V začetku maja so Novinarji brez meja ZN in EU opozorili, da vlade in politiki vse bolj zanemarjajo svoje obveznosti pri zaščiti medijev, kar je posebej skrb vzbujajoče v luči številnih prihajajočih volitev po vsem svetu. Zakaj je tako?
Če si ogledamo zakonodajo zadnjih 20 ali 30 let – katere zakone je bilo najtežje spremeniti in so vedno naleteli na popoln odpor, ne glede na rešitve? To so bili vedno zakoni, povezani z mediji. Zakon o medijih je veljal in še vedno velja za enega izmed tistih, ki jih je najtežje spremeniti, saj je zelo težko najti najmanjši skupni imenovalec, ki bi bil za vse strani sprejemljiv. V ta sklop spada tudi zakon o Radioteleviziji Slovenija.
Res je neverjetno, kaj smo v 30 letih počeli z medijsko zakonodajo. Zame – zdaj bom pa zelo nepolitična – je tudi precej nesprejemljivo, kaj se je dogajalo z mediji. Od lastništva medijev, ki je po moji oceni predvsem zaradi netransparentnosti in takšnih ali drugačnih povezav v nekaterih primerih rahlo problematično, do tega, kar se je dogajalo oziroma smo počeli z novinarstvom. Pri reševanju teh dilem in problemov tudi »cehovska« združenja niso bila prav uspešna in niso našla načina, da bi bolj zaščitila novinarstvo v vsem, kar predstavlja v družbi.
Občutek imam, da smo zadeve nekako potiskali na stran. To je očitno nekako ustrezalo vsem. In dosegli smo stanje, ki zagotovo ni dobro. Glede na to, da naša država ni izolirana enota sveta, je zadevo zdaj res zelo težko reševati. Če začnemo le z zakonodajnim okvirom – spomnimo se na vse referendume na temo medijev. Za vsak medijski zakon, ki je prišel v parlamentarno proceduro, ne glede na to, kakšne rešitve je ponujal, je bil napovedan referendum. Na ministrstvu za kulturo je na desetine novel omenjenih zakonov; nekatere so prišle v obravnavo, druge so bile ustavljene že prej, tretje so bile zavrnjene na referendumu. Tako tudi novela zakona o RTV, pri čemer smo bili v Svobodi skupaj s koalicijo prvi v zgodovini države, ki smo vpliv politike končno umaknili iz javnega RTV-servisa. In uspešno zakon prepeljali čez vse čeri, do konca zakonodajnega postopka.
Politika se je vedno zavedala, da so mediji zelo pomembni, predvsem se je zelo zavedala, da so pomembni zanjo. In tak parcialni pogled je problem. Mediji so zelo pomembni za družbo kot celoto, ne zgolj za politiko. Na drugi strani pa lastništvo medija lastnikom pogosto ne predstavlja glavne dejavnosti. To seveda ni slovenski unikum.
Spomnim se še svojih novinarskih časov. Starejši in izkušenejši novinar je podjetje »več stal«, za družbo je predstavljal višji strošek. Ni bilo redko, da je vodstvo tako razmišljalo. Tudi to je bil eden od povodov za stanje v tej branži, nadomeščanje izkušenih in strokovnih ljudi s »cenejšimi«.
Politiki je bolj pogodu, da so mediji na malo krajšem povodcu, če govorimo o medijih kot psih čuvajih. V zadnjih 15 letih je večina osrednjih medijev občutno skrčila število zaposlenih novinarjev, saj je osnovni namen lastnikov dobiček. Kadrovsko okrnjeni mediji prinašajo manj možnosti za poglobljene zgodbe, zato ne morejo dobro opravljati vloge čuvaja.
Absolutno se strinjam. V bistvu gre za to, da iz dneva v dan delaš zgodbe, danes delaš eno, jutri že čisto drugo, in tako zelo težko prodreš v globino neke tematike. Za to je potreben čas, tega pa ni, saj tudi čas stane.
Imamo še eno težavo. V Sloveniji je zelo malo strokovnjakov za področje medijev, vse se vrti okrog dveh ali treh oseb, kar je verjetno posledica tega, da smo res majhna država. Na medije pa so vplivale tudi zunanje spremembe, kot je pojav družbenih omrežij. Stanje na področju medijev in novinarstva zato zagotovo ni najboljše, na tem področju gre pravzaprav za popoln prelom, pravo tehnološko revolucijo, ki zahteva nenehne spremembe in prilagajanje.
Vse skupaj je dodatno »začinila« poplava lažnih novic, kako to vprašanje zakonsko rešiti?
Osnovna težava družbenih medijev je, da ko se lažna novica lansira, se širi s svetlobno hitrostjo. Evropska unija bo morala kot celota najti odgovor na ta vprašanja. Znotraj nacionalnih zakonodaj so sicer posebnosti, vendar so osnove zelo podobne, soočamo se z zelo podobnimi problemi.
Še vedno menim, da posvečamo premalo pozornosti medijski pismenosti. Opažam, da današnje novice pogosto ne zahtevajo kritičnega razmišljanja, so enostavne in »črno-bele«. Ne zahtevajo, da bi jih prebral poglobljeno, ampak so hitro pomljive in zadostuje že površno branje. Da bi prišli do rešitve oziroma izboljšanja stanja, je treba delati na vseh straneh; pri tistih, ki pišejo, tistih, ki vesti prenašajo, in tistih, ki sporočila sprejemajo. Rešitev namreč ne more biti zgolj zakonodaja, ki bi vse urejala oziroma prepovedovala ali dovoljevala, saj se bodo vedno našle luknje. Zakonodaja mora slediti času. Naša je (bila) izrazito zastarela.
Kandidirate za evropsko poslanko na listi Gibanja Svoboda. Če boste izvoljeni, katerim področjem boste dajali največ poudarka?
To si predstavljam kot nekakšen dežnik, ki posega skoraj na vsa področja. Gre za področje pravičnosti, človekovih pravic, dostopnosti in sodelovanja. Zagotovo se bom ukvarjala z mediji, saj to področje najbolj poznam, in z zdravstvom, ki mi je tudi zelo blizu. V državnem zboru se s tem res ne ukvarjam tako intenzivno, vendar gre za temo, ki me zelo zanima in o kateri kar nekaj vem. Glede na to, da prihajam iz Krškega, se ne bom mogla izogniti kmetijstvu, ker pač živim v takšnem okolju. Krško ima že leta evropskega poslanca, ki se zelo bori za kmetijstvo, vendar je nezadovoljstvo deležnikov – kar je zanimivo – v kmetijstvu vedno večje.
Mislil sem, da boste omenili jedrsko energijo.
O jedrski energiji prav tako nekaj vem. Vsi, ki smo odraščali v Krškem, smo odraščali z jedrsko energijo. Jedrska elektrarna v Krškem je dober primer, kako lahko takšen objekt zaživi z lokalno skupnostjo – ni šlo brez težav, treba je bilo vložiti veliko truda na obeh straneh, treba je bilo komunicirati, umeščati in obveščati, s čimer se je vzpostavil odnos zaupanja.
Če se vrneva k evropskim volitvam ... Kaj bodo po vašem mnenju največji izzivi Evropske unije v prihodnjem mandatu?
Ne bi se želela ponavljati, ampak se preprosto moram, saj vsi govorimo zelo podobno. Izzivov je resnično toliko, kot jih že dolgo ni bilo. Evropa je na vseh področjih pred temeljitim prelomom. O nekaterih sva tudi že govorila.
Z lažnimi novicami se ustvarja totalni strah. Gre za psihologijo strahu, ki se širi. Tudi če ljudje tega ne želijo in če se nekaj časa razumsko in emocionalno upirajo, so tako bombardirani s pogosto izmišljenimi sporočili, da je vse narobe in da se bliža konec sveta, konec Evrope in konec krščanstva, da na koncu klonejo. To norijo bo nekako treba ustaviti in vzpostaviti kritičen odnos. Seveda obstajajo problemi, naj omenim denimo odnos do narave in socialne pravice. Vse seveda ni idealno, ampak Evropa še vedno predstavlja tisto, o čemer lahko drugje po svetu le sanjajo.
Čeprav nismo vedno zadovoljni s tem, pa se po drugi strani sprašujem, kaj smo naredili narobe oziroma česa Evropska unija ni naredila, da ljudje ne čutijo pripadnosti ali povezanosti z njo. V Sloveniji dokaj izrazito ne čutimo te pripadnosti. Najbolj me zanima, kaj je mogoče narediti in kakšne mehanizme uporabiti, da bi se to izboljšalo in bi ljudje začutili, da so del te skupnosti ter da odločilno vpliva na njihova življenja. Če Evropske unije naenkrat ne bi več bilo, bi se hudičevo dobro zavedali, kaj smo izgubili. Ljudje nimajo občutka, kaj se pravzaprav dogaja in kaj vse jim je Evropska unija prinesla, še posebej recimo tistim, ki so najbolj nezadovoljni, in to so pogosto kmetje.
Na evropskih volitvah se pričakuje povečanje vpliva desnih strank z ekstremnimi stališči, predvsem glede migracij. Kaj bodo prinesla spremenjena razmerja med politično levico in desnico?
Če rezmišljamo čisto realno, projekcije nakazujejo prav to, porast skrajno desnih političnih strank. To so stranke s stališči, kakršna ima v Sloveniji SDS; to niso stališča Evropske ljudske stranke, daleč od tega. Če govorim o parlamentarni skupščini Sveta Evrope, kjer sem tudi vodja slovenske delegacije, so to stališča skrajne desnice.
Skrajnosti se spet krepijo. Eden od vzrokov je verjetno tudi v največji, Evropski ljudski stranki, ki ni znala poiskati pravih odgovorov in zdaj jih ljudje iščejo drugje. Iščejo jih v zelo poenostavljenih modelih, po navadi je tako, da vedno iščemo zunanjega krivca za naše nezadovoljstvo. Enega so našli v migrantih. Če gledamo zgodovinsko, se ti vzorci kar lepo ponavljajo.
Oglejmo si Poljsko in Madžarsko, kaj se je dogajalo. Čedalje več je skrajnih skupin, ki grozijo migrantom, in nazadnje lahko postanemo žrtve nesvobode. Če preprosto prepustimo drugim, da odločajo, če prepustimo temu sentimentu, da zmaga, se bo to tudi prej ali slej zgodilo. Tu se je pač treba do konca boriti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, seveda ne mislim z orožjem. Zmaga tega trenda namreč ne prinaša ničesar dobrega – ne samo za migrante, ne prinaša ničesar dobrega za vse nas. V Sloveniji s tem pravzaprav že imamo izkušnjo, in smo se pred nekaj več kot dvema letoma na volitvah znali zoperstaviti ustrahovanju, vodnemu topu in nazadnjaštvu ter izbrali svobodo.
Je iz tega razbrati vaš poziv k čim večji volilni udeležbi?
Seveda! Nikoli ne bom sprejela razmišljanja, da en glas, en človek oziroma ena mala država ne more prinesti sprememb. Tega ne sprejemam. Včasih se zgodi, da o sprejemu boljše ali slabše rešitve odloča le en glas. Ni res, da ne moremo vplivati na dogajanje, zato se mi ne zdi prav, da bi prepustili drugim, da odločajo v našem imenu. To se dejansko dogaja, če na volitvah ne oddamo svojega glasu.
Novembra lani ste prevzeli predsedovanje preiskovalni komisiji. V vmesnem poročilu je komisija ugotovila domnevno obvodno financiranje SDS prek medijev v lasti stranke. Kako tovrstno prakso preprečiti? Sami ste dejali, da se bodo luknje v zakonih vedno izkoriščale.
Tukaj se dejansko izigravajo zakoni. Naredijo se dobri obvodi ali obvozi, da v bistvu celo zelo težko dokažeš, da je to nezakonito. To je neznansko ... bom kar tako rekla: zelo grdo. Naš denar, denar iz javnih podjetij oziroma podjetij v državni lasti gre skozi različne kanale in pride do točno določene stranke ter njihovih strankarskih glasil. To je zame velik problem, saj onemogoča tudi normalno delovanje medijskega trga oziroma medijev kot takih.
Zagotovo obstajajo zakonske rešitve, ki bi jih bilo treba sprejeti. Upam, da se bo to kdaj zgodilo, mogoče po tem, ko bo naša komisija končala delo in pripravila ugotovitve ter morda tudi priporočila. Še bolj se mi zdi pomembno, da znamo svoje zakone tudi brati, nekaterih stvari preprosto ne beremo pravilno. Včasih imamo težavo tudi na kakšni drugi stopnji, ne le v samem procesnem delu, temveč na sodišču, da ne govorim o kakšnih inšpekcijah, ki ne delujejo tako, kot bi morale.
Če mene vprašate – pa je bil zaradi tega že kdo deležen tudi tožbe –, v Sloveniji imamo medije, ki to niso. Zame in za obstoječi medijski zakon strankarska glasila niso mediji. Pojavljajo se kot nekakšni kvazi mediji, metamediji, ki to niso, ampak jih obravnavamo kot medije, in to je težava.
