»Bil sem dober prijatelj umorjenega Štefana Poharca in njegove žene. Kot vesten državljan sem tretji dan po umoru poklical policijo in jim dal izjavo, moje sume. Že nekaj tednov pozneje pa sem dobil obisk iz Rogaške Slatine. Oseba je vzela pištolo iz torbice in rekla: 'Kaj ti daješ izjave?!' Vse zato, ker je tamkajšnji šef policije mojo izjavo pokazal osumljencem. To je bila prva izdaja! Naslednjič so mi v avto vrgli tajno izjavo, ki sem jo dal pred tožilcem,« pripoveduje priča Matej, ki je policiji in tožilstvu posredoval nekaj pomembnih informacij o enem najbolj krutih in hladnokrvnih zločinov v Sloveniji. A so njegovo identiteto, kot pravi, razkrili domnevnim storilcem.
Priča Matej, obiskali smo ga na domu, nekje na severovzhodu Slovenije, je povezala ključne akterje, ki so jih sumili sodelovanja pri morilskem pohodu v hiši groze na številki 9 v Tekačevem, ki se nahaja tik pred Rogaško Slatino. Matej, ki ga je k razjasnitvi primera gnala vest in pravičnost zaradi prijateljstva z umorjenim, je policiji in pozneje tožilstvu posredoval vse pomembne informacije o dotičnih osebah, ki so se srečevale pri Poharcu v Tekačevem in bi lahko kaj vedele o umoru. Vse osebe so bile tudi med osumljenimi zločina, za katerega pa sodišče kljub sodni sagi ni uspelo najti krivca.
Osebe, ki so med procesom trdile, da se med seboj ne poznajo in nikoli niso bile na kraju zločina, je srečeval skupaj v Rogaški Slatini in Tekačevem, pa tudi prijatelj Poharc mu je večkrat pripovedoval o njihovih druženjih na svojem domu. Vse to in še več je Matej povedal organom pregona: »Na avtoodpadu v Rogaški Slatini smo vedno našli ljudi za od pet do deset let zapora – takšni tipi so se tam zbirali. Kamenikovi so na avtoodpadu delali šnops. Lastnika avtoodpada pa se je bal tudi Poharc, ki je na svojem domu v Tekačevem skladiščil njegovo orožje.«
Matej je sicer večinoma delal v Nemčiji, a se je bil pripravljen prepeljati tudi 600 kilometrov daleč, da bi podal izjavo, ki bi preiskovalcem zožila obroč okoli osumljenih. A kot pravi, je doživel novo izdajo. Po novem pričanju so ga spet ustrahovali. »Naenkrat je v mojem gozdu zagorelo na treh mestih. Na avtu so mi pred domačo hišo razbili stekla in obtolkli vrata ter odtrgali ogledalo. Ponoči so mi poskusili vlomiti v hišo,« je naštel nekaj dogodkov, zaradi katerih sta žena in mlajši sin za vedno zapustila Slovenijo, domov k očetu, ki je že upokojen, se občasno vrača le starejši sin. »Postalo je zelo resno. Ponoči sem se preselil v klet in postal izredno previden. Včasih sem stal s ključem v roki pred lastno hišo in si nisem upal odkleniti, saj nisem vedel, kaj me čaka za vrati. Prijatelj mi je povedal, da me je Kamenik iskal na Ptuju.« Mateju se je poslabšalo zdravstveno stanje. Stresni diabetes, depresije, tresavica v nogah. Moral je poiskati pomoč psihologa. Zdravljenje je plačeval iz lastnega žepa.
Priča ostala brez zaščite, ker dokazi niso privedli do obsodilne sodbe
Matej je menil, da bo njegova identiteta ostala skrita in ustrezno varovana po zakonu o zaščiti prič, ki za ogrožene osebe določa, da so vključene v program zaščite. Pa se to med sodnim procesom ni zgodilo. Čeprav je tudi v zapisniku 30. oktobra 2008, ob koncu zaslišanja anonimne priče, okrožni državni tožilec Stanislav Pintar takole izjavil: »Po opravljenem naroku ocenjujem, da iz navedenih okoliščin jasno izhaja obstoj utemeljene nevarnosti za življenje te priče. Jasno je tudi, da je njena izpovedba pomembna za kazenski postopek, in prav tako menim, da priča izkazuje zadostno stopnjo verodostojnosti. V tem trenutku, ko se zbirajo dokazi zoper neznane storilce kaznivih dejanj umora, ni potrebno ocenjevati, ali in kdo bi imel interes, da se seznani z identiteto te priče. Sodišču torej predlagam, da odredi ukrepe za zaščito identitete priče.«
Med zaščitnimi ukrepi v primeru, da bi zaradi razkritja posameznih osebnih podatkov ali celotne identitete določene priče nastala resna nevarnost za njeno življenje ali telo oziroma življenje ali telo njenega bližnjega sorodnika, je tožilec na podlagi kazenskega zakonika navedel določitev psevdonima priči in zaslišanje s pomočjo tehničnih sredstev (zaščitna stena, naprava za popačenje glasu, prenos zvoka iz posebnega prostora in podobna tehnična zaščitna sredstva). Zakon o zaščiti prič pa med nujne ukrepe prišteva še: svetovanje enote, tehnično varovanje oseb oziroma bivališča, fizično varovanje oseb oziroma bivališča in začasno preselitev oseb. Zaščitenim osebam, beremo naprej v 18. členu istega zakona, enota »zagotavlja potrebno psihološko, psiho-socialno in pravno pomoč v času trajanja programa ter izvaja ukrepe v programu zaščite v skladu s tem zakonom«. Prav tako naj bi zaščiteni osebi uredili nove dokumente, prikritje identitete za potrebe sodnega postopka, spremembo identitete, onemogočili posredovanje osebnih podatkov in nadzor poizvedb po evidencah ter nudili ekonomsko in socialno podporo. Kot pravi Matej, »ni bilo nič od navedenega«. Še več, leta 2019 je tožilec Ivan Žaberl zapisal, da priča ne bo dobila zaščite, ker ni podal »takšnega prispevka k postopku, da bi bilo obravnavano kaznivo dejanje mogoče dokazati, kar bi privedlo do izreka obsodilne sodbe«. To je ob razglasitvi sodbe Kameniku ponovila tudi okrožna državna sodnica Alenka Jazbinšek Žgank: »Priče niso povedale nič novega. Anonimna priča Matej je pri preiskovalnem sodniku izpovedal določena dejstva, ampak zanje ni podal nobenih dokazov. Noben materialni dokaz ni potrdil, da je bil Kristijan Kamenik na kraju dejanja in da je storilec. Res je bilo v 25 letih več dokazov izločenih, ampak senat je odločal z dokazi, ki so v spisu. Ti dokazi Kristijana Kamenika ne umeščajo na kraj dogajanja in ga ne povezujejo z dejanji.« Sodišče je dve izjavi priče Mateja upoštevalo pri dokazni oceni senata, pa je poudarila predsednica Okrožnega sodišča v Celju Petra Giacomelli.
Kje je fotoaparat s fotografijami domnevnih storilcev?!
Še enkrat ponovimo: Matej je dobesedno nesel svojo glavo naprodaj, ko je preiskovalcem razkril mreženje med več prvotno osumljenimi, njihovo znanstvo in druženje z umorjenimi, kar so sicer ves čas postopka zanikali. In tudi policija, kar nam je zaupal eden od dobrih poznavalcev primera Tekačevo, se je ravnala po Matejevem pričevanju in na podlagi tega forenzično sestavljala sliko ter našla osumljence. Nobene od Matejevih navedb niso ovrgli kot izmišljene. »Pa koliko napak so sami naredili: govorice o kilah zlata, milijonu mark, košarah orožja, neraziskanih sledeh na orožju, kje je fotoaparat podnajemnice, ki je vsakič, ko je kdo prišel k njim v Tekačevo, vse dokumentirala, kje so slike in filmi iz aparata? Kje je avto od Poharca?« priča za naš portal našteva neraziskana dejstva.
Kljub ustrahovanjem in fizičnim napadom na svoje imetje, potem ko so osumljenci izvedeli za njegovo identiteto, tožilstvo tega ni razumelo kot neposredno grožnjo. Na tožilstvu so nam pojasnili, da je bila priči Mateju »zagotovljena anonimnost in skladno z veljavno zakonodajo je bila ustrezno zaščitena. Navedbe, da naj bi bila identiteta priče razkrita zaradi postopanja državnega tožilca ali policistov, ne držijo. Identiteta osebe z vzdevkom Matej je bila razkrita na podlagi pisma, ki ga je 'Matej' pisal na sodišče 23. maja 2009, pri tem pa je pismo podpisal s svojim imenom in priimkom. To pisanje pa je bilo vloženo v sodni spis.«
Oktobra 2022, ko so Mateja še enkrat zaslišali, mu je, pripoveduje, kriminalist obljubil, da bo nanj popazila policija, in to je bilo vse. Policije v svoji bližini ni nikoli videl, razen takrat, ko so prišli po informacije. »Mene najbolj skrbi moj status, moje življenje in kako se bo proces končal. Bojim se, da bo proces po dolgih letih in menjavah sodišč zavožen in storilci nekaznovani!«
Tožilstvo se je na oprostilno sodbo pritožilo, nove sledi vodijo do Hrvata
Marca bo minilo 27 let od umorov v Tekačevem, ki tudi po oprostilni sodbi zaradi številnih nepojasnjenih okoliščin in vrste izločitvenih dokazov med sojenjem še naprej burijo duhove. Okrožno državno tožilstvo je v kazenskem postopku zoper Kristijana Kamenika, ki je bil pred pol leta v četrtem sojenju oproščen štirikratnega umora v Tekačevem, 21. decembra lani vložilo pritožbo zoper oprostilno sodbo, je potrdila višja državna tožilka Simona Kuzman Razgoršek, vodja okrožnega državnega tožilstva v Celju. Tožilstvo ima sicer še eno železo v ognju, saj so ob pomoči napredne tehnologije odkrili sledi DNK enega od domnevnih sostorilcev. Proti osumljencu so na tožilstvu »16. decembra 2022 vložili zahtevo za preiskavo na Okrožno sodišče Celje, o kateri navedeno sodišče še ni odločilo,« je pojasnila tožilka Kuzman Razgoršek. DNK te osebe naj bi bil najden na podkapi, ki pa, kot je še navedla tožilka, »v postopku proti Kristjanu Kameniku ni bila obremenjujoči dokaz, saj na njej ni bilo njegovih sledov. Več o tem dokazu pa vam glede na postopek, ki je še v teku zoper drugo osebo oz. sostorilca, v tej fazi ne morem odgovoriti, ker bi to lahko škodilo interesom postopka.« Genske sledi sicer pripadajo hrvaškemu državljanu. Glede postopka proti njemu, to je prijetje in zaslišanje obdolženca, pa je pristojno okrožno sodišče v Celju, kjer pa o zahtevi za preiskavo, kot navaja Giacomellijeva, še odločajo, »zadeva se še vedno nahaja v pritožbenem postopku, zato vam tudi na dodatna vprašanja za zdaj ne moremo odgovoriti«.
Vprašanje je, kako se bo v nadaljevanju odvijal proces zoper osumljenega Hrvata, ki naj bi kaznivo dejanje storil v sostorilstvu z neko drugo osebo, saj je v času zločina, leta 1997, veljal kazenski zakonik, ki je predvideval 25-letni zastaralni rok. To obdobje pa je minilo pred dvema letoma; s tem je zastaral pregon zoper morebitne preostale udeležene v zločinu, proti katerim niso uspeli izvesti procesnih dejanj. »Veliko bi mi pomenilo, da se storilec umorov kaznuje. Koliko sva samo jaz in moja družina vsa ta leta pretrpela, koliko ponižanj, stroškov in poslabšanj zdravja. Samo zato, ker se pravosodje ne drži zakonov,« pravi Matej.
Pri enem najhujših zločinov gre za enega največjih zdrsov in debaklov slovenskega pravosodja, ko so se napake med preiskavo kar vrstile. Zaradi tega so padli tudi vsi ključni, obremenilni dokazi. Sodišče je med sojenjem iz spisa izločilo vse materialne dokaze, po 20 letih tudi najbolj obremenilne športne copate, ki naj bi jih nosil storilec, ker so bili pridobljeni nezakonito. Preostali dokazi, s katerimi so skušali dokazati Kamenikovo krivdo, pa niso imeli dovoljšne teže. Niti na enem od dokazov namreč ni bila najdena biološka sled Kristijana Kamenika. Fiasko so bile tudi sodbe zoper Kristijana Kamenika. Najprej je bil obsojen umora dveh, potem umora štirih, nazadnje pa dvakrat oproščen. Do zdaj za napake pravosodja ni nihče odgovarjal, zagotovo tudi ne bo. »Glede odgovornosti sodnikov in sodnikov porotnikov – nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost zaradi mnenja, ki ga je dal pri odločanju. Tako določa naša ustava. Povsem drugo pa je disciplinska odgovornost sodnikov, pri tem gre za v zakonu o sodniški službi določene disciplinske kršitve, ki pa se ne nanašajo na sojenje, razen če bi šlo za dokazano namerno (naklepno) odločanje v nasprotju z zakonom, kar pa bi bilo res že lahko podlaga za sum storitve kaznivega dejanja,« je odgovorila predsednica celjskega sodišča Petra Giacomelli.
Z zastaranjem pravica do vodenja postopka ugasne
Kdo je torej brezsrčno, s strelom v glavo od blizu pokončal 73-letnega Štefana Poharca, njegovo 75-letno ženo Frančiško Poharc pa tudi njuni podnajemnici, 36-letno Heleno Krošlin in njeno 17-letno hčer Viktorijo, je vprašanje, ki bo očitno še zaposlovalo pravosodje. Matej je še vedno pripravljen sodelovati, ampak prej bi se morali pravosodni organi izjasniti, kakšna bo njegova usoda po končanem procesu. »Da bi svojo nesposobnost prikrili, so se obrnili proti meni,« pripoveduje Matej, ki je proti državi napovedal tožbo, »da jih zdramim, da bi končno začeli izvajati zakon o zaščiti prič. Na žalost pa sem na vseh instancah postopek izgubil. Preostalo mi je samo še evropsko sodišče za človekove pravice.« Pričin zagovornik, nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic, ki vztraja, da je bila identiteta zaščitene priče in tudi vsebina njenega pričevanja »z neodgovornim ravnanjem tožilstva in sodišča« razkrita in izdana odvetnikom obtoženega, osumljencem in možnim sostorilcem umora v Tekačevem, je Mateju odsvetoval vsa nadaljnja pričanja, vse dokler država ustrezno ne poskrbi za njegovo zaščito. Prepričan je namreč, da se skrajno neodgovorno igrajo z njegovim življenjem in varnostjo.
O pritožbi zoper oprostilno sodbo bo zdaj odločalo Višje sodišče v Celju, kjer pa še ne morejo napovedati časovnega poteka pritožbenega postopka, pravi predsednica sodišča Petra Giacomelli. Višje sodišče lahko sodbo potrdi, razveljavi ali spremeni. Odvetnik Blaž Mlinar Kovačič, specialist za kazensko pravo, pa realno pove: »Glede na argumente, ki so bili izpostavljeni v sodbi Kameniku, verjamem, da se tožilstvo z njimi ne strinja; pro forma morajo izkoristiti vsa pravna sredstva, k jih imajo, a ne vidim scenarija, po katerem bi lahko uspeli.« Kaznivo dejanje je namreč zastaralo, zato ni razlogov za nov predkazenski postopek. »Če je čas potekel, imaš lahko odločilne dokaze, denimo posnetek uboja s kamero, pa z zastaranjem pravica do vodenja postopka ugasne.« Lovljenje zadnjih izdihljajev nikomur ne bo pomagalo, kvečjemu, da bi identificiranje storilca dalo zadoščenjem sorodnikom in prijateljem žrtev. Kar pa se s sodbo ne bo nikoli rezultiralo, še dodaja odvetnik Mlinar Kovačič.
