Ko kdo prejme priznanje za življenjsko delo, marsikdaj pomislimo, da je pri koncu svoje aktivnosti. Pri Branku Lebanu tega ni videti. Upokojeni avtomehanik in nazadnje vzdrževalec Zavoda za šport, turizem in prosti čas v Sežani (tam je nekoč igral in vodil moški rokometni klub) se tudi te dni vsak dan po številnih ovinkih z domačega Cola pripelje do ajdovske dvorane Police, kjer vodi dve selekciji deklic, ki ta čas zasedata drugo oziroma tretje mesto v državni ligi.
Svojim dekletom je velik vzornik, saj se je iz zelo skromnih razmer v domačem Colu, kjer so igrali rokomet na prostem v nemogočih razmerah za današnje čase (v burji, snegu in temperaturah pod ničlo), prebil med nosilce igre tedanjega slovenskega prvoligaša iz Ajdovščine. Kruh si je služil tudi v španski Murcii.
Ajdovščina spet rokometno mesto
Branko Leban je bil v dolgi igralski in nato trenerski karieri priča prelomnim dogodkom ajdovskega rokometa v novejši zgodovini – od obdobja vzpona v sedemdesetih in osemdesetih ter začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja (do tedaj je bil igralec), ko sta tako moški kot ženski rokomet v mestu burje spadala v slovenski vrh, do (skorajšnjega) zloma obeh kolektivov in novih začetkov na domačih temeljih v zadnjem desetletju, ko so se fantje Ajdovščine (nekaj časa je bil tudi njihov trener) prebili v prvo B-ligo, dekleta Mlinotesta pa je v Sloveniji sposoben premagati le Krim.
Dekleta Mlinotesta so si priborila tudi nastop v osmini finala evropskega pokala, kjer jih jutri čaka slovaška ekipa Iuventa Michalovce. Tej temi se v našem pogovoru z njim – po treningu z njegovimi deklicami – seveda ni bilo mogoče izogniti: "Takšna tekma je priložnost, ki jo majhno mesto, kot je Ajdovščina, redko dobi. Seveda dobro poznam in spremljam tudi Mlinotestovo člansko ekipo. Mislim, da bi dekleta v boju za vstop v četrtfinale, s katerim bi dosegli največji uspeh v zgodovini kluba, lahko bila konkurenčna. V Evropi so premagala že dve oviri, prvo tekmo pa igrajo doma, kjer bo dvorana gotovo polna. Nekaj možnosti je, da bi odšla s prednostjo na povratno tekmo na Slovaško. Če bi napredovala, bi bil to spoštovanja vreden dosežek, saj se je Iuventa lani v evropskem pokalu prebila do polfinala."
Branko Leban se je v zadnjih petih letih (pred tem je vodil ajdovsko moško člansko ekipo) v Mlinotestu posvetil delu z mlajšimi selekcijami, kar mu je v veliko zadovoljstvo: "Ko sem postajal starejši, me je začelo vleči nazaj k mladim. Mislim, da je prav, da najmlajše vodijo starejši trenerji, ki jim lahko v rezultatsko manj stresnem okolju predajajo bogato znanje in izkušnje. To delo rad opravljam, spodbudne pa so tudi razmere, saj klub in pokrovitelj delo z mladimi dobro podpirata. K nam prihajajo dekleta iz vseh koncev Vipavske doline, iz široke baze pa bomo lahko našli nekaj nadarjenih deklet, ki bodo čez čas polnila člansko ekipo. To, da smo tik pod vrhom v državnih ligah mladih, kaže, da dobro delamo. Doma vzgojene igralke so najbolj dragocene. Če finančno kaj zaškripa, ti vsaj te v glavnem ostanejo. Okrepitve ob težavah prve odidejo."
Fizične sposobnosti mladih padajo
Naš sogovornik ne deli mnenja nekaterih pavšalnih kritikov, da z današnjo mladino, ki v glavnem sedi pred takšnimi in drugačnimi pametnimi elektronskimi napravami, v športu ne bo nič. Mladino je še vedno mogoče navdušiti za šport, a so izhodišča bistveno drugačna, kot so bila v njegovi mladosti: "S splošnimi delovnimi navadami ni težav, so pa zadrege pri specifičnih. Mi smo že kot dečki imeli krepke fizične delovne navade, saj smo skoraj vsi igralci veliko pomagali pri opravilih na domačih kmetijah. Današnja mladina takšnih izkušenj in moči nima. Ko pridejo otroci k nam, so njihove fizične sposobnosti precej slabše, kot so bile v začetku treniranja rokometa v naši generaciji. Potrebujemo kar nekaj let, da dekleta spravimo na primerno fizično raven za resno športno treniranje. Opažam pa še eno razliko. V času naše mladosti je bil rezultat oziroma to, da boš nekaj velikega v športu dosegel, zelo v ospredju, pa čeprav smo trenirali in živeli v nepredstavljivih razmerah za današnjo mladino. Kaj dosti izbire dejavnosti za razvedrilo in prosti čas niti nismo imeli. Danes želja po športnem uspehu ni tako goreča, čeprav so razmere za vadbo dobre. Mladina ima pač precej večjo izbiro manj napornih prostočasnih dejavnosti v drugih športih, v kulturi in zabavi."
Moški in ženski rokomet
Branko Leban si je nabral obilico izkušenj kot trener moških in ženskih ekip. Nobeni od teh zvrsti treniranja ne daje posebne prednosti: "Težko bi rekel, da je kaj lažje ali težje, lepše ali grše. Mislim, da so ključni korekten človeški odnos, znanje in delavnost. Med moškimi je lažje ustvariti ekipni duh, a je pogosto težje uvajati taktične in tehnične spremembe ter dopolnitve. Dekleta so pri tem hitrejša, natančnejša, bolj dojemljiva, a se utegne hitro zgoditi, da med njimi nastane več različnih taborov. Nekaj več truda in pozornosti je treba, da pri dekletih ustvariš homogeno ekipno vzdušje."
Čeprav je Branko zadnja leta vpet predvsem v ženski rokomet, še vedno pozorno spremlja dogajanje v ajdovskem moškem klubu, ki je bil v prvih letih slovenske samostojnosti – tako kot ženski – v slovenskem vrhu, potem pa je po več krizah nekajkrat začel skoraj z ničle. Vzrokov za zaostajanje moškega rokometa v mestu burje je po njegovem mnenju več: "Denarja je bilo v mojih igralskih letih v Ajdovščini za moški rokomet več. Za klubom so stala velika podjetja, Lipa, ki je ni več, in Fructal, ki je že vrsto let v tujih rokah. V ženskem klubu imamo z Mlinotestom veliko srečo. Dovolj bogatega zvestega pokrovitelja je v našem okolju še za moški klub težko dobiti. Realnost je dobro delo z mlajšimi selekcijami, omogočanje najbolj nadarjenim, da ob pravem času odidejo v velike klube, zadržanje domačega jedra članske ekipe in zmernost pri angažiranju okrepitev. Naj poudarim, da veliki igralci nastajajo v majhnih klubih. Veliki jih le izbrusijo. Ajdovščina je do zdaj že večkrat dokazala, da zna najti in izšolati odlične rokometaše, nato uspešne tudi v prvi slovenski ligi in tujini."
Dejstva potrjujejo Lebanove besede. Ajdovščina je v zadnjih letih dala uspešne profesionalne igralce. To so Januš Lapajne, Andraž Kete, Luka Groff in Brankov sin Patrik Leban, nekdaj steber Celja Pivovarne Laško, igralec nemške prve lige (Erlangen) in danes član avstrijskega prvoligaša SC Ferlach.
Čudež na Colu
Posebna je zgodba matičnega kluba Branka Lebana, RK Col, kjer je začel, v klub pa se je nato v nekaterih obdobjih vračal kot trener in mu kot mentor mladim trenerjem pomaga še danes. Vas z okoli 500 prebivalci je bila v skoraj polstoletni zgodovini colskega kluba valilnica talentov, ki so nato odhajali v Ajdovščino, velik pečat pa so v začetku tega tisočletja Colčani – v izredno skromnih delovnih razmerah – pustili tudi v državnih tekmovanjih mladih. Enega najsvetlejših trenutkov se Branko spominja takole: "Tudi pred 16 leti sem se na Colu kot trener soočil s podobno krutimi razmerami, kot sem jih imel doma v otroštvu kot igralec. Medtem so v vasi sicer zgradili šolsko telovadnico, ki pa je za igranje rokometa premajhna in je trening še vedno potekal zunaj. Na toplem smo bili le, ko smo v Ajdovščini ali na gostovanjih igrali prvenstvene tekme. Na Colu smo vzgojili ekipo, ki je v prvi državni mladinski ligi premagala Celje. Požrtvovalnost tiste izjemne generacije fantov – imeli smo jih kar 30 – je bila brezmejna. Najbolj mrzel trening smo opravili v snegu pri 11 stopinjah pod ničlo, oblečeni kot planinci."