Danes 61-letni Amedeo Žigon je prehodil klasično pot številnih generacij slovenskih miličnikov. Po končani osnovni šoli v Kopru se je vpisal na kadetsko šolo v Tancu, jo končal in postal miličnik. Ampak pot do nekoč za Primorce ne prav pogostega poklica ni šla tako naravnost, kot bi lahko razumeli iz kratkega povzetka.
»Moja prva želja je bilo letenje,« pripoveduje. »Postati sem želel pilot, tako kot številni fantje. Odkar pomnim, sem zbiral modelčke in slikice letal. Pa so me prestrašili s temi miti, da moraš biti ne vem kako zdrav, brez ene same plombe in tako naprej. Proti koncu osnovne šole sem zahajal v klub radioamaterjev, tam srečal nekaj miličnikov, se začel družiti z njimi in takrat je dozorela moja odločitev, da bom policist,« se spominja svoje življenjske odločitve.
Kljub temu je željo po pilotiranju letal ohranjal pri življenju. Ko je v Ljubljani opravljal srednjo kadetsko šolo, se je skupaj s sošolcem vpisal na tečaj jadralnega letenja. »Dvakrat na teden sva hodila na predavanja na strojno fakulteto. Režim v kadetnici ni bil tak kot v drugih dijaških domovih, za vsak izhod smo morali imeti dovoljenje. No, na koncu so nama dali stalno dovolilnico, tako da sva hodila nonstop ven, če sva imela predavanja ali ne,« pripoveduje. Ker pa tečaj za pilota ni bila šala, je začel v kadetski šoli nabirati cveke. »In potem se je bilo treba odločiti. Pustil sem na pol opravljen tečaj za pilota in končal kadetsko šolo.«
Sprejemal je tuje novinarje
Leta 1982 je postal miličnik, sprva na postaji v Piranu, pozneje na Spodnjih Škofijah, nato je šel za dve leti v višjo policijsko šolo v Ljubljano in leta 1990 postal komandir mejne milice na Lazaretu. Tam je dočakal tudi vojno za Slovenijo, v kateri se je osebno zelo izpostavil. Tako kot na večini mejnih prehodov z Italijo so slovenske policiste najprej obkolili pripadniki jugoslovanske armade ali zvezne milice, nato so se naši umaknili in jim prepustili poslopja na meji.
»Dokler smo še držali mejni prehod, čeprav obkoljeni, so hodili k nam vsi naši novinarji. Spomnim se Mirjam Muženič, ki je pozneje opisala, kako so mi med pogovorom trzali živci na obrazu, kljub temu pa da sem ji čisto mirno rekel, da naju lahko vsak trenutek ustrelijo. Mene in njo,« je povedal. Naše miličnike so na Lazaretu oblegali predvsem tuji novinarji.
»Bili smo najlažje dostopni iz Italije. Prva je prišla ekipa TMC – Tele Monte Carlo. In ko so oni v Italiji povedali, kako lahko je priti do nas in da tam komandir govori tudi italijansko, so prihajali tudi drugi. Ko so pozneje vojaki zapustili mejni prehod, so k meni poslali tri novinarje – Diega Gomeza in Iva Štandekerja iz Mladine ter ameriško fotoreporterko Jane Schneider. Odpeljali smo jih na Lazaret, kjer smo dvignili slovensko zastavo. Njihove fotografije in zgodbe so bile objavljene v vseh svetovnih medijih, še danes so v številnih muzejih. Pozneje so me 'hecali', da je bil v slovenski vojni večkrat od mene po televiziji le Jelko Kacin,« se zasmeje Žigon. Slabo leto pozneje je Iva Štandekerja in Jane Schneider v Sarajevu zadela granata, Američanka je preživela, Štandeker pa ne.
V Slovenijo je prvič pripeljal tribarvne puščice
Pozneje je Žigon kratek čas služboval na Sečovljah, nato pa je postal namestnik komandirja mejne policije na Škofijah. Za komandirja Ivana Grzetiča, žal že pokojnega, ima Žigon le najlepše besede. »Ni bil samo moj najboljši šef, bila sva tudi velika prijatelja,« pravi.
Po dveh letih na Škofijah so ga prepričali, da je postal operater v novem operativno-komunikacijskem centru – OKC. Pred tem so se na klic 92 oglašali kar na najbližjih policijskih postajah, po uvedbi OKC-jev so uvedli tudi številko za klic v sili 113. Od začetka leta 1994 do konca leta 2003 je tako vodil izmene operaterjev na OKC, od leta 2003 do upokojitve leta 2018 pa celoten OKC.
Kljub razburljivi službi policista je v njem še vedno tlela želja po pilotiranju letal. V začetku 90. let se je v Obalnem letalskem centru Portorož vpisal na tečaj in ga opravil. »Inštruktor je bil Benjamin Ličer - Benjo, s katerim sva od takrat neločljiva,« je povedal. »Že prvi dan me je posedel v letalo in mi v zraku za nekaj trenutkov prepustil krmilo.«
Od takrat je Žigon postal neločljivi del Obalnega letalskega centra Portorož, center pa del njegovega življenja. Sodeloval je v pripravah na največji letalski miting pri nas, leta 1995 v Portorožu, kamor so prvič prileteli tudi piloti znamenite italijanske vojaške eskadrilje Frecce tricolori, s tal je koordiniral vse Benjeve podvige pod Solkanskim mostom.
Veseli četrtkovi popoldnevi
Zadnjih enajst let ne leti več toliko kot prej, ker morajo piloti po 50. letu opravljati preglede na pol leta, za aktivno licenco pa bi moral preživeti več ur v zraku. »Zdaj lahko letim le, če ob meni sedi inštruktor. Ampak preletel sem vso Slovenijo in Istro, velik del Hrvaške, severni del Italije … Zdaj opravim kakšen polet za svojo dušo,« pravi.
Kljub temu je še bolj povezan z Obalnim letalskim centrom Portorož. Zadnjih deset let je namreč predsednik kluba, zaradi česar ima veliko dela. »Zdaj imamo spet nekaj mladih pilotov, ampak danes je težava ta, da je to postal zelo drag šport. Nekaj je k temu pripomogla splošna draginja, veliko evro, pa tudi gorivo. Včasih je bilo cenejše od avtomobilskega, danes je en liter 2,5 evra. Ura letenja tako danes stane najmanj 200 evrov. Zato postaja ta šport številnim nedosegljiv. Iz našega kluba pa so v preteklosti zrasli tudi piloti komercialnih potniških linij,« razmišlja Žigon.
Šesto leto v pokoju se Žigon smeje, da je »too old to rock« in »too young to die« (prestar za žuranje in premlad za umreti). »Imam pet prijateljev, s katerimi se redno dobivamo ob četrtkih. Če se komu ljubi ukvarjati s kulinariko, se dobimo pri njem, sicer pa v gostilni. En popoldan na teden tako zapravimo ob dobri pijači, hrani in seveda debati. Svet smo rešili že nekih 500-krat, žal se to nikjer ne pozna,« se šali Žigon. Stik s policijskimi kolegi ohranja prek mednarodnega policijskega združenja IPA (International Police Association), predseduje koprskemu regionalnemu klubu. »Veliko opravkov imamo s tujino, stkal sem številna prijateljstva, s predsednikom IPA na Malti sva se že nekajkrat obiskala.« Je tudi član predsedstva zveze Moris.
Ne pogreša gledanja na uro
Žigon je najbolj ponosen na dogodke, v katerih je pomagal rešiti življenje. Najbolj se mu je vtisnilo v spomin reševanje bolnika iz prometnega zamaška. »Bilo je neko poletje, velika nesreča nekje in zaradi tega strašna gneča na cestah. Na 113 je poklicala gospa, povedala, da stojita z možem v koloni pri Izoli in da je mož pravkar dobil obvestilo, da mora biti naslednje jutro v Parizu. Čakal je namreč na presaditev ledvic. Če ga ne bi bilo, bi ga izbrisali s seznama,« se spominja dogodka.
Žigon je do kolone takoj poslal dva policista na motorju, ki sta našla par, ga spravila iz kolone ter spremljala z lučmi in sirenama do meje z ljubljansko upravo. »Do letala smo imeli še eno uro. Na Brezovici so ju ljubljanski kolegi posedli v policijski avto in prepeljali do Brnika. Vmes smo še ustavili letalo, policisti so se zapeljali kar na vzletno stezo in potnika sta ujela letalo. Čez dva meseca sta me v službi obiskala starejši gospod in gospa, vprašala, ali sem bil jaz tisti, ki je vodil njihovo reševanje, in ko sem jim pritrdil, sta se zjokala. Ne samo on, tudi ona je bila bolna, komaj je hodila, ampak prišla sta se zahvalit. Ko doživiš nekaj takega, dobiš neverjeten občutek zadovoljstva,« trdi Žigon.
»Po pravici povedano, ne pogrešam službe. Zelo hitro sem se navadil, da mi ni treba zjutraj vstajati, biti v pisarni in oprezati na koledar, kateri dan je. Del zdravega prehoda v pokoj je predvsem to, da opraviš miselni preskok. Zame je bil ta preskok precej lahek, ker imam veliko reči, s katerimi se lahko ukvarjam,« Žigon razmišlja o novih izzivih, ki jih prinaša aktiven pokoj.
