po smrti Tita, ki je bil resnično ključna osebnost za enotnost Jugoslavije. Njegov vpliv je bilo čutiti neformalno. Ko nas je obiskal na svetovnem prvenstvu v Nemčiji, je že s svojo pojavnostjo poskrbel, da smo bili naenkrat povezani in nabrušeni za skupni cilj. Žal je bil učinek kratkotrajen.
Bi si takrat predstavljali, da bo Slovenija niti četrt stoletja pozneje kot samostojna država zaigrala na evropskem prvenstvu?
V 21. stoletju vidimo, kako smo Slovenci športna nacija, za kar je nekoč veljala Jugoslavija, ki je bila velesila v košarki, rokometu, vaterpolu ... Tudi nogometni potencial, čeprav ne docela izkoriščen, je bil velik. Škoda, ker je prišlo do vojne v bivši državi. Ob vsem slabem, kar je prinesla, se je potem rodilo tudi nekaj dobrega. Slovenci smo spoznali, kako smo nadarjeni še za paleto drugih športov poleg smučanja. Marljivost in delavnost sta že pregovorni, če pa sta povezani s prebrisanostjo kot zaščitnim znakom narodov južnejših republik nekdanje skupne države, potem še toliko bolje.
Skupina z Anglijo, Dansko in Srbijo je zahtevna. Si lahko slovenska reprezentanca na evropskem prvenstvu v Nemčiji obeta napredovanje v izločilne boje?
Tega nihče ne more napovedati. Če bi se ozrli zgolj na reprezentančna imena, bi rekli, da je Slovenija najšibkejši člen skupine in nima možnosti. Zdi pa se, da so se fantje dobro ujeli s selektorjem. Šesti čut mi govori, da bomo na drugi tekmi v Münchnu stresli Srbe in se lahko prebijemo v osmino finala. Zato bo toliko bolj pomembno, da na uvodnem obračunu z Dansko ostanemo neporaženi. Vse skupaj bi bila potem odlična popotnica za dvoboj s favoriziranimi Angleži. Benjamin Šeško bi nam lahko odprl vrata izločilnih bojev. Je hiter in premore zelo nevarno levo nogo.
Lahko v prihodnosti pride do zvezdniškega statusa?
Vsekakor ima vse možnosti, da postane prvo ime reprezentance. Je še mlad, pozoren bo treba biti na njegov razvoj. V nemški bundesligi je imel boljše in slabše predstave. Nemara bi na položaju najbolj izpostavljenega napadalca dosegel še več golov, tako pa se razdaja tudi v obrambnih nalogah oziroma vračanju nazaj po žogo. Menim, da bi v španskem prvenstvu, kjer igrajo od noge do noge, še bolj do izraza prišle njegove vrline in veščine. V Nemčiji se še vedno igra preveč »na horuk« in takšen nogomet ni po mojem okusu.
Kakšen pa je?
Tisti, ki ga goji Pep Guardiola. Vsako tekmo vidim napredek pri nogometaših, ki igrajo z glavo in razmišljajo. Ko je vodil Bayern, se je videla nova igralna razsežnost.
Prav Guardiola naj bi Bavarcem priporočil novega trenerja Vincenta Kompanyja. Kje se je Bayernu zalomilo, da je po enajstih letih vladavine v Nemčiji ostal brez naslova prvaka bundeslige?
Težko rečem, ker nisem zraven. Poznam pa izhodišča Bayerna, od katerega se pričakuje, da bo ugnal vse preostale prvenstvene tekmece, ki so po drugi strani dodatno nabrušeni v medsebojnih dvobojih. Trener je vsekakor pomemben, saj čuti utrip slačilnice, v kateri se zaradi parcialnih interesov odnosi lahko hitro skrhajo. Govorim iz lastnih izkušenj, igralskih in trenerskih.
Kakšen je bil zdomski kruh v Nemčiji v drugi polovici 70. let?
Najprej je treba vedeti, da sta bila v tistih časih v ekipi dovoljena le dva tuja nogometaša. Daleč je še bilo od uveljavitve prostega pretoka nogometašev z državljanstvom članic Evropske unije. To je pomenilo, da si ne klub ne nogometaša niso mogli privoščiti napake pri izbiri. Za povrh je takrat v Jugoslaviji veljalo pravilo, da pred 28. letom nisi smel igrati v tujini. V Nemčiji sem prebil pet sezon. Pri Bayernu so hoteli, da ostanem, a pri 33 letih sem imel dovolj nogometnega profesionalizma in klubskega ritma, ki so ga ubrali v Münchnu. Bayern je že takrat dejansko poosebljal nogometni film, v katerem so igralci del spektakla. To so bili časi, ko smo med enim in drugim krogom bundeslige potovali po raznih revialnih tekmah, tudi v Afriko. Klub je seveda s tem služil denar, mi pa smo igrali in potovali. Po vrnitvi v Nemčijo smo morali takoj znova na trening. Preprosto sem se počutil prestarega za to. Če bi s časovne distance zavrtel film nazaj, bi si gotovo prizadeval ostati še kakšno leto v Nemčiji in podaljšati kariero na najvišji ravni. Takrat pa sem imel v glavi le, da se umaknem v počitniško hišico v Dalmaciji in se prepustim veliki strasti – podvodnemu ribolovu.
Tudi Hajduk je dalmatinska strast. Kako ste preživljali intenzivno in trofejno nogometno obdobje v Splitu, kjer se sicer po odhodu iz Olimpije niste zadržali prav dolgo?
Pri Hajduku sem igral nogomet svojega življenja. V Olimpiji smo se zasitili drug drugega, sicer pa je do stika s Hajdukom prišlo po spletu okoliščin. V svoje vrste me je vabila tudi Crvena zvezda, a me je Miljan Miljanić videl kot branilca, kar mi niti malo ni dišalo. Pri Hajduku sem tvoril napadalno navezo s Slavišo Žungulom in zabil toliko golov, kot jih nisem ne prej ne pozneje. V Nemčiji in reprezentanci sem se pomaknil proti sredini igrišča. Lahko pa sem zaigral na levem krilu namesto Dragana Džajića. Oba sva bila namreč levičarja.
Slovite kot igralec, ki je pretekel precej več kot drugi, veljali ste za prototip nogometaša nove dobe ...
Kdor me je spremljal na treningu, je videl, da odlično obvladam žogo in počnem z njo, kar se mi zahoče. V igri oziroma na tekmah pa sem bil delavec. Lahko bi tekel 190 minut, ne samo 90. Nikoli jim ni bilo jasno, kako sem lahko tako vzdržljiv. Sam pa sem to lastnost prepoznal kot primerjalno prednost, ki mi bo pomagala v nadaljnji karieri. Vživel sem se v vlogo in jo izbrusil. V Hajduku ni bilo veliko nogometašev, ki bi šli brezkompromisno v dvoboje. Eden je bil Dragan Holcer, ki se je v Nemčiji rodil slovenski materi v prav posebnih okoliščinah nekaj mesecev pred koncem druge svetovne vojne. Bil je izjemen libero, ko sem nato gledal Franca Baresija, sem se spomnil nanj.
Kdo pa je nogometaš novejšega obdobja, za katerega bi lahko trdili, da je (bil) naslednik Braneta Oblaka?
Primerljiv profil igralca bi bil Pavel Nedved, ki je prav tako lahko tekel 24 ur na dan. Bil sem tehnično podkovan nogometaš, a še precej bolj so do izraza prišle moje tekaške sposobnosti. Vedel sem, da bom dočakal svojih pet minut na igrišču, če bom le vztrajen. Zato sem še naprej tekel. Če bi se ustavil, bi bilo z menoj konec.
V Nemčiji pa ste tekli še več ...
Moral sem se tudi prilagoditi okoliščinam in potrebam ekipe. Pri Hajduku sem dosegal med 18 in 20 golov na sezono, v Nemčiji je bila ta številka precej nižja. Drugačna je bila moja vloga in tudi pojmovanje nogometa. Žoga ni krožila od noge do noge, levo in desno, pač pa je morala potovati le naprej. V Evropi ni bilo veliko ekip, ki bi prisegale na igriv nogomet, še posebej ne v Nemčiji.
Kako ste se leta 1975 znašli pri Schalkeju?
Klubski predsednik je po svetovnem prvenstvu v Nemčiji izrecno zahteval samo mene, Gelsenkirchen slovi kot rudarsko mesto. Prvi sestanek smo tako imeli v rovu 800 metrov pod zemljo, kjer so nam vodilni možje postregli s prispodobo, če rudarji kopljejo pod površjem, moramo nogometaši na igrišču. Bistvo vsega je, da je treba delati in biti pri tem dober. Če nisi, te ne opazi nihče več. Sicer pa je takrat Schalke imel zelo dobro ekipo, ki je krojila vrh. Naslov, ki ga je osvojila Borussia Mönchengladbach, se nam je izmuznil le za točko. V derbijih pa smo Borussio Dortmund redno premagovali. V Porurju so sicer nori na nogomet. Tudi navijači Schalkeja. Spomnim se, da se je na vlak za München proti jugu Nemčije vkrcalo okrog 10 tisoč ljudi. Bayern je imel prav tako veliko podpore navijačev na domačem olimpijskem stadionu, a njihovi privrženci niso kazali tako številčne privrženosti na gostovanjih. Schalke in Bayern sta bila že takrat dva različna nogometna svetova.
Drži, da vas je sam Franz Beckenbauer, ki je takrat zaključeval svojo igralsko zgodbo v Münchnu, povabil k Bayernu?
S Schalkejem smo odigrali fantastično tekmo na Bavarskem in Bayernu natresli osem golov. Beckenbauer me je nagovoril v nemščini, ki mi je tedaj šla bolj slabo z jezika. Toliko sem ga razumel, da se pripravlja na odhod v Ameriko k New York Cosmos in išče zamenjavo. Tista tekma ga je prepričala, da je predlagal mene. Potem sem bil z mislimi že pri Bayernu. Do konca sezone se nisem več pretirano gnal v dresu Schalkeja, tudi zato ker je bilo v ekipi več struj, ki so vlekle vsaka na svojo stran, kar sem občutil tudi na igrišču. Po sezoni sem zamenjal le stanovanje in se preselil iz Gelsenkirchna v München, ki je bil tudi bližje Sloveniji.
Kakšen je bil vaš Bayern, potem ko je med letoma 1974 in 1976 trikrat zapored osvojil evropski vrh?
Postopoma je prišlo do menjave šampionskega rodu. Poslovil se je po mojem mnenju tudi takrat najboljši posameznik Paul Breitner, ki pa se je potem vrnil, ko je Bayern v sezoni 1979/80 po šestih letih znova osvojil bundesligo. Bil je pravi motor ekipe, tudi jaz sem kazal odlične predstave v šampionski sezoni. Bayern je imel vedno jedro ali vsaj določeno število igralcev, ki so nato kot trenerji ali funkcionarji prenašali klubsko izročilo na naslednike.
Kako velika izguba za Bayern in nemški nogomet je smrt Franza Beckenbauerja, ki ni imel zaman naziva cesar?
Vedno je imel zadnjo besedo, vedno se ga je povprašalo za mnenje, ki je imelo svojo vrednost.
Kaj si Nemčija obeta od evropskega prvenstva, ki začne prihodnji konec tedna?
Gotovo naslov. Zadnjega je osvojila leta 2014 na svetovnem prvenstvu v Braziliji, potem pa je reprezentančna krivulja padla. Zdaj bi se lahko znova dvignila, kot se je leta 2006, ko so gostili zadnje veliko tekmovanje. Imeli bodo veliko podpore s tribun, nasploh je navijaška kultura v Nemčiji nekaj posebnega. Že ko sem jaz igral, je bilo na tribuni veliko žensk. Tekma je tudi družinski praznik.
Kdo je favorit evropskega prvenstva?
Iskati ga gre med tradicionalnimi nogometnimi velesilami, kot so Francija, Nemčija, Španija, Italija, Anglija, morda tudi Portugalska, Nizozemska in Belgija. Krog je torej kar širok. Treba je videti, kdo bo nared in na koga bodo selektorji lahko računali.
Bi v Nemčijo peljali Josipa Iličića?
Zakaj pa ne? Je izjemen nogometaš, ki lahko z eno potezo izigra dva tekmeca, kar pomeni že pol gola. Ni prav veliko igralcev njegove kakovosti. V turnirskem sistemu tekmovanja vsekakor pridejo prav tudi na klopi. Kako se bo vklopil v moštveno ozračje, pa je drugo vprašanje. Gotovo ga bodo krojili rezultati.
Po prvi slovenski pravljici na prelomu tisočletja ste v vašem selektorskem mandatu v izbrano vrsto vpeljali kopico fantov, ki so potem dosegli tekmovalni vrhunec z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo v Južni Afriki leta 2010.
Menjava generacij je vedno kočljiva tako za rezultate, reprezentante kot tudi za selektorja. Za nikogar ni bilo lahko, mladi fantje so bili preprosto še prezeleni, da bi dosegli odmevnejši izid.
Na klubski ravni ste večkrat vodili tako Olimpijo kot Koper. Kako gledate na kopico trenerskih rošad v obeh klubih v pravkar končani sezoni?
Niso bile posrečene. Ante Guberac je dober človek, vprašljiva je klubska usmeritev. Za red v ekipi mora poskrbeti trener, ne pa predsednik. Koper ima sicer nogometni potencial tako v človeških virih kot infrastrukturi. Res pa je, da je v igri premalo denarja. Če bi ga bilo več, bi si lahko privoščili najboljše.
Je torej v razvojnem smislu rešitev za slovenske klube v tujih vlagateljih in kapitalu, ki kroji nogometni utrip pri novih prvakih v Celju in še kje?
Seveda bi bilo zaželeno imeti tudi nogometno usposobljene ljudi, ki bi znali vleči prave poteze. Dejstvo pa je, da je potrebna dobra denarna osnova. Tisti, ki jo ponuja, ima vedno prav. Tudi če dela narobe. Ne vidim drugih možnosti oziroma posameznikov, ki bi metali svoj ali državni denar v nogometno vrečo brez dna. Ni zagotovila, da bi ustvarili igralca z dodano vrednostjo in si pri tem povrnili vložek z milijonsko prodajo.
Koliko spremljate nogomet?
V zadnjem obdobju bolj kolesarstvo. Uživam, ko vidim predstave najboljših, ki so Slovenci.
Primerjave so vedno nehvaležne, pa vendar. Proti Peleju ste igrali, druge ste spremljali v živo. Kdo je po vašem mnenju najboljši nogometaš vseh časov?
Lionel Messi. Takoj za njim pa Johan Cruyff. Oba sta lahko sama dobivala tekme. Peleja bi dal na tretje mesto, čeprav je dosegel neverjetno število čudovitih golov. Po drugi strani pa je imel v Braziliji ob sebi res kakovostne soigralce, ki so mu pripravili teren za idealne zaključke akcij. Diego Maradona ni bil nikdar igralec po mojem okusu, zameril se mi je tudi z goljufivim golom na četrtfinalni tekmi svetovnega prvenstva leta 1986 proti Angliji. Vsekakor pa z razlogom ohranja status nogometnega božanstva v Neaplju in Argentini.
***null***
