»Slovenija se je v preteklosti večinoma izkazala kot konstruktivni akter, poudarjali smo vprašanja mednarodnega prava, človekovih pravic, humanitarna vprašanja, vprašanja pokonfliktne obnove, ranljivih skupin, kot so ženske in dekleta, ter okoljska vprašanja,« o tem, kakšno držo Slovenije lahko pričakujemo v dveletnem obdobju, ko bo nestalna članica Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov (VS OZN), pravi politolog Marko Lovec s Katedre za mednarodne odnose ljubljanske Fakultete za družbene vede.
Vseeno je bolje, da ta institucija obstaja
»Slovenija lahko izpostavlja pomen omenjenih vprašanj in kje pomaga oblikovati minimalno soglasje glede mehkejših tem, vendar je sama uspešnost odvisna od več dejavnikov, tako zunanjih kot naše ekipe v VS in kapacitet doma v Sloveniji,« pojasnjuje. Čas, ko Slovenija začenja svoj drugi mandat nestalne članice v sicer 15-članskem Varnostnem svetu Združenih narodov, ni najbolj spodbuden. Zavzemanja za končanje vojne na območju Gaze so se že večkrat izjalovila, ZN pa so vse pogosteje označeni kot brezzobi tiger in kot organizacija, ki ne zmore več brzdati interesov posameznih velesil. »Verjetno je bolje, da institucijo imamo, kot če je ne bi bilo, a potrebuje resne reforme, da bi postala učinkovita, kar pa je v sedanji konstelaciji sil in ob obsegu kriz in konfliktov na različnih ravneh težko doseči,« o vlogi in moči VS in OZN pravi Marko Lovec.
Zavezujoče odločitve Varnostnega sveta
Združeni narodi so bili ustanovljeni takoj po vojni leta 1945, s cilji ohranjati mir, razvijati prijateljske odnose med narodi ter izboljševati kakovost življenja in spoštovanje človekovih pravic v vseh delih sveta. VS je eden od glavnih organov ZN. VS šteje 15 članic, od katerih je pet stalnih (ZDA, Združeno kraljestvo, Francija, Ljudska republika Kitajska in Rusija), preostale pa so nestalne članice in jih za obdobje dveh let izvoli Generalna skupščina OZN.
Varnostni svet ima v skladu z Ustanovno listino OZN glavno odgovornost za vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti. Vsaka članica ima pri sprejemanju odločitev en glas. Da je odločitev sprejeta, se mora z njo strinjati vsaj devet od 15 članic VS, hkrati pa se mora z odločitvijo strinjati vseh pet stalnih članic. Prav pravica do veta, ki jo imajo stalne članice, povzroča, da je sprejemanje ključnih odločitev Varnostnega sveta za ohranitev ali vzpostavitev miru tako težavna.
Odločitve Varnostnega sveta so za države članice OZN zavezujoče. Varnostni svet je vodilni organ OZN, ki ugotavlja, ali je mir ogrožen in ali na terenu obstajajo dejanja agresije. »V nekaterih primerih se lahko Varnostni svet zateče k uvedbi sankcij ali celo dovoli uporabo sile za ohranitev ali ponovno vzpostavitev mednarodnega miru in varnosti,« vlogo tega organa opisujejo v organizaciji sami.
Slovenija je cilje zastavila površinsko
Slovenija je za nestalno članico kandidirala trikrat, izvoljena pa je bila dvakrat, v mandatih 1998–1999 in zdaj za leti 2024 in 2025. »Svet ni v najboljšem stanju, ni treba biti strokovnjak, da to vidiš, to pa nekaj pove tudi o vlogi OZN in VS,« o aktualnih razmerah pravi Lovec. »Mednarodne organizacije so še vedno pomembne za ohranjanje dialoga, doseganje minimalnega konsenza glede humanitarnih in drugih kriz ter vključevanje srednjih in manjših držav iz različnih delov sveta in njihovih pogledov, ki pogosto presegajo diplomacijo vojaških in ekonomskih pritiskov, s katero operirajo velike sile,« poudarja.
Vpliv Slovenije je po njegovem mnenju odvisen od njenega prepoznavanja priložnosti za doseganje dogovora ter njenih zmogljivosti, znanja in povezav. »Pomembna sta tudi konsistentnost in celovito delovanje države in vlade za doseganje kredibilnosti in krepitev identitete. Pogosto se za pomembnega pokaže tudi dovolj jasen fokus,« našteva dejavnike, ki bodo vplivali na uspešnost slovenskega članstva v VS.
Prioritete, ki jih je Slovenija zastavila za svoje članstvo (preprečevanje konfliktov, naslavljanje humanitarnih vprašanj, okolje in ženske), se nanašajo na velike trenutne krize – od konfliktov v Ukrajini in Gazi do podnebne krize in družbene neenakosti. Lovec opozarja, da gre za »zelo površinski pristop, ni jasno, kakšni so konkretni cilji, priložnosti in načini zasledovanja, kakšna je povezava s siceršnjo zunanjo in vladno politiko ter zmogljivostmi«.
