Po dveh letih zastoja, uredbo o sežiganju komunalnih odpadkov so namreč sprejeli že maja 2022, je država vendarle ukrepala in umeščanju sežigalnic oziroma objektov za termično izrabo odpadkov, kot se uradno imenujejo, končno le dala pospešek. A če se je še pred dvema letoma poleg obstoječe v Celju govorilo o treh novih sežigalnicah, zdaj ministrstvo za okolje, podnebje in energijo (MOPE) načrtuje le še dve. Na poziv MOPE sta se namreč odzvali le občini Ljubljana in Maribor. Kdaj bo država izdala razpis za izbiro koncesionarjev, ta bo potekal po postopku konkurenčnega dialoga, še ni znano, za to mora namreč pripraviti ustrezen predpis, ki naj bi ga po predvidevanjih sprejela do septembra.
Več kot 100 tisoč ton gospodinjskih odpadkov se izvozi v tujino
Dejstvo je, da Slovenija na področju termične obdelave odpadkov ni samozadostna. V Avstrijo, Bosno in predvsem na Madžarsko ob 250 tisoč tonah odpadkov, ki nastanejo v industriji, izvozi še dobrih sto tisoč ton odpadkov, ki jih ustvarijo gospodinjstva. Po načrtih države se bo sicer v Sloveniji termično obdelovalo zgolj slednje, kot pojasnjujejo na MOPE, bi bila namreč termična obdelava industrijskih odpadkov v načrtovanih sežigalnicah v nasprotju z načelom svobodne gospodarske pobude. Skupna količina odpadkov, ki naj bi se termično obdelali v Sloveniji, naj bi bila okoli 160 tisoč ton letno, pri čemer so doslej v Celju letno obdelali 25 tisoč ton odpadkov, a so nedavno pridobili okoljevarstveno dovoljenje za povečanje zmogljivosti na 40 tisoč ton. Od 40 do 50 tisoč ton odpadkov naj bi po izgradnji sežigalnice termično obdelali v Mariboru, preostanek v Ljubljani.
Vsa potrebna zemljišča še niso v lasti holdinga
Kot je znano, v obeh občinah že potekajo postopki za pripravo prostorskih načrtov (OPPN), pri čemer je v Mariboru lokacija že izbrana. Sežigalnica naj bi tako stala ob Snagini sortirnici na Taboru (za trgovskim centrom E.Leclerc), a vsa zemljišča še niso v lasti občine oziroma Javnega holdinga Maribor. »Za zemljišča, ki so še v lasti Elektra Maribor in Intereurope, potekajo intenzivni pogovori o zamenjavi ali odkupu, ki so praktično že v zaključni fazi, za kar je zadolženo vodstvo holdinga,« sporočajo z mariborske občine.
Kot še sporočajo z občine, se pripravlja okoljsko poročilo, ki naj bi bilo končano jeseni. To bo nato skupaj z dopolnjenim občinskim podrobnim prostorskim načrtom (OPPN) dostopno za javno obravnavo, nato pa bo o obeh aktih odločal tudi mestni svet. Strokovne podlage je izdelala občinska družba ZUM v sodelovanju z družbo BPI. Po najbolj optimističnem načrtu bi OPPN sprejeli v prihodnjem letu, nato pa ga morata potrditi še MOPE in ministrstvo za naravne vire in prostor (MNVP). Temu sledita ponovna javna razgrnitev akta in pridobivanje mnenj vseh drugih nosilcev urejanja prostora, nato pa se akt vrne v potrditev na MOPE ter zatem v drugo obravnavo na mestnem svetu. Pred gradnjo se mora pridobiti še gradbeno dovoljenje, ki ga izda MNVP. Začetka gradnje tako ni mogoče pričakovati prej kot v petih letih.
Financiranje še neznanka
V številnih medijih so se v zadnjih tednih že pojavili podatki o predvidenih vrednostih investicij in višini sofinanciranja države. Ljubljanska sežigalnica naj bi tako stala 210 milijonov evrov, od tega bi 200 milijonov prispevala država, mariborska pa 73 milijonov, delež državnega sofinanciranja naj bi bil 42 milijonov evrov. »Od kod ti podatki, ne vemo, uredba namreč ne ureja financiranja gradnje naprav. Prav tako ni sprejeta še nobena odločitev glede sofinanciranja, oboje bo v domeni koncesionarjev. Energetika Ljubljana in Energetika Maribor sta sicer v okviru javnega poziva predlagali sofinanciranje izgradnje sežigalnic iz sklada za modernizacijo v obdobju 2024–2030, a bodo prve odločitve o tem, katerim projektom bodo namenjena sredstva sklada, sprejete šele jeseni,« odgovarjajo z MOPE. Podatek o ceni investicije zanikajo tudi v Energetiki Maribor, kjer pojasnjujejo, da je projekt, ta je sicer še iz leta 2019, ocenjen na dobrih 50 milijonov evrov. Podobno odgovarjajo na občini: »Sežigalnica bo skupni projekt države in občine. O financiranju oziroma sofinanciranju se bo mogoče pogovarjati šele po sprejetju OPPN, ki bo tudi osnova za izbiro primerne tehnologije.« Kakšna tehnologija bo izbrana, še ni znano.
Zaradi izjemno visokih številk, ki so se pojavile v javnosti, smo preverili tudi vrednosti nekaterih sežigalnic v Avstriji. Po naših informacijah je bila vrednost sežigalnice Enages, ki obratuje z dovoljenjem za sežig 147 tisoč ton in letno termično obdela od 130 do 140 tisoč ton odpadkov, nedavno ocenjena na 90 milijonov (ocena na novo vrednost), medtem ko so avstrijski mediji poročali, da se bo investicija v sežigalnico Norske Skog (v izgradnji) s podobno kapaciteto sežiga z načrtovanih 70 milijonov podražila na 80 milijonov evrov.
V Mariboru bi sežigali tudi podravske, pomurske in koroške odpadke
Kot rečeno, naj bi v Mariboru letno termično obdelali od 40 do 50 tisoč ton odpadkov, pri čemer bo šel v sežig le preostanek odpadkov iz procesa sortiranja in recikliranja mešanih komunalnih odpadkov, ki imajo še določeno energijsko vrednost (kurilna vrednost nad 6000 kJ/kg). Ker gospodinjstva v Mariboru in okolici sama ne proizvedejo dovolj odpadkov za tako velik objekt, Snaga lahko namreč prispeva le okrog tretjino potrebnega goriva, bi zadostno količino prispevali centri za ravnanje z odpadki iz celotne podravske, pomurske in koroške regije. V Maribor bi tako letno iz teh regij na sežig pripeljali od 27 do 34 tisoč ton odpadkov.
Čeprav so na MOPE še konec minulega leta zatrjevali, da bosta novi sežigalnici namenjeni le sežigu ostanka komunalnih odpadkov, so si zdaj očitno premislili. V njiju bo tako mogoče sežigati tudi blato iz centralnih čistilnih naprav, kar pa bo opredeljeno kot posebna storitev, za katero bosta koncesionarja morala pridobiti posebno dovoljenje. Če se bo Maribor odločil za sosežig, bi lahko precej pocenil delovanje centralne čistilne naprave v Dogošah, za odvoz blata namreč zdaj prevzemniku letno plačuje med 1,6 in 1,9 milijona evrov.
Za koliko se bodo zmanjšali zneski na položnicah?
Izgradnja sežigalnice bo imela, tako trdi holding, pozitiven vpliv tudi na položnice občanov, poznati bi se morala pri ceni ravnanja z odpadki in daljinskega ogrevanja. Kot prednost v holdingu navedejo tudi večjo predvidljivost cenovne politike, saj je ta v primeru odpadkov zdaj odvisna od prevzemnikov, v primeru daljinskega ogrevanja pa predvsem od nihanja cen zemeljskega plina in elektrike na svetovnih trgih. Ocene, koliko bi se lahko oboje pocenilo, sicer v holdingu ne podajo. Bolj konkreten glede tega je bil že pred časom ljubljanski župan Zoran Janković, napovedal je, da se bodo storitve daljinskega ogrevanja v Ljubljani v primeru izgradnje sežigalnice pocenile za 20 odstotkov.
So pa v holdingu ocenili, da bi Energetika s sežigalnico postala od 50- do 60-odstotno samooskrbna. Ker ima v načrtu tudi postavitev kotla na biomaso, naj bi po letu 2030 zemeljski plin, ki je zdaj primarni vhodni energent, uporabljala le še v manjši meri kot vršni oziroma konični vir.
Priključitev sežigalnice na Energetiko poseben projekt
Po izgradnji bo treba sežigalnico povezati tudi z obstoječim vročevodom, na tega naj bi jo priključili na območju Energetike na Jadranski cesti. V tem primeru gre za poseben projekt priključnega vročevoda na obstoječe omrežje, in ne za širitev distribucijskega vročevodnega omrežja. Koliko bo projekt stal, še ni znano, iz Energetike pa sporočajo, da bodo zanj na katerem od razpisov poskušali pridobiti nepovratna sredstva.
