Da je na prodajnih policah med drugim hrana slabše kakovosti, vprašljivega izvora in prepojena s pesticidi, je dejstvo dolga leta. Tudi ponaredki niso nič presenetljivega. Na primer riž ali sir iz plastike oziroma gume, med iz sladkorja … Zdaj je na trgu še meso iz laboratorija. Kemije in geoinženiringa smo se tako ali tako navadili (škropiva, genske modifikacije, antibiotiki, hormoni …), očitno je čas za naslednji korak: tridimenzionalno tiskane zrezke. Umetno meso z množenjem celic ustvarijo v laboratoriju, iz mase nato ulijejo oziroma natisnejo zrezke. 3D-tisk pomeni, da tiskalnik natisne cel predmet (pleskavico, klobaso, zrezek). Eden izmed proizvajalcev 3D-mesa je Redefine Meat z všečno spletno stranjo in perfektno izdelanimi videi o srečnih ljudeh, ki jedo okusne zrezke, medtem ko zanje ne umre nobena žival. Redefine Meat je mlado podjetje s sedežem v Izraelu, ustanovili so ga leta 2018. Proizvajajo različne vrste in tipe umetnega mesa: govedino, puranje meso, jagnjetino, fileje, klobase, hrenovke, mleto meso in v koščkih, kebab, pleskavice in po novem tudi zrezke. Umetno 3D-meso oglašujejo kot visokoproteinske produkte brez GSO in konzervansov.
Nacionalna samooskrba in domače je samo mit
Bo v prihodnje sploh še kaj organskega? Toliko se govori o samooskrbi, ki je, če si priznamo ali ne, goli mit. Ker hrana, enako kot vse drugo, kar potrebujemo za življenje (elektrika, gorivo, oblačila, avtomobili ter raznorazne materialne dobrine), zadnja desetletja pospešeno potuje po svetu. Trgovinska izmenjava je dobila zalet s padcem mej in brezcarinsko cono znotraj Evropske unije. Z vzhodnih trgov prihajajo v Evropo gore in gore poceni materiala. Hrana ni izjema. Četudi smo v Sloveniji z določenimi živili, na primer perutninskim mesom, jajci, govedino in mlekom, samooskrbni, to ne pomeni, da so te dobrine v trgovinah le slovenskega izvora (pridelane v Sloveniji). Slovenska kakovostna hrana gre v izvoz, slovenskemu kupcu pa trgovci na policah večinoma ponudijo izdelke iz uvoza. Na deklaracijah najdemo zapisane različne države, večinoma balkanske, severnoafriške ter države južne in vzhodne Evrope. Tudi žitarice ne ostanejo doma. Ob žetvi kar ob njivah stojijo kamioni, ki sveže obrano zrnje odpeljejo neposredno v Italijo. V Slovenijo medtem prihajajo žita iz uvoza, običajno z vzhoda. Kruh, četudi ga spečejo slovenski peki v slovenski pekarni, ni tako zelo slovenski oziroma sploh ni. Tudi z živino je tako, da ponjo prihajajo kupci iz tujine, najpogosteje iz Avstrije. V Sloveniji imamo medtem na prodajnih policah staro meso blagovnih rezerv drugih držav in uvoz iz držav vzhodnega bloka.
Samooskrba sta domači vrt in bližnji kmet
Kmetu, če prodaja v tujino, ni za zameriti, ker dela za to, da zasluži. In če ima priložnost boljšega zaslužka, jo lahko popolnoma legitimno izkoristi. Je pa res, da potem politiki in kmetje ne bi smeli prodajati mita o samooskrbi, saj ta v Sloveniji ne funkcionira. Edina samooskrba, ki ji lahko človek verjame, je z domačega vrta ali njive ter od bližnjega zaupanja vrednega kmeta. Večina ostalega je samo kroženje, izvoz in uvoz. Vsi v verigi gledajo za zaslužkom (pridelovalci, posredniki, prodajalci, uvozniki, izvozniki …), ker je to pač posel, s katerim se ukvarjajo.
Zgrešeno je tudi to, da kmet brez subvencije ne more preživeti. Zakaj ne bi imelo blago tržne cene? In zakaj plače potrošnikov ne bi bile prilagojene na te cene? Človek ima občutek, da je vse programirano tako, da se denar vrti in obrača v rokah velikih in močnih. Za malega kmeta, ki je dejansko samooskrbni člen, pri oblastnikih ni bilo nikoli posluha. Veliki – z veliko kapitala, veliko zemlje in velikimi hlevi – so prejemniki najvišjih subvencij in največji izvozniki.
Sicer pa je vprašanje, o kakšnem kmetijstvu se bomo sploh pogovarjali čez pet ali deset let. Čemu bodo služili polja, travniki in hlevi, če bo meso raslo v laboratorijih?
