Od nedavnega pa za neposredna sporočila Boga lahko sežemo tudi v domače loge – k Sandri Nešić in njeni knjigi, ki jo je poimenovala oziroma jo je kar Bog sam poimenoval Zdravilna knjiga.
»Pri pisanju knjige sem pravzaprav udeležena le kot 'Božja tajnica', saj zgolj zapisujem kanalizirana sporočila oziroma nauke, ki jih prejemam od Božjega vodstva,« se Sandra rada pošali in nato resno doda, da je presrečna, ker ji je dana možnost širjenja božanske lepote.
Osvetli nam tudi namen knjige: »Z njo želim prenesti svetu sporočilo Boga, ki je ves čas prisoten tako v meni kot v prav vsem. Sem njegov kanal, medij, da lahko zapišem vsa njegova sporočila, ki prihajajo izključno iz božanske in angelske sfere. Vsakič mi pove po eno sporočilo. Pove mi, kaj naj jaz povem vam, dragi ljudje. Vse zapišem tako, kot mi pove on.«
In od kod naslov Zdravilna knjiga? »Tako jo je poimenoval Bog, ker ima zdravilne učinke. Vsaka beseda, ki jo bo bral sleherni dragi človek, bo zdravilna in bo napeljevala izključno k širjenju ljubezni, zavedanju sebe in dojemanju vsega in vseh skozi eno. Skozi ljubezen,« pravi Sandra.
V knjigi je zapisanih šestdeset zgodb ali naukov, ki jih je Sandra med kanaliziranjem prenesla na papir, opozori pa nas na še nekaj posebnosti.
»Morda se bo nekaterim zdel jezik, ki ga uporablja Bog (besedilo je napisano natanko tako, kot sem ga prejela), nekoliko nenavaden in tuj, kajti govorica Boga je zelo iskrena in neposredna, a vedno ljubeča. Videli boste, da zelo rad uporablja prispodobe za ključne življenjske situacije in sestavine življenja. Mene ves čas ljubeče naslavlja z angelom. Njegov besednjak je resda nekoliko drugačen, kot smo ga vajeni, vendar mi je všeč. Všeč mi je, ko na primer za nekaj, kar je grdo, pravi, da ni lepo (uporablja besedo 'nelepo'). O bolezni govori kot o odsotnosti zdravja. Vse, kar pove, pove v duhu ljubezni in v dobro vseh nas in Zemljice. Verjamem, da se boste nekateri ujeli, da ne boste razumeli napisanega. A nič ne de. Ne zatikajte se in berite naprej. Sčasoma vam bo jasno vse.«
Avtorica nam je prepustila, da sporočila za objavo iz knjige izberemo po lastni presoji. Kot je omenila, boste med branjem prejemali zdravljenje s proučevanjem svojega mišljenja in predvsem s proučevanjem svojih občutkov – skozi čistejše, boljše misli in lepše občutke.
Tako Sandra kot mi pa vam želimo, da bi se ob branju odprli in začutili obilje, ki ga vesolje hrani za nas na vseh področjih našega utelešenega življenja.
PIŠITE LEPO ZGODBO ...
Najdražja moja Sandra,
kar ti bom povedal danes, je dragoceno. Dragoceno za slehernega človeka, kajti življenje na Zemlji, kot ga uživate ljudje, je dragoceno. Ali ne vidite, kolikšno prednost ste dobili, ko ste se rodili in utelesili v svoje telesno bitje, ki izvira iz božanskega in je delo božanskega? To je vaš del, vaše bitje, ki mora ponesti božansko energijo še dlje. Dlje v življenje. Življenje pa ni pravljica. Za večino od vas. Večina od vas živi v neobilju, celo v revščini: nima doma, nima hrane, nima otrok, nima nič … Smo vas zato poslali na obličje Zemlje? Ne, drage duše, poslali smo vas, da uživate rajsko ljubezen, vse obilje tega sveta. Vse je lahko vaše. A zakaj ni? Ker tega ne dopuščate, dragi ljudje. Vaše misli, vaše zakrčene misli so včasih tako zelo zamaščene in nedejavne, da ne morete nič dobrega privleči v svoje življenje, v svojo življenjsko izkušnjo. Sprostite svoje mišice, glejte v sonce, pojdite v naravo, pijte čisto vodo in jejte hrano, ki ne zastruplja, ter bodite srečni. Zakaj ne morete biti srečni? Ves čas imate na voljo le dve poti: ali ste srečni ali nesrečni. Izberite prvo, izberite sebe. Tako boste lahko dovzetni za pisanje, za oblikovanje in za sleherni večni trenutek, ki vas bo ponesel v božanskost. In tukaj je tisto, kar vam prinese veliko obilja. V sreči, duhovnosti, dejavnem življenju, polnem angelskih objemov in prelepih ljubezenskih doživetij, ne pa v strahu, obupu ali negotovih sanjah in trenutkih.
Vaš trenutek je danes. Zavedajte se, da se samo v tem trenutku dogaja vaša zgodba, ki jo pišete. Zato jo pišite lepo. Z lepo pisavo, papir naj bo gladek, svetel, lep, sijoč … Prežemite se z ljubeznijo in v vseh trenutkih slabosti odvrzite svoje strahove. Proč od življenja, ki ni vaše in ki vas slabi.
Naj vam povem zgodbo:
Z leti je postajalo dekle vse bolj zgubano in staro. Mati jo je spraševala: »Kaj boš naredila s temi svojimi gubami in starostjo?« In hči ji je odvrnila: »Nič, mati, živela jih bom, rada jih bom imela in se ljubila. Saj lahko le tako, ko ljubim sebe, ljubim tudi druge, ljubim tebe in se veselim življenja. Zakaj bi bila potrta zaradi gub? Opominjajo me na zrelost, na lepoto življenja v vsem njegovem sijaju, v vsej njegovi veličini. In želim biti lepa tudi z gubicami. V njih vidim pot, ki sem jo prehodila v življenju.« »Ali vidiš tudi moje gube, hči moja, kot lepe?« je vprašala mati. »Seveda! Vedno, saj te gledam z očmi ljubezni, lepota ti sije iz oči in zaradi tega te imam najraje na svetu,« je bila iskrena hči.
Kolikokrat ste tako pomislili na svoje gube in gubice? Pomislite tako vsak dan, pa ne le o gubicah, o vsem v življenju. Kaj ti bo denar, če se ne ljubiš in se ne spoštuješ, če ne ljubiš in spoštuješ drugih? Lahko pa imaš denar, ker se ljubiš. Ko se imaš rad, vse rado prihaja v tvoje življenje. Tudi denar. Pa ta sploh ni najpomembnejši. Pomembna je, ljudje moji, ljubezen. Ta je najpomembnejša. Da se ljubite, da boste lahko ljubili druge in da boste dopustili, da drugi ljudje ljubijo vas. Takrat bo tudi vse drugo obilje priteklo v vaše človeško življenje.
Rad vas imam,
vaš Bog.
BELO SRCE NE SODI
Pravila igre so v življenju znana. Ljudje radi komentiramo druge, jih žalimo, govorimo o njih stvari, ki so brez zveze, ki nimajo nič z vsakdanjo radostjo. Ne morem mimo dejstva, da takšna ravnanja rušijo srečo in kalijo medsebojne odnose. Bodimo raje odprti za srečne, lepe trenutke. V trenutkih, ko želi človek komentirati tuje ravnanje, se ugriznimo v ustnico, zapojmo si pesem in bodimo raje lepi. V naši naravi ni, da sodimo. Sodbe niso božanske. Sodbe so hudičevo, ne angelsko delo. Prihajajo iz globin ega, ki nima nič z dušo. Zajemajmo lepe misli o drugih, ne sodimo vsepovprek. Naše delo ni misliti o drugih, razmišljati, kaj oni razmišljajo o nas ali kaj bodo delali. Razmišljajmo trezno, z glavo, ki ni naprodaj. Božanske misli so velike, so misli velikana. Ne običajnega velikana, visokega moža, ampak velikega srca. Srce takemu velikanu bije hitro in močno, prekrvavljeno je. Z ljubeznijo. Vse niti, žile in tkiva v srcu velikana so prežeta s snovjo, ki se ji reče ljubezen. Je rdeča? Ne vem. Mislim, da je bela kot svetloba. Pa saj ni važno, kakšne barve je. Ljudje si jo predstavljate rdečo, ker je srce rdeče, a ljubezen je bela.
Bela barva je barva svetlobe, barva velikanov. Sije, v njej pa se skriva belina, ki zdravi. Zato je njena esenca zdrava, čila in čista – to je bit srca. Bit niti, ki prepredajo lepo, čisto, belo srce. Takšno srce ne sodi, ne opravlja, ne dviguje roke nad nikomer in ničemer, le daje. Daje in daje. Toplino, lepoto in vse, kar ljubezen pač lahko da.
Zakaj? Ker ta znak ustreza ljubezni. Ljubezni čistoče, lepote, miline in dobrote. To je simbol ljubezni.
Večina ljudi, ki mislijo, da nimajo veliko denarja, sreče, humorja, lepote ali miline, ne ustreza temu simbolu. A le odpreti je treba svoje srce. Imeti belo srce. Kot v košku za pranje, kjer so le bela oblačila, bele stvari, belo perilo. Peremo ga in peremo. Ko ga umažemo, ga operemo. Tako se umaže tudi belina srca. Me razumete? Ko se umaže perilo, ga operemo. Tako moramo očistiti tudi svoje srce, ki je belo. Očistimo ga nesnage, nebeline, nečistoče.
Kako to storimo? Tako, da se zavemo samega sebe in situacije, v kateri smo, ter se vprašamo, kaj bomo storili. Se bomo prijeli za glavo in jokali ali bomo šli naprej, pisat novo poglavje v knjigi? Novo poglavje bomo pisali z belim, čistim peresom, tako belim kot bela golobica. Napisali bomo poglavje o srečnem trenutku, ki nam bo pomagal okrepiti veselje, vibracijo in obuditi bela čustva. Kako bomo dosegli bela čustva? Tako, da bomo pobožali svojega psa ali se nasmejali sosedu, ki je preveč pokosil travo ali ženi skopal pregloboko luknjo za rožo. Tako, da bomo šli s kom, ki nas bo nasmejal, na kavo, ali pa se bomo nastavili soncu, ki nas bo pogrelo in pobožalo po licu. Vzeli bomo v roke hudo dobro knjigo ali pa koga objeli in se stisnili k njemu. Tudi tako, da bomo zaplesali (pa četudi v dežju), tako, da bomo obliznili čokolado s prstov, in tako, da bomo prdnili, če bomo hoteli … (Bog se nagajivo nasmehne).
Razumevanje je velika stvar. Temelji na dejstvu, da ljudje vse vemo in razumemo, kot takrat, ko smo se kdaj na novo rodili. Takrat razumemo stvar tako, kot da zanjo nikoli nismo slišali ali vedeli. Preprosto vemo. Vemo, da ne moremo stran, med oblake, da smo tukaj z namenom in da mogoče spet kdaj pridemo.
Ali je to težko sprejeti? Ko vendar vemo, da je naš čas omejen. Ne moremo kar pobegniti in reči: »Hej, zdaj se pa jaz ne grem več tega!« Takrat stoj in si reci: »Si Bog, imaš Boga v sebi, torej lahko imaš vse in vse uresničiš! Tudi belino srca.«
Vaš Bog.
ČAS NE OBSTAJA, PROSTOR NI VIDEN …
Draga Sandra,
moj angel, danes bom govoril o času. Napiši, kaj danes sporočam ljudem po svetu.
Jasnina življenja se začne, ko začnemo čutiti naše duše, ko smo pripravljeni dati sebe drugim in se odpovedati zgolj uživanju materialnih stvari. To je resnično življenje, kajti naša ura, naš čas, ki nas priganja, je prekratek, da bi v življenju živeli samo slabe stvari, si delali utvare in čakali na smrt. Čakanje ob uri ne prinese dobrih rezultatov. Ti večni kazalci našega časa nam govorijo, da moramo delati le ob časovnem ustroju, ki nam ves čas pridiga in kaže na čas, ki ne obstaja. Zakaj bi bili le v tem časovnem okviru, ki nam ne pripada le zdaj, ko ga živimo, ampak tudi v drugih dimenzijah?
Ste se kdaj povprašali, kaj vas žene skozi dan? Ura, ki tiktaka na vaši roki, na vaši omarici, na vaši steni in vam govori, da morate delati le stvari, ki so časovno v okviru? Ne, ni vam treba. Kajti vse to je le iluzija. To ni pravo razmišljanje o vas, o življenju, ki ga živite. Pojdite in si oglejte nekaj, kar vas bo gnalo naprej od časovnega ustroja. Pustite času čas, je rek. In kaj pravi? Da morate vedno počakati, da mine nek čas. A zakaj bi čakali, zakaj bi se omejevali z dvema kazalcema na uri, ki ne pomenita ničesar? Ne časa ne namena, ki ga morate izpolniti v od vas zahtevanem času. Najboljša glasba je napisana v brezčasju. Čas ne obstaja.
Tudi prostor ne. Ta se ne meri, kot ga merite ljudje. Ta velika skrinja, ki vas zalezuje in tiktaka v največjem možnem časovnem ustroju, se počasi odmika iz človeškega življenja in podaja neko drugo raven. Raven, ki je vi ne poznate in ne vidite. Mar ne veste, da sem jaz, Bog, brezčasen, da sem neviden in grem vedno kamorkoli, kadarkoli?
Kaj pa vi, ljudje? Vi ste omejeni s časovno komponento, ki ji pravite čas. Urna kazalca nosite na predragih urah, čeprav sta brezčasna in nepopolna. V smislu, da ju niti ne potrebujete niti nista koristna.
Za koga naj bi bila koristna kazalca? Kaj imate od tega, da se omejujete na eno časovno dimenzijo, ko pa ste lahko še povsod drugod? Si predstavljate, da ste lahko na kavču in hkrati na »fuzbalu«? Ne. Ker ste omejeni s časovno komponento, ki ji pravite čas. Tako zelo jo spoštujete, da tudi umirate ob času, se parite ob času, ob lunah, delate shujševalne kure ob luninih menah, se strižete, vrtnarite, sadite, odstranjujete plevel … Kaj vam to prinaša? Nekaj neotipljivega, kar vas samo omejuje, in vedite, da tega na mojem božjem posestvu ni. Ne obstaja. Jaz sem, tako kot vi, lahko povsod. V slaščičarni, pri frizerju, v pekarni, na avtobusu, v šoli, na kavi … Pa vi? Vi ne morete biti istočasno na dveh mestih, ker ste tudi prostorsko omejeni.
Vidite, z vsem ste omejeni. S časom in prostorom. Pa se vam zdi prav, da lahko potujete z vlakom od točke A do točke B le takrat, ko ta vlak vozi? Da poslušate glasbo, ki jo predvajajo v točno določenih oddajah ob točno določeni uri? Jaz to lahko počnem kjerkoli, kadarkoli. Smisel življenja ni omejevanje, dragi ljudje, temveč neka lepa melodična glasba, ki nas spremlja od rojstva do smrti in je pospremljena z vsemi Božjimi sestavinami, ki vam jih vesolje – jaz, Bog – ponujam. Pa jih vzemite, če hočete. Le hoteti morate. Samo to. Je največji greh, če človek ne želi vstati ob točno določeni jutranji uri? Čas ne obstaja, prostor ni viden. Sta le iluziji. Zato bodite strpni in se navadite reda zunaj časa in prostora, v katerih smo vsi eno in brezčasni. In polni ljubezni.
Vaš Bog.
