Vaša karierna pot kaže, da ste pripadnik Slovenske vojske vse od rane mladosti. Kdaj ste sprejeli odločitev o karieri v vojski?
Obiskoval sem srednjo šolo tehnične smeri in nič ni kazalo, da bom nekoč častnik v Slovenski vojski. Ko sem bil v tretjem letniku fakultete, to je pred skoraj 30 leti, je ministrstvo za obrambo prvič začelo podeljevati štipendije. Med študijem obramboslovja sem se srečeval s celotnim aspektom nacionalno-varnostnega sistema ter kolektivne obrambe in verjetno sem se zato na neki točki odločil, da bom kandidiral za štipendijo, ki je bila za tiste čase zelo lepa. In takrat sem vedel, da bom pristal v Slovenski vojski. Je pa treba razumeti, da je bilo to leta 1993/94, ko je bil pridih osamosvojitvene vojne še zelo močen. V tem sem videl nekakšen izziv. Vedel pa sem, da je vojska posebna organizacija, ki omogoča karierni razvoj, in zdaj, skoraj 30 let pozneje, mi absolutno ni žal te mladostniške odločitve.
Se spomnite osnovnega usposabljanja?
Takrat je bilo v Sloveniji služenje vojaškega roka še obvezno. Usposabljanja sicer nisem izvedel na klasičen način, ampak sem šel na šolo za častnike vojnih enot. Zaključil sem tudi šolo za časnike in dobil poročniški čin ter se takoj zaposlil. Karierno sem začel delati v takratni celjski vojašnici, v prvem bataljonu 82. brigade kot mlad poveljnik voda, in bil sem eden prvih častnikov, ki je v enoto vstopil iz slovenske častniške šole.
Kako se je Slovenska vojska od takrat spremenila?
Pred dnevi sem v Novem mestu nagovoril novo generacijo bodočih vojakov, mislim, da jih je bilo 75. Najmlajši je bil star 18 let, najstarejša kandidatka pa 36. Vprašal sem jih: »Kako vi danes vidite Slovensko vojsko?« Seveda so imeli različne odgovore, potem sem jim tudi sam dal malce uvida. Rekel sem jim nekako takole: »Škornji pred 30 leti so bili zanič, danes so vrhunski. Jaz sem se na začetku kariere vozil v pinzgauerju, vi se boste peljali s peruni. Kakovost opreme je danes neprimerljivo boljša, poslanstvo pa ostaja enako.« Vojska kot organizacija se je po moji oceni zelo spremenila, mogoče celo bolj, kot zaznamo mi, ki smo njen del. Danes je to popolnoma profesionalna organizacija, h kateri člani pristopajo prostovoljno. Vidi se, da se je v tem času zelo veliko vlagalo v ljudi, v izobraževanja tako vojakov kot podčastnikov in častnikov. Vojaška usposabljanja in urjenja doma so kakovostna. Vojska je zelo odprta in spodbuja razvoj posameznika, nudi zelo različna šolanja tudi v tujini, pri oboroženih silah drugih držav, zakon pa omogoča, da pripadnik vojske med služenjem pridobi tudi višjo civilno izobrazbo, česar do zdaj ni bilo.
Službovali ste v Afganistanu, BiH, na Kosovu … Ste bili kdaj v položaju, ko je bilo vaše življenje ogroženo?
Leta 2005 sem bil v Bosni in Hercegovini poveljnik izvidniške čete. To je bila moja prva napotitev zunaj meja Slovenije in zelo zanimiva izkušnja. Spomnim se, da smo julija opravili nalogo zavarovanja aktivnosti obletnice marša smrti iz Tuzle v Potočare. Da bi lahko opravili nalogo in da smo lahko prišli do določene lokacije, smo morali prečiti minsko polje, kar ni bilo enostavno. Takrat sem se prvič v karieri srečal z okoliščinami, v katerih sem moral prevzeti odgovornost in voditi svoje borce, ti pa so mi sledili. Nalogo smo izvedli ob upoštevanju vseh varnostnih ukrepov. Res pa je, da absolutne varnosti ni. Ni bilo preprosto, pogoji niso bili dobri in tudi občutki ne. Druga takšna izkušnja je iz Afganistana, kjer sem bil dvakrat. Prvič leta 2009. Spomnim se kulturnega šoka. Čeprav smo se kakovostno pripravljali in se zavedali, da gremo na popolnoma drugačno kulturno območje, je bil šok velik. Na usposabljanjih smo spoznali, kakšen je občutek, zvok, ko blizu tebe prileti mina. Tam sem spoznal, kakšen je občutek, ko leti proti tebi projektil. V Afganistanu smo bili v bazi, kjer smo bili nastanjeni, večkrat raketirani. Občutek, ko proti tebi žvižga 122-milimetrska raketa in ne veš, kam bo priletela, ni dober. Seveda odreagiraš, ker si naučen delovanja v kriznih situacijah, vzameš opremo, greš v zaklonišče in čakaš. Sčasoma to vzameš v zakup in se prilagodiš. Vsaka misija mi je kot poveljniku ogromno dala, saj so to okoliščine, v katerih živiš v vojaškem kolektivu sedem dni v tednu, 24 ur na dan. Vsakega od podrejenih spoznaš do obisti, vsak dan rešuješ tisoč in eno težavo ter na koncu ugotoviš, da šteje samo človek, ki je v vseh vojskah, tudi v naši, ključen element. Glede na izkušnje lahko rečem, da imamo Slovenci neko kulturo kakovostnih priprav in tega, recimo mu ponotranjenega občutka, da dejansko želimo kakovostno opraviti delo. Večkrat sem že rekel, da imamo »Janezi« poudarjeno lastnost: odidemo tja, kamor nas država pošlje, smo skromni, tiho pridemo, opravimo svoje in se vrnemo domov. Ničesar ne obešamo na veliki zvon. Je pa specifika tega dela in odhodov v tujino v tem, da doma pustimo družine, žene in otroke. In oni ob naši odsotnosti plačujejo visoko ceno.
Je za dobrega vojaka nujno potrebno, da se sooči z nevarnimi situacijami, kot ste jih opisali?
Če se strinjamo glede tega, čemu so oborožene sile ali vojske v vsaki državi namenjene, če razumemo, da je to tista entiteta v vsaki družbi, ki ima pod nadzorom civilne družbe mandat za kontrolirano uporabo sile, je treba razumeti, da je vojska namenjena temu, da bo kot kolektiv sposobna odreagirati v ekstremnih situacijah. Ekstremna situacija pa je, ko ljudje, vojaki umirajo. To je tisočletja stara zgodba. Vse družbe so imele skozi zgodovino vojske za doseganje svojih ciljev in še vedno v vseh državah obstajajo vojske. Osnovno poslanstvo vseh nas vojakov je, da pripravimo vojaško enoto, da bo preživela v težkih okoliščinah, in da se ne ponovijo dogodki iz zgodovine. Da imaš kakovostno vojsko, se ne zgodi čez noč, ampak se ta gradi. Vsak civilist, ki se v nekem trenutku odloči, da bo postal vojak, gre skozi proces prehajanja iz civilista v vojaka. Ta prehod je predvsem psihičen, precej manj fizičen.
Vojska je v svojem jedru, poljudno rečeno, izjemen kolektivni šport. Na bojišču posameznik ne preživi kot posameznik, ampak ima bistveno večjo možnost, če se nauči igrati ta kolektivni šport, se nauči sobivati, preživeti in delovati v vojaški enoti. Zato je specifičnost vojaškega poklica v tem, da se nenehno pripravljamo in urimo.
Se je pri Slovencih glede na to, da živimo v nekem relativno dolgem obdobju miru, izgubila zavest o pomenu vojske?
Vrnimo se 120 let nazaj, torej na začetek 20. stoletja. Človek, ki se je rodil takrat, se je pri 18 letih že srečal s prvo svetovno vojno in pri 41 letih z drugo svetovno vojno. V zelo kratkem obdobju je tako doživel dve ogromni katastrofi. Specifika naše generacije, pa ne samo v Sloveniji, v celotni Evropi, je, da živimo v enem najdaljših obdobij miru. Osemdeset let je že od konca druge svetovne vojne in počasi prihaja tretja generacija, ki nima nikakršnega stika z veliko morijo, z izjemo vojne za Slovenijo leta 1991. V knjigah piše, da daljše ko je obdobje miru, večje je tveganje v družbi, saj se ponotranji in okrepi zavedanje, da sta blagostanje in mir nekaj samoumevnega. Zgodovina pa nas žal uči ravno nasprotno. Sprejeti moramo dejstvo, da varnost ni samoumevna in da je za njeno zagotavljanje treba že v miru vlagati v institucije, ki jo zagotavljajo.
Pred kratkim smo praznovali 20 let od vstopa Slovenije v zvezo Nato, in sem eden tistih, ki trdijo, da je zavezništvo eno od glavnih zagotovil oziroma je kolektivna obramba držav od leta 1949 dalje vzrok, da v EU ni bil izstreljen naboj.
V osnovi je razvoj družbe zelo enostaven: prvi korak je varnost. Če imaš varnost, imaš možnost doseči drugi korak, to je stabilnost. In ko se to zagotovi, ima družba možnost napredka in blagostanja. Oglejmo si Slovenijo od leta 1991 – po moji oceni se je blagostanje v tej državi krepko dvignilo. Zakaj? Ker živimo v miru, kar je verjetno sveti gral v vseh okoljih. Težko nas primerjam na primer z Afganistanom, državo, ki je že 40 let v vojni. To pomeni, da ljudje, prebivalci Afganistana, ki so stari 40 let in manj, ne poznajo drugega kot vojne. Mir v državi pa je osnovni postulat, da sleherni posameznik družbe lahko razvije osebni potencial.
Kakšna je vaša funkcija in kakšne so vaše naloge znotraj Slovenske vojske?
Moja trenutna dolžnost je zadnja in hkrati najvišja poveljniška dolžnost v slovenski vojski. Po hierarhiji se vrstijo od poveljnika voda, poveljnika čete, poveljnika bataljona, potem v mojem primeru še poveljnik bojne skupine, nato sem bil poveljnik 1. brigade v Ljubljani in zdaj opravljam dolžnost poveljnika sil v Slovenski vojski. Med mojim trenutnim položajem in preostalimi, ki sem jih zasedal, je največja razlika v tem, da poveljnik sil poveljuje silam Slovenske vojske v celoti, seveda pa imam nad seboj načelnika generalštaba. V osnovi je moje delo izjemno razgibano in se v resnici nikoli ne konča. Sočasno sem odgovoren ne samo za vse enote v Slovenski vojski, ki so v Republiki Sloveniji, ampak tudi za vse kontingente na mednarodnih operacijah in misijah, odgovoren sem tudi za pripravo vseh bodočih kontingentov pred napotitvijo v tujino. Poveljujem podrejenim enotam, vzpostavljam pogoje za njihovo delo, vzpostavljam kontingente. Trenutno je dolžnost poveljnika sil po moji osebni oceni morda malce bolj specifična, ker je Slovenska vojska v zadnjih dveh ali treh letih v obdobju, ki je malce drugačno od zadnjih 15 let. Moj vsakdanjik v veliki meri določa proces modernizacije. Sprejete so bile zelo jasne odločitve, ki so zapisane v strateških dokumentih; resolucija o dolgoročnem razvoju Slovenske vojske je eden takih, drugi je Srednjeročni obrambni program Republike Slovenije (SOPR), in v obeh je določen proces modernizacije Slovenske vojske. Politična odločitev je jasna, zagotovljena so tudi sredstva in od nas se zahtevajo prilagoditve. Ko izvajaš posodobitev organizacije, želiš vire povezati tako, da bo njihov učinek maksimalen. V osnovi so trije viri: sredstva, čas in ljudje – tretji vir, ki je ključen. Ob prihajanju novih sredstev moraš seveda predhodno pripraviti določene pogoje, sredstvo morajo pričakati ljudje v uniformah, usposobljeni in pripravljeni. Takšna je denimo zgodba vojaškega transportnega letala Spartan C 27-J, ki je v Cerkljah v 15. brigadi vojaškega letalstva in zračne obrambe. Naključni opazovalec ne ve, da je vloženo veliko več dela, kot je zgolj nakup letala. Prej so bili izbrani ljudje, šolani, pripravljeni, certificirani za delo, treba je bilo izuriti vse posadke. Tudi po tem se mora izobraževanje nadaljevati in prilagajati razmeram. Te se nenehno spreminjajo, pojavljajo se vedno nove tehnologije. Če bi pred 30 leti nekomu govorili o uporabi dronov in brezpilotnih letal v bojevanju, kot to vidimo danes v Ukrajini, verjetno ne bi razumel. Dinamika tehnoloških sprememb je izjemno visoka in kot organizacija moramo temu slediti ter se prilagajati. Ena naših ključnih nalog je tudi, da se vzpostavijo pogoji države gostiteljice. Mi smo del Nata in v zavezništvu moramo vzpostaviti določene pogoje, če čez naš teritorij po zraku ali tleh ali pa tudi z morja pridejo zavezniške sile, ki nas prečijo. Poleg tega moramo sodelovati s civilnim okoljem in nuditi podporo drugim državnim organom. To je zapisano v Zakonu o obrambi in je določilo izrednega pomena. Lani, ob poplavah, je Slovenska vojska dokazala, da zna in zmore v izjemno kratkem času vzpostaviti določene pogoje, se premakniti z neke lokacije v državi na drugo, vzpostaviti pogoje poveljevanja in kontrole, uporabljati različne enote v SV ter tako olajšati življenje ljudi v krizi, nesreči. Tega nismo obešali na veliki zvon, smo pa po naši notranji oceni neposredno rešili od 80 do 100 življenj. In v teh primerih vidim ponos v očeh mojih vojakov in vojakinj. Zelo sem ponosen nanje. In karkoli se bo jutri zgodilo v Sloveniji, bomo pripravljeni in bomo pomagali državljanom ter državljankam. Torej, računajte na nas.
Slovenska vojska je v preteklih letih dobila več negativnih ocen pripravljenosti. Način ocenjevanja se je zdaj sicer malce spremenil, zdajšnja ocena pa je, da se stanje izboljšuje. V kakšnem stanju je naša vojska?
Tukaj vas moram popraviti. Način ocenjevanja se ni spremenil. V Natu obstajajo določeni standardi, jedro, ki določa, kako se bodo vojske v zavezništvu ocenjevale. Namen teh standardov seveda ni prikrojiti oceno s ciljem, da bo boljša in da boš lahko v javnosti prikazan lepše. Način ocenjevanja med vsemi državami je zelo podoben in kriteriji so izjemno strogi. Če pojasnim, kaj pomeni beseda strogost: kriteriji so takšni, da omogočajo vojaškim enotam ali vojski kot instituciji, da opravi svoje poslanstvo. Te standarde smo prevzeli, jih vnesli v naš sistem letnih ocen, in če karikiram: če nimaš puške, ne moreš reči, da imaš vojaka s puško, ampak imaš samo vojaka brez puške. Torej dejansko tudi nimaš vojaka, kajti njegovo osnovno sredstvo je puška, in ne harmonika. Seveda pa je opazen pozitiven trend zadnjega ocenjevanja v tem, da se v zadnjem obdobju v Slovensko vojsko investira, kar pomeni – to je treba pošteno povedati – da se polni prazen prostor investicij iz prejšnjega desetletja. V strateških dokumentih je jasno napisano, kakšen je napovedan dvig investicij v Slovensko vojsko. In v naši organizaciji ni nič drugače kot v civilnem okolju: če želiš kot visokotehnološko podjetje ostajati v vrhu, boš moral investirati, ali pa boš zaostal. In to se je zgodilo nam, ker v nekem obdobju teh investicij ni bilo. Zdaj se razkorak v primerjavi z drugimi zmanjšuje, a se to ne bo zgodilo z danes na jutri, temveč postopno. Cilj vsake države je izgrajena trdna, robustna in vzdržljiva struktura, ki zagotavlja nacionalno varnost. Poleg Slovenske vojske je tu še policija, pa gasilci in celoten spekter zaščite in reševanja. Da ta celoten aparat deluje in je pripravljen na različne dogodke, mora biti kadrovsko popolnjen, usposobljen, materialno opremljen z vso pripadajočo infrastrukturo, kakovostnim sistemom izobraževanja, oblikovanimi zalogami in imeti mora tudi karierno zgrajen voditeljski oziroma poveljniški kader. Ko vse to imaš, moraš sistem vzdrževati in skrbeti, da ko nekdo odide, pride kdo drug, ter da se tehnika ohranja na zelo visoki ravni. Ker ko pride trenutek x, se od vsake vojske pričakuje, da bo opravila nalogo.
Kakšna je torej vaša ocena pripravljenosti Slovenske vojske?
Moja ocena je, da se spreminjamo hitreje, kot vidimo, da se. V to nas sili cel proces modernizacije. Zelo sem zadovoljen, da bodo v roku nekaj mesecev lahko vojaki iz Vojašnice Edvarda Peperka v Ljubljani po 30 letih odšli v nove vojaške objekte, v katerih bo bivanje primerno letu 2024. Veliko se vlaga, ne samo v tehniko, ampak tudi v vadbišča in strelišča, trajnostno in okoljsko prijazno delovanje, s čimer se bodo drastično izboljšali pogoji kakovostnega urjenja. Dobivamo nova plovila, ne samo letal, tudi helikopterje, zaposlujemo nove mehanike, bodoče letalske tehnike. Kibernetska domena je ena tistih, ki jih pospešeno naslavljamo. Verjamem, da bomo zmogli nasloviti vse izzive, da bomo sposobni privabiti tudi te zahtevne, težke profile, ki so na trgu zelo iskani. Razvoj posameznika v naši organizaciji dejansko nima meja.
Kakšna je primerjava denimo z najbolj usposobljenimi silami na svetu? Bili ste na izobraževanjih v tujini, v stiku z enotami drugih vojsk – kje smo slovenski vojaki?
Ker po dolžnosti veliko hodim v tujino in sem obiskal različne enote na različnih misijah, lahko podam nekakšno oceno. Večkrat sem videl naše enote v Latviji, na Slovaškem ter Kosovu in vedno grem domov z dobrim občutkom. Na Slovaškem delamo ob boku večjih vojsk, in ko primerjaš vojaško opremo, ne zardevaš. Če si ogledamo raven taktične usposobljenosti na četni ravni, lahko samo dvignem glavo. Tu se vidi, da zelo veliko vlagamo v ljudi. Imamo dobra vojaška šolanja in znamo dobro predati vojaško obrt, izkušnje ter znanje. Zelo sem vesel, da lahko rečem, da v zadnjih 20 letih, odkar imamo poklicno vojsko, nismo znižali standardov priprav vojaških enot pred napotitvijo na misijo. Različne vojske se tega lotevamo drugače, ampak pri vojaških veščinah in sposobnosti taktičnega delovanja v teh mednarodnih okoljih smo mi na zelo zelo visoki ravni. Pa ne govorim samo o pehoti, govorim o delovanju sredstev zvez, komunikacijsko-informacijskih sistemov, o sposobnosti delovanja rodovskih enot, artilerije, protioklepnikov, enoti jedrsko-radiološke, kemijske, biološke zaščite in drugih. Od leta 1997, ko smo bili na prvi mednarodni misiji v Albaniji, do danes de facto Slovenska vojska ni imela na nobeni od misij resnega incidenta, torej nobenih odstopanj od tega, za kar so bile vojaške enote poslane. To me vedno znova prepriča, da posel jemljemo res profesionalno, da so ljudje pripravljeni ter da je poveljniški kader v vseh teh letih očitno določene stvari delal dobro in prav, vso to množico ljudi je ohranjal pod visoko stopnjo reda in vojaške discipline. Je pa treba poudariti, da je Slovenska vojska količinsko majhna, imamo tisoč častnikov, ki morajo parirati celotnemu delu, tako vsem izhajajočim nalogam do nacionalne varnosti v Sloveniji kot realizaciji vseh nalog znotraj zavezništva. Ne samo mi, ki smo danes v Slovenski vojski, ampak vsak, ki je bil del te organizacije v preteklosti, je v njej pustil svojstven pečat. Mislim, da smo lahko ponosni.
Če se dotakneva vojne v Ukrajini, kako ta vpliva na vaše delo?
Vojna v Ukrajini ne vpliva samo na moje delo, mislim, da vpliva na vse nas v Evropi. Najprej, kar zadeva zavedanje, da je v evropskem prostoru počil mehurček prepričanosti o večni varnosti, torej da se nam ne more nič zgoditi in da gre življenje lahko le na bolje in navzgor. Nato pa smo bili priča prvi aneksiji teritorija po drugi svetovni vojni, v primeru Krima 2014, temu je februarja 2022 sledil še pravi, konvencionalni napad ene suverene države na drugo ter zavzetje dela področja v Ukrajini. Iz garaž in skladišč so pridrveli tanki in ljudje danes množično umirajo na bojišču, na meji Evrope. To je spremenilo zavest ljudi v Evropi. Spremembe so seveda večje pri ljudeh, ki živijo bližje mejam Rusije. Pred kratkim sem bil tako na Poljskem kot v baltskih državah, in ko se pogovarjaš z ljudmi, ugotoviš, da se dejansko ne počutijo prijetno, ne počutijo se varnih. Zato se v teh državah z zelo hitrimi koraki sprejemajo ukrepi, ki prilagajajo celotno družbo na novonastalo situacijo, del družbe pa so tudi njihove oborožene sile. Čas, v katerem smo, ni stabilen in ni predvidljiv. Spomnimo se le, kakšni so bili prvi komentarji ob napadu Rusije na Ukrajino ali pa kakšna so bila razmišljanja o doniranju sistemov za protizračno obrambo Ukrajini. In kaj je danes? Tu lahko vidimo, kako drastično so se razmere spremenile v dveh letih.
In kaj se je zaradi tega spremenilo v Slovenski vojski? Se je spremenil način priprav, spremljate, kaj se dogaja na bojiščih, se urjenje prilagaja temu, kar se dogaja?
Vsaka vojna vpliva tudi na vse vojske, ki niso udeležene v njej. V vojskah v osnovi obstajata dva ciklična procesa. V obdobju miru v vojski poteka proces inovacij. Vojna pa prinese fazo adaptacije novih konceptov, tehnologije, načinov bojevanja ... zgrajenih v fazi miru. Eno ključnih področij je prilagajanje vojaškega izobraževanja in usposabljanja ter urjenja, zaradi novih spoznanj z bojišč. Drugo pa je recimo spremljanje uvajanja novih tehnologij. Eden od podatkov, ki so bili še pred nekaj leti nepredstavljivi, je, da so večino tankov oziroma vseh tipov oklepnih vozil na ruski strani danes v skoraj 70 odstotkih uničila brezpilotna letala. Dejansko smo danes nekje v bunkerju, z očali na obrazu ter tipkovnico in miško v rokah, sposobni z neke varne razdalje in s sredstvom, ki stane 150 evrov, uničiti bojno sredstvo na tleh, ki je vredno več milijonov evrov.
Tudi slovenska vojska v okviru misije EUMAM pomaga pri usposabljanju ukrajinskih vojakov. Zdaj poteka oziroma se zaključuje že četrta rotacija, kjer smo v vlogi inštruktorjev. Tako dobivamo neposredne informacije z bojišč, spremljamo tudi strokovno literaturo in v celotnem vojaškem izobraževalnem sistemu, ne samo v Sloveniji, se je spremenil fokus. Lahko rečemo, da se vojske vračajo h kinetičnosti oboroženih sil, s čimer v najširšem pomenu krepijo svojo odvračalno držo. V Ukrajini pa gre danes za tipičen kinetičen spopad dveh vojaških formacij, torej ene vojske proti drugi, ob upoštevanju vseh načel vojaškega delovanja na frontni liniji, dolgi kar 1200 kilometrov.
Koliko je možnosti, da slovenski vojak stopi tudi na teritorij Ukrajine?
Treba je razumeti, kot ste zastavili vprašanje glede vstopa, da je to v domeni odločanja vlade RS. Torej slovenski vojak danes ni v Latviji, BiH, Iraku ali na Slovaškem zaradi Slovenske vojske, ampak ker smo bili tja poslani po proceduri odločanja, kot je predpisana v Republiki Sloveniji. Vem, kaj me sprašujete, vemo, kakšna so različna mnenja in razmišljanja različnih držav, trenutno pa je stališče v naši državi jasno. Nas v Ukrajini ni. Nihče pa ne more prejudicirati vnaprej scenarija, kdaj in kako se bo trenutna vojna v Ukrajini končala. Najbolj verodostojen komentar, ki ga lahko dam, je, da se bomo tako kot v preteklosti pripravljali tudi v prihodnje in da si želimo, da ta grozota vojne na ukrajinskih tleh ugasne. Toda po moji oceni trenutno nič ne kaže, da se bo ta vojna končala »jutri«. Konča pa se vsaka vojna in tudi ta se bo.
Če se vrneva k modernizaciji ... Pri njej sodeluje tudi več slovenskih podjetij. Kako vi vidite to sodelovanje s slovensko industrijo?
V vseh državah, še posebej v tistih, ki so malce večje od najine, je vojaškoindustrijski kompleks robusten, razvit in sobiva na nekem odprtem trgu. Specifika našega, slovenskega okolja je, da imamo izjemno visoko stopnjo izobraženosti ljudi. Ne vem, ali je splošno znano, ampak mislim, da je pravi podatek, da je Slovenija v Evropski uniji na prvem mestu po številu mladih, ki se vpišejo in tudi zaključijo univerzo. To pomeni, da imamo dobre nastavke za to, da lahko naša podjetja suvereno in kakovostno nastopajo na trgu. Vem, da je v Sloveniji zelo veliko dobrih podjetij. Slovenska vojska se sicer ne ukvarja z izbiro podjetij, ki bodo sodelovala z nami ali nam dobavljala opremo, je pa res, da z njimi sodelujemo, ko vstopijo v organizacijo, in lahko potrdim, da je zadaj ogromno znanja in še več idej. Lahko povem tudi drugače: če bom jaz kot vojak lahko uporabljal sredstvo, ki je bilo proizvedeno na slovenskih tleh, s slovenskim znanjem, bom zelo vesel.
V zadnjem času je bilo večkrat poudarjeno, da naj bi bilo vojski v prihodnje omogočeno še hitrejše posredovanje ob ujmah. Kaj se je spremenilo?
V treh desetletjih sem se kot vojak večkrat soočil s posledicami ujm in imam jasno vizualizacijo tega, na kakšen način smo bili uporabljeni skozi različna časovna obdobja. Moram opozoriti, da je zakon tisti, ki jasno opredeli, kdaj in kako lahko pomagamo. Slovenska vojska ne more kar iz vojašnic, ne da bi imela za to pravno podlago. Spomnim se, da smo v preteklosti večkrat pozivali: »Uporabite nas čim prej!« Slab občutek je za vojaka v uniformi, če se zgodi povodenj, ti imaš sredstva, a nisi uporabljen. Spomnim se, da se je to v preteklosti že dogajalo. V zadnjem obdobju pa mislim, da nam je uspelo prepoznati, da če se vojsko uporabi takoj, ne izgubimo ničesar, zgolj ogromno pridobimo. V krizni situaciji je ena od ključnih komponent čas. Prej ko boš namenil in razporedil sredstva ter ljudi za obvladovanje nepredvidljive situacije, manjše bodo posledice, oziroma pozneje ko boš uporabljen, več bo škode, več bo trpljenja pri ljudeh. To je bilo zelo jasno vidno tako pred dvema letoma na Krasu kot lani v času ujme. In kaj za vojaško organizacijo pomeni ujma in odziv nanjo? V obdobju miru zelo realen test odziva vojaške organizacije. Kot poveljnik 1. brigade sem bil sposoben premakniti in postaviti novo poveljniško mesto 80 kilometrov od Ljubljane v štirih urah. Kar je še bolj zanimivo: v zelo kratkem času smo vzpostavili izjemno kakovostne odnose z lokalnim okoljem in župani. Nismo izgubljali časa s postavljanjem velikih taborov in šotoriranjem. Uporabili smo nek objekt, dvignili antene, vzpostavili poveljevanje in nadzor, v štirih urah premaknili ljudi, specialna sredstva in težko mehanizacijo ter začeli pomagati. Trdim, da moramo kot organizacija delati tako, da ljudje začutijo, da smo tam zaradi njih. Ja, kdo pa bo pomagal, ko je težko, če ne vojska? In na območju poplav smo z zadnjimi vojaki ostali skoraj do konca novembra.
Kakšna je vaša vizija Slovenske vojske in slovenskega vojaka?
Želim si, da bo Slovenska vojska, predvsem sile Slovenske vojske, v naslednjem desetletju postala še bolj robustna, vzdržljiva, hitro odzivna in prilagodljiva. Da se bo uspešno izvajal proces sprejemanja vseh sistemov v organizacijo, da jih bomo uspešno uvajali v operativno uporabo, s tem izboljšali zaščito svojih pripadnikov pri opravljanju dela ali v Republiki Sloveniji ali v tujini. Da bo to organizacija, ki bo prijazen zaposlovalec, ki bo mlademu človeku izziv, da preživi v njej nekaj let. Da bo pripadnik naše vojske, če se bo tako odločil, ob vstopu nazaj na trg delovne sile zaradi tega, ker je preživel neko obdobje življenja pri nas, bolj konkurenčen. Ljudje, ki se zaposlijo pri nas, morajo biti zdravi tako v fizičnem kot v psihičnem smislu in njihova kazenska kartoteka mora biti prazna. Če takemu mlademu človeku v času, ko je pri nas, nekaj pridodamo, ga izostrimo, delamo z njim na temelju vrednosti Slovenske vojske, mu sočasno zagotovimo kakovostna usposabljanja, urjenja, šolanja, zvišamo raven njegove civilne izobrazbe, bo ta pripadnik imel proste roke pri odločitvi, ali bo ostajal v organizaciji celoten čas ali ne. V oboroženih silah imamo dve entiteti, če se tako izrazim: prvo skupino, ki nosi uniformo in se odloči, da bo to počela vse življenje, in drugo skupino, ki ne preživi svoje celotne aktivne dobe v oboroženih silah, ampak vstopi in nato izstopi. In vse vojske potrebujejo tako ene kot druge. Slovensko vojsko vidim kot organizacijo s še bistveno večjo rezervno sestavo, kot je danes. Govorim o razvoju ideje o »aktivnem državljanu«. Temelji na spoznanju potrebe in želje, da skozi čas v slovenski družbi razvijemo višjo stopnjo zavedanja, da varnost in mir nista v »lasti« vojske, temveč slehernega državljana. Tu vidim možnost promoviranja in razvoja drugačnega dojemanja varnosti ter miru v državi. In tu je priložnost in velik potencial za razvoj bistveno bolj robustne ter številne rezervne sestave v vojski. Poti do tega pa je več. So zapisane, prepoznane in izvedene uspešno v kar nekaj državah v Evropi. Stalne sestave te vojske ne bomo nikoli šteli v ogromnih številkah. Demografska dividenda je jasna. Mi takega kadrovskega potenciala niti nimamo. Tudi jutri bo Slovenska vojska ostala številčno primerna, a bo vsak posameznik kakovosten, vanj se bo vlagalo in se ga ves čas gradilo. Znotraj organizacije bo obkrožen s sodobnimi sistemi, ki mu bodo omogočali varnost. Še naprej bomo vzdrževali kakovostne pogoje urjenja in usposabljanja ter vzpostavljali kakovostne odnose s civilnim okoljem in izgrajevali pozitivno selekcijo in spodbudno delovno okolje. To je in bo institucija, kjer je en meter točno en meter. In to za vse. Je delovno okolje, kjer smo dolžni voditi podrejene z osebnim zgledom. In še ključna misel: Slovenske vojske »jutri« ne prepoznavam kot organizacije, ki je odmaknjena od Slovencev in naše družbe, ampak jo vidim in prepoznavam kot njen jedrni sestavni del.
