Kako ste kaj oziroma kakšno je bilo za vas iztekajoče se leto?
Osebna bilanca za leto, iz katerega izstopamo, je dobra. Če izvlečem en poudarek: leto 2023 je bilo v znamenju številnih medijskih nastopov, ki pa me, iskreno, tudi precej izčrpajo. Rad se odzovem na gostovanja v televizijskih in radijskih oddajah, podkastih, z veseljem rečem da tudi vabilu na kakšen intervju, a s tem pride breme odgovornosti do izrečenega. Vsakič znova se tudi vprašam, ali sploh imam povedati kaj novega. Tudi na področju pojavljanja v medijih sem se zato odločil za prehod od kvantitete h kvaliteti. To je tudi geslo, ki me je spremljalo skozi leto. Že ob koncu prejšnjega leta sem si ga napisal na prvo stran beležnice, ki sem jo vsak dan leta 2023 nosil s sabo.
Kaj potem zasledujete z letnim sloganom, kako konkretno se to pozna v vašem življenju?
Z njim se opominjam na perečo značilnost današnjega časa – pomanjkanje fokusa in preobremenjenost z vsem, kar se nam dogaja. Ta moto mi pomaga usmerjati pozornost k ljudem, stvarem in informacijam, ki so bistvene. Glede slednjega zavzemate mediji izjemno pomembno vlogo, saj lahko pomagate ločiti pleve od zrnja. Zato nujno potrebujemo kakovostno novinarstvo, da nam poveste, kaj je pomembno. Kvaliteta nad kvantiteto pa ne velja samo za »klasične« medije, kot so časopisi, revije, televizija, temveč tudi za nove, torej spletna družbena omrežja, kot so Facebook, X, TikTok, Instagram in številni drugi, kajti ta nas vse bolj zadržujejo pred zasloni. Že med pandemijo covida-19 se je čas, preživet pred ekrani, močno podaljšal, za pokoronski čas pa raziskave kažejo, da to počnemo še pogosteje kot pred epidemijo; od osem do devet ur dnevno. Na zaslone telefonov pogledamo dvakrat pogosteje kot v predcovidnem času! Ena od konkretnih potez v kontekstu letnega mota je bil umik z družbenega omrežja X, prej Twitterja, kjer sem bil precej dejaven. Za to sem se odločil, ker sem ugotovil, da me je to omrežje spremenilo.
V kakšnem smislu vas je spremenilo? Nam lahko poveste več?
Zaradi žaljivih komentarjev na Twitterju sem postajal razdražen, nestrpen. Pogosto sem razmišljal, kaj bi nekomu zabrusil nazaj, čeprav sem vedel, da je vsak odgovor nesmiseln in da se, če odgovorim karkoli, veriga komentarjev ne bo nikoli prekinila. Opazil pa sem tudi, da sem začel tvitati v živo. V javnosti, na primer za medije, in celo pred prijatelji in otroki sem se začel izražati s kratkimi in udarnimi stavki. Takrat sem spoznal, da dejansko drži pravilo: »Si tisto, kjer objavljaš.« Če največ objavljaš po Instagramu, začneš gledati na svet v obliki kvadratne podobe, ki jo boš objavil na omrežju. Če si največ na TikToku, razmišljaš, kako strniti sporočilo v kratek posnetek. Če pa objavljaš predvsem po omrežju X, ki je bilo prej Twitter, postanejo tvoje objave – in tudi izjave v živo – ostrejše, bolj cinične in zajedljive. Ko sem spoznal, da sem še sam začel postajati tak, sem sklenil izbrisati svoj profil. Zanimivo, ko sem se na omrežju poslovil, se je usul plaz žaljivk. Spraševali so me, ali sem se »polulal v pleničke« in ali sem res takšna »snežinka«, da kar zapuščam Twitter. In to so napisali seveda tisti, ki so mi prej mesece in leta težili, naj izbrišem profil! No, po več kot letu dni od »digitalnega samomora« je moje počutje bistveno boljše. Kar težki so nahrbtniki omrežij, ki jih prenašamo s sabo. Njihove teže pa se pogosto niti ne zavedamo.
Digitalni svet pa ni »nevaren« samo, ker nas tako posrka vase, temveč tudi, ker v tem okolju hitro postanemo žrtev kraje.
Drži, deloma nam podatke skrivaj kradejo, deloma pa jih sami razdajamo, in to prostovoljno. To je temelj digitalnega fevdalizma, kot mu pravim sam, oziroma tehnofevdalizma, kot mu pravi Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister in profesor ekonomije. Gre za nov sistem, v katerem smo tlačani platform, kot so Google, Amazon, Facebook, Instagram in številne druge. S tem, ko jih uporabljamo, tehnološkim gigantom omogočamo neposreden dostop do naše zasebnosti. Nič ne bom pretiraval, če rečem, da so naši telefoni sledilne in prisluškovalne naprave za zbiranje osebnih informacij, ki jih nato podjetja analizirajo in prodajo. Mi jim svoje podatke dobesedno podarimo, oni pa z njimi služijo milijarde.
In tega kar nimamo v zavesti ...
Ne, res se ne zavedamo globine problema. Zato sem hvaležen dvanajstletnemu sinu, srednjemu po starosti, ki nas doma na tovrstne pasti zavzeto opozarja. Zadnjič mi je svetoval, katero aplikacijo naj uporabljam, da bom res zasebno komuniciral z njim. Odsvetoval mi je WhatsApp in priporočil aplikaciji Signal in Threema. Potem mi je pokazal še oglas za eno od teh aplikacij. S skrito kamero so v podjetju Threema posneli, kako v kiosku ob cesti nudijo brezplačen sladoled. Ko pa so ga ljudje hoteli vzeti, so jim rekli, naj jim najprej zaupajo svoje podatke. Vsakega, ki je prišel po priboljšek, je prodajalka prosila, naj ji pove ime in priimek, rojstni datum, e-poštni naslov, datume rojstva staršev in prijateljev in podobne reči. Seveda se je to »kupcem« zdelo malo pretirano in so zastrigli z ušesi. Mnogi so odklonili ponudbo, nekateri pa so za kepico sladoleda razkrili zasebne podatke. Na spletu pa razdajamo seveda še mnogo več zasebnosti. Brezbrižno ravnanje s podatki in potrjevanje vseh mogočih soglasij je pripomoglo, da je bil leta 2016 v ZDA izvoljen Donald Trump. Podjetje Cambridge Analytica je namreč po Facebooku takrat objavilo kup kvizov z nesmiselnimi vprašanji, v katerih so spraševali, na primer, kateri Disneyjev junak boš v naslednjem življenju. S takšnimi kvizi in podobnimi zvijačami so zbrali podatke o 70 milijonih potencialnih volivcev, ki so jim nato pošiljali volilne oglase, prirejene njihovemu okusu in načinu življenja. Vse to so o njih namreč izvedeli: kakšno glasbo poslušajo, katero stranko podpirajo, s kom se družijo …
Ali imajo potem družbena omrežja sploh kakšen pozitiven učinek?
Seveda! Ravno letos so se izkazala za koristen pripomoček za vzajemno informiranje v krizi. V času avgustovskih poplav so se na omrežjih Slovenci povezovali in na sto in en način pomagali drug drugemu. Iz te zgodbe je izšlo še nekaj izjemno pomembnega, namreč spoznanje, da nismo tako zagledani sami vase, kot se morda zdi, ampak opazimo tudi sočloveka, sploh če je v stiski. Značilnosti sodobne družbe sta namreč egocentričnost in kolektivni narcisizem, torej zagledanost vase, ampak ko nastopijo kritični dogodki, kot so poplave in druge neprilike, se nas stiska drugega človeka očitno še dotakne in nas aktivira. Tudi zato sem po poplavah na Facebooku zapisal, da bi za tako Slovenijo, kakršna je bila avgusta in v kateri si ljudje pomagajo, z veseljem sklenil dosmrtno naročnino.
Ne samo poplave, tudi nekaj drugih dogodkov zadnjih let je pokazalo, kako smo se Slovenci sposobni zavzeti drug za drugega. Se spomnite požarov na Krasu in kako je vsa država pomagala krotiti grozljivi ogenj in njegove posledice?
Seveda. Sklepi, ki jih lahko izvlečemo tako iz poplav kot požarov na Krasu, so, da smo Slovenke in Slovenci solidarni in sočutni ter da še vedno funkcioniramo kot skupnost. Pa saj dejansko smo, tako iskreno menim, takšni v povprečju vsi ljudje. Boljši smo, kot si mislimo. In v krizi se pokaže, da si znamo pomagati. V prednovoletnem času, ko delamo bilance, se mi zdi res pomembno to osvetliti še bolj. Skrb in občutljivost do sočloveka sta nedvomno v nas.
Ko govoriva o identiteti naroda, me zanima, ali lahko profilirate Slovenca in izpostavite njegove glavne karakteristike?
Zelo nerad profiliram ljudi in narode, in sicer iz vsaj dveh razlogov; prvič zato, ker se s časom spreminjamo, drugič pa, ker je zelo težko posplošiti celo Slovenijo ali katerokoli državo na enega človeka. Če to storimo, hitro zapademo v stereotipe. Bom pa danes za vaše bralce vseeno malo razmišljal na to temo, a me ni treba vzeti preresno. Opažam, da sta sočutje in solidarnost pomembni slovenski vrednoti. Nismo individualisti, radi si pomagamo. Radi pa tudi kritiziramo. Sebe in druge. Pa še nekaj opažam v Sloveniji: veliko tarnamo. Kolegica je nedavno v pogovoru, ki sva ga imela ob prednovoletni večerji, izpostavila, da Slovenci zelo veliko stokamo, predvsem ko govorimo o politiki in gospodarstvu. Kot da se ne bi zavedali, na kako lepem, mirnem in precej urejenem delu sveta živimo. Nismo v Ukrajini, ne živimo v Gazi, niti nekje pod vročim saharskim soncem. Smo v Sloveniji, ki je, če smo pošteni, dežela obilja. Priznajmo si to in bodimo hvaležni tudi, da živimo v globalni skupnosti, ki je pretežno dobra, čeprav mediji takšne slike ne pokažejo.
Marsikdo je prepričanja, da se človeštvu čas na Zemlji izteka. Kakšno je vaše mnenje o tem? Obstaja prihodnost za človeštvo?
Ne vem, ali bomo ljudje na Zemlji obstali še tisoč, deset tisoč ali milijon let. Ne vem niti, ali bomo ostali zgolj na tem planetu ali naselili še druge – ali pa bomo svoj obstoj celo preselili na digitalne platforme in se poslovili od svoje fizičnosti. Res nimam odgovora na ta vprašanja. In tudi kristalne krogle žal ne, da bi pogledal vanjo. Nasploh se mi zdi, da se preveč sprašujemo o prihodnosti in premalo ukvarjamo s sedanjostjo. Obremenjeni smo, recimo, s skrbjo za ljudi, ki še ne obstajajo. Ali ne bi bilo za začetek najbolje, če bi poskrbeli za tiste, ki živijo zdaj, da ne bi trpeli nesmislov vojne in drugih krivic, vse od revščine naprej?! Če želimo ustvariti boljši jutri, ga začnimo ustvarjati že danes, tukaj in zdaj.
Katere dogodke ali ljudi pa bi izpostavili kot tiste, ki so zaznamovali letošnje leto?
V glavi mi odzvanja slovenski poslovnež Jože Anderlič z izjavo, da narod brez elite ne obstaja, »je samo amorfna gmota ljudi, ki ne ve, kam in kako«. Ta je Slovence zelo pogrela. Menim, da upravičeno. In veste, kaj je najbolj skrb vzbujajoče? To, da naša dejanja in naš vsakdanjik na globalni ravni dejansko usmerja elita, torej digitalni fevdalci, problem te elite pa je, da niti ona ne ve, kam in kako. Njihov cilj je izrabiti stari sistem do konca in utrditi novi sistem, v katerem peščica velikašev obvladuje fizične in digitalne svetove, velika večina ljudi pa je tlačanov oziroma »podatnikov«, kot jim pravim, saj smo podaniki zaradi svojih podatkov. Če imate zdaj dovolj denarja, kraljestva, ki mu vladate, ni treba ustvariti na novo, temveč ga lahko kar kupite. Elon Musk si je lastno kraljestvo, torej Twitter, kupil za 44 milijard ameriških dolarjev, ko je kupil Twitter s 400 milijoni »podatnikov«. Preimenoval ga je v X, ga prebarval z modre na črno, ker pač to lahko stori. In zdaj z ljudmi, ki so glavni kapital tega omrežja, služi. Vsaka objava pomeni brezplačno delo. Še več: za to, da smo priklopljeni na internet in lahko opravljamo dnevno tlako s telefoni, celo plačujemo. Ta poslovni model je res nenavaden, bistveno okrutnejši od kapitalizma, ki sem ga doslej kritiziral, zdaj pa sem ga začel celo zagovarjati, saj je tisto, kar je na obzorju, bistveno bolj temačno.
Kako potem v tem svetu ohraniti srečo?
Za začetek s pogostejšim odklopom od pametnih naprav: telefonov, tablic, računalnikov. Menim celo, da bi morali pravico do odklopa vpisati v ustavo. Če imamo v ustavi zapisano pravico do pitne vode, bi morali imeti tudi pravico do odklopa od dela in naprav. Z ženo sva letos sprejela nekaj odločitev, ki so s tem odklopom povezane. Sklenila sva med drugim, da svoja telefona, ko prideva domov, odloživa na šivalni stroj in tam ostaneta do večera oziroma ju uporabljava kar se da malo – če nama le uspe! Kar naenkrat imava več časa za branje, gospodinjstvo in tudi drug za drugega. Več se pogovarjava kot prej in sva, vsaj upam, tako tudi zgled otrokom, ki naju seveda gledajo in jih ravno tako kar naprej odklapljava od naprav. Težko jim je pametovati, da preveč buljijo v zaslon računalnika, če pa tačas sam gledaš v telefon! Ko se odklopimo, se zgodi nekaj zelo zanimivega. Nenadoma se pojavi prostor za resnično življenje, resnične trenutke. Nobena virtualna izkušnja jih ne more prekositi. Govorim o bližini s partnerjem, otroki, prijatelji in o ukvarjanju s stvarmi, ki so nam všeč. Več ko je tega, bolj zadovoljni in srečni smo. Optimalni trenutki namreč niso tisti, ko uživamo pod palmo s koktajlom v roki, zleknjeni na ležalniku, pri čemer fotografiramo svoje noge in jih objavimo na Instagramu. Najboljši trenutki so tisti, ko pogledamo bližnjemu v oči in smo prisotni v pogovoru ali pri opravilu.
Kakšne so vaše sklepne misli ob robu najinega pogovora?
V luči najinega intervjuja se mi zdi najpomembnejše, da spet postanemo vladarji lastnega časa in svojih podatkov. Bil bi čas, da nam začnejo plačevati zanje. Naj vendar naši »podatniki«, torej digitalni dvojniki, ki so zdaj zaprti na strežnikih zasebnih podjetij, delajo tudi za nas, namesto samo za tuje lastnike.
Lani ste si v beležko zapisali misel, ki poudarja kvaliteto nad kvantiteto. Kakšna pa bo misel leta 2024?
Moto za prihodnje leto, ki sem si ga že zapisal v beležnico, se glasi takole: »V poplavi izumetničenosti splavajo na površje iskrena sporočila.«
Lepo. Kaj vse vi slišite oziroma razumete pod tem geslom?
V bistvu je to nadaljevanje mota iz preteklega leta, ki govori o prehodu h kvaliteti. Rad bi, kot sem že omenil, za medije govoril manj in povedal več. Pa za tisto, kar objavljam po omrežjih, bi si želel, da ima smisel in pusti pečat. In pri tem nikakor ne mislim, da nameravam zgolj še modrovati kot kakšen puščavnik, ki dvakrat letno izreče neko misel! Rad bi se še naprej, vsaj toliko kot doslej, šalil in zabaval, in to seveda tudi na svoj račun. Humor namreč nadvse cenim. Pa tudi to bi rad, da na daljavo, torej po omrežjih, in od blizu pokažemo drug drugemu tudi manj lepe plati lastnega življenja. Dovolj imam instagramizacije, polepševanja podobe sveta in lastnega vsakdanjika. Spet bi rad videl in slišal iskrena, pristna, poštena sporočila.
