Se v Sloveniji spet obeta uvedba obveznega služenja vojske?

Ob vse bolj napetih razmerah v svetu in že dve leti trajajoči vojni v Ukrajini vse pogosteje slišimo, da morajo evropske države okrepiti svoje obrambne sposobnosti ali se celo pripraviti na vojno. Več držav je že napovedalo vojaška usposabljanja civilistov ali ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka. Tudi v Sloveniji se bomo že kmalu začeli pogovarjati o teh možnostih.

Slovenija je obvezno služenje vojaškega roka ukinila leta 2003, ne zaradi vstopa v Nato, ampak ker je bila v to primorana. Za vojaško urjenje se je namreč takrat odločala le še desetina nabornikov, preostali so izbrali civilno služenje. »Danes je morda o naborništvu, sploh takem tipu, kot je bilo včasih, preuranjeno govoriti,« odgovarjajo na ministrstvu za obrambo na vprašanje, ali razmišljajo o ponovni uvedbi obveznega vojaškega urjenja. »Vsekakor pa bomo na ministrstvu v prihodnje sprožili to razpravo tudi skozi obrambno strategijo, ki jo bomo dali v javno razpravo v roku približno meseca dni, da se začnemo pogovarjati o tem – prej bi rekli – popolnjevanju, ne naborništvu.« Proces uvajanja sprememb bo dolg in drag, sicer še poudarjajo.

Vojaška usposabljanja na Hrvaškem, v Srbiji, Nemčiji, Italiji ...

V nekaterih evropskih državah so ta proces že začeli. Hrvaško ministrstvo za obrambo se pripravlja na uvedbo obveznega vojaškega usposabljanja, ki naj bi trajalo mesec dni, in sicer po zaključeni srednji šoli, na njem pa bi obravnavali prvo pomoč, ravnanje z orožjem ter zaščito pred jedrskim in kemičnim napadom. Srbija se pripravlja na ponovno uvedbo služenja vojaškega roka, Italija bi svojo obrambno sposobnost krepila z rezervisti, ki pa ne bi smeli biti razporejeni na fronto, ampak bi vojski pomagali predvsem logistično. Nemški obrambni minister Boris Pistorius je z izjavo, da se mora Nemčija pripraviti na vojno, polemike razvnel že lani jeseni. Zdaj se njegova svarila le stopnjujejo; če Rusija premaga Ukrajino, bi do ruskega napada na članice Nata po njegovem mnenju lahko prišlo v petih do osmih letih. Pistorius je Nemcem napovedal ponovno uvedbo obveznega služenja vojaškega roka.

Kako verjetna je vojna v državah Evrope?

Obramboslovka Jelena Juvan je v odgovor na vprašanje, kako resna je grožnja oboroženega spopada v Evropi, najprej nanizala dejstva. Dejstva so, da na evropski celini že poteka največji oboroženi spopad po koncu druge svetovne vojne, začela pa ga je država, ki je stalna članica Varnostnega sveta OZN, pred začetkom te vojne je bila ena izmed najmočnejših vojaških sil sveta in je tudi jedrska velesila.

Bobo

Po mnenju obramboslovke Jelene Juvan so države okoli Rusije lahko upravičeno zaskrbljene, z njimi pa tudi mi.

»Dokler traja vojna v Ukrajini, obstaja tudi nevarnost in grožnja eskalacije tega oboroženega spopada tako na druge evropske države kot tudi globalno,« je črto pod dejstvi potegnila obramboslovka. »Poleg tega je treba upoštevati, da je Rusija po skoraj dveh letih vojne še vedno vojaško izjemno močna, da je v tem času dovolj uspešno prilagodila svojo vojaško industrijo, ki je sposobna nadomeščati velike izgube na ukrajinskih bojiščih. Prav tako ima še veliko rezerve v ljudeh,« je dodala. Države, ki mejijo na Ukrajino, in tudi baltske države so po njenem mnenju upravičeno zaskrbljene.

Obramboslovec Vladimir Prebilič, ki tako kot Juvanova dela na katedri za obramboslovje ljubljanske fakultete za družbene vede, bi si v trenutni situaciji želel predvsem, da bi si Evropa prizadevala za umiritev konflikta v Ukrajini, ne pa za njegovo eskalacijo. Nič ne opravičuje napada Rusije na Ukrajino, poudarja Prebilič, a odrivanje Rusije iz vseh pogovorov ne prispeva k iskanju rešitve za končanje konflikta. »Mislim, da je to velika napaka. Ruska federacija ima občutek, da nima česa izgubiti, in kadar imamo takšno stran, lahko iracionalne rešitve vse skupaj pripeljejo v situacijo, ki je lahko tudi vojna.« Evropa premalo naredi tudi za umirjanje razmer na Zahodnem Balkanu, opozarja.

Verjetnost za razširitev oboroženega konflikta v države EU je po njegovem mnenju vseeno majhna, histerija evropskih držav pa prevelika. »Ne ocenjujem, da je verjetna konvencionalna vojna, kot jo hočejo predstavljati nekateri; za takšno vojno ruska stran po mojem nima virov. Je pa zdaj priložnost za marsikatero državo, da poskuša nadgraditi svoj obrambni sistem,« je povedal. Ni skrivnost, da so obrambni sistemi evropskih držav močno načeti, tako pri opremi kot kadrovsko. »Zdaj iščejo načine, kako bi lahko izboljšali kondicijo obrambnih sistemov, in taka vojna je lahko 'priročna'.«

Robert Balen

Obramboslovec Vladimir Prebilič opozarja, da moramo spremeniti odnos do vojske in obrambe.

Konec zanašanja le na Nato in ZDA

Evropske države so se doslej preveč naslanjale na Nato in ZDA. »Postalo je jasno, da bodo morale države več storiti same, tudi Slovenija,« pravi Prebilič. Dvig izdatkov za nakup opreme je le del naloge, težji del bo pridobivanje dodatnih kadrov za obrambno delovanje. »Nekateri razmišljajo, da bi preprosto aktivirali naborniški sistem, vendar za kaj takšnega ni realne možnosti. Ni politične volje, ker se noben politik ne bo želel soočiti z ljudmi,« meni.

»Poleg tega, da državljani ne razumejo, zakaj obrambni sistem sploh potrebujemo, in mladi niso pripravljeni sodelovati pri obrambi države, nimamo več infrastrukture, kjer bi usposabljanje potekalo, manjka nam inštruktorjev, nimamo opreme, s katero bi opremili ljudi, ki bi jih usposabljali ...« prepreke pri ponovni vzpostavitvi naborništva našteva Prebilič.

Razmere so danes kvečjemu še slabše kot pred 20 leti, ko je Slovenija ukinila obvezno služenje vojaškega roka, o pripravljenosti mladih, da bi postali naborniki, pravi tudi Jelena Juvan. »Poleg tega Slovenska vojska nima infrastrukture, da bi sprejela nabornike, kar pomeni, da bi bilo treba najprej zgraditi potrebno infrastrukturo, usposobiti ljudi za delo z naborniki … Vse to zahteva čas in denar.« Juvanova ob tem poudarja razliko med obrambo nacionalnega ozemlja in obrambo vzhodnega krila zveze Nato v primeru napada na Poljsko, baltske države, Romunijo ali pa članice Nata, ki so od Slovenije oddaljene. »V drugem primeru nam naborniki ne bi pomagali nič, vsaka država ima v zavezništvu določeno vlogo, ki jo Slovenija opravlja s poklicnimi oboroženimi silami. Veliko bolj kot razmislek o naborništvu je pomembno, da imamo primerno usposobljene, dobro opremljene in kadrovsko popolnjene poklicne enote.«

Slovenija svoje naloge v zavezništvu Nato opravlja s poklicnimi vojaki. Na fotografiji je eno od usposabljanj poklicne vojske na vadišču Poček.

Znati si moraš pomagati sam

O manj zahtevnih oblikah vojaškega usposabljanja civilnega prebivalstva, recimo enomesečnih tečajih, kakršne napoveduje Hrvaška, pa Jelena Juvan pravi, da je krepitev odpornosti posameznika in družbe nujna že zaradi različnih kriz, naravnih in drugih nesreč, ki jih doživljamo. Ob zaostrenih razmerah in vojaških spopadih v naši soseščini pa je krepitev odpornosti pomembna še toliko bolj. »Vsak mora znati sebi in svoji družini najprej pomagati sam in šele potem pričakovati, da bodo strukture in organi zaščite in reševanja lahko pomagali. Pri tem se je treba zavedati, da v primeru večjih kriz obstaja hierarhija, po kateri se zagotavlja pomoč. Prve na vrsti so kritična infrastruktura in strukture, ki omogočajo nemoteno delovanje države (v vojnih ali izrednih razmerah),« pojasnjuje. Ni torej rečeno, da v kriznih razmerah organizirana pomoč sploh pride do posameznika.

Odnos Slovencev do vojske, varnosti in (samo)obrambe je treba spremeniti, poudarja tudi Vladimir Prebilič. »Gre za družbeni problem, ki bi mu bilo treba posvetiti več pozornosti. O tem je treba govoriti javno. Odkar smo se včlanili v Nato, živimo v prepričanju, da nam ni treba početi nič, da bomo doma in da nam bodo drugi branili Slovenijo. To je čisto zavajanje in neresnica. Najprej se moraš braniti sam, Nato pa pomaga, če je to potrebno.«