Kako so milijoni evrov iz TEŠ6 izginili v švicarski davčni oazi?

Kako je denar za gradnjo TEŠ6, največjega energetskega projekta v zgodovini Slovenije, končal na računih v Švici in kam je šel od tam naprej?

Vsaj osem milijonov evrov, ki jih je Termoelektrarna Šoštanj pred dobrim desetletjem plačala za dva posla, povezana z gradnjo projekta šesti blok (TEŠ6), je pristalo na bančnih računih v Švici, od tam pa odšlo na različne naslove v Slovenijo in druge države.
To je po naših informacijah ena od ključnih ugotovitev kriminalistične preiskave spornih poslov trboveljskega inženirskega podjetja Rudis, najpomembnejšega domačega dobavitelja pri projektu TEŠ6. Kot smo že poročali, je Nacionalni preiskovalni urad (NPU) zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja oziroma pranja denarja minuli teden specializiranemu državnemu tožilstvu ovadil enajst oseb, od tega sedem državljanov Slovenije. Med njimi naj bi bili tudi nekdanji direktor TEŠ Uroš Rotnik in njegova naslednika na tem položaju: sedanji poslanec SDS Franc Rosec in velenjski župan Peter Dermol, sicer član stranke SD, ki sta elektrarno krajši čas vodila v letih 2013 in 2014.

Toda kriminalisti so očitno uspeli najti sledi za delom denarja, ki sta ga šoštanjska elektrarna in njen lastnik Holding Slovenske elektrarne (HSE) plačevala za gradnjo TEŠ6, največjega energetskega projekta v zgodovini samostojne države.

Tokrat tako razkrivamo, da ga je Rudis, takrat največji dobavitelj TEŠ, nakazoval na bančne račune v Švico. Od tam se je po ugotovitvah kriminalistov 2,4 milijona evrov »prelilo« v provizijo, ki jo je prejel eden od osumljencev. Po neuradnih informacijah gre za Rotnika. Pri teh operacijah pa naj bi imel ključno vlogo skrivnostni poslovnež iz Republike srbske, ki ima odlične zveze v Belorusiji. Kako so torej milijoni iz projekta TEŠ6 prišli v Švico? In kam so šli od tam naprej?

»Zavrteli« denar za nakup Rudisa

Trboveljski Rudis, ki ga je takrat vodil Andrej Gorjup, je pri gradnji projekta TEŠ6 med letoma 2009 in 2012 dobil dva posla, skupaj vredna več kot 110 milijonov evrov: gradil je napravo za razgradnjo žveplenih plinov in dobavil hladilni sistem za nov blok. Pogodbi za oba posla je podpisal Rotnik. Prihodki trboveljskega podjetja so v tem času podirali rekorde.

V istem obdobju, konec leta 2011, je Rudis dobil novega lastnika. Od propadajočega gradbenega velikana Primorje ga je prek posrednikov, domačih poslovnežev Marka Moharja in Tomaža Satlerja, za sedem milijonov evrov odkupilo do takrat popolnoma neznano švicarsko podjetje Cottagon. To je bilo ustanovljeno v tamkajšnji davčni oazi Zug. Njegov uradni lastnik, državljan Liechtensteina Franz Scheitz, je takrat izjavil, da se je za nakup Rudisa odločil zaradi velikih potencialov za širitev na trge zunaj Slovenije.

Že tedaj so se pojavili sumi, da se v ozadju nakupa skriva denar iz Slovenije. Podjetje Cottagon je namreč domovalo na naslovu ene od švicarskih odvetniških pisarn, o njegovem poslovanju pa ni bilo mogoče najti javnih podatkov. Ti sumi so se dobrih deset let pozneje izkazali za utemeljene. Kriminalisti naj bi namreč med preiskavo ugotovili, da je prevzem Rudisa pomagal financirati kar sam Rudis in to z denarjem TEŠ. To operacijo naj bi vpleteni izpeljali v več korakih.

Podizvajalci iz Švice, ki nikoli niso delali v Šoštanju

Vse je začelo junija 2009, ko je TEŠ za dobavitelja naprave za razgradnjo žveplenih plinov izbral konzorcij, ki ga je vodil Rudis. Ta je šel v posel skupaj z nemško družbo Engineering Doberšek in velenjskim Esotechom, že od začetka pa je veljal za favorita. Postopek izbire, od priprave razpisa naprej, je vodilo podjetje v lasti Petra Kotarja, enega od obtoženih na sojenju v zadevi TEŠ6, ki teče na celjskem sodišču. Pogodbo za napravo, vredno 76 milijonov evrov, je podpisal Rotnik.

Mediaspeed

Celoten postopek izbire dobavitelja naprave za razžvepljevanje je pripravilo in usmerjalo podjetje CEE, ki je bilo v lasti Petra Kotarja (na fotografiji desno, ob njem Barbara Kranjec, nekdanja direktorica).

Glavnino del za ta denar bi tako moral opraviti Rudis, ki je takrat zaposloval 112 ljudi. Toda pozor: v Trbovljah so za posel pri napravi, ključni za delovanje TEŠ6, najeli še podizvajalca – in to kar švicarsko podjetje Cottagon, torej svojega novega lastnika. Za to mu je Rudis po naših podatkih plačal osem milijonov evrov – torej več od celotne kupnine, ki so jo Švicarji pred tem plačali za Rudis. Dela na napravi so se začela leta 2012, podjetje iz Švice pa je bilo uradno zadolženo za njeno montažo.

A zgodba se tu šele dobro začne. Podjetje Cottagon za razliko od Rudisa za izvedbo teh del ni imelo ne opreme ne delavcev. Zanje je tako tudi samo najelo podizvajalca, ki ga je – verjeli ali ne – prav tako našlo v švicarskem kantonu Zug. To je bilo podjetje Premar Services, ki ga je takrat vodil Pero Tomić.

Tomić je poslovnež, znan iz energetskih krogov v Republiki srbski. Že vrsto let je posrednik pri dobavah gradbene mehanizacije in druge opreme iz Belorusije. Prihaja iz mesta Ugljevik, kjer je posloval tudi s tamkajšnjo termoelektrarno. Ta je v Sloveniji najbolj znana po zaslugi 758 milijonov evrov vredne tožbe ki jo je HSE zaradi nedobavljene električne energije iz Ugljevika vložil proti Bosni in Hercegovini. Pred kratkim je državni holding v postopku mednarodne arbitraže zmagal.

Podjetje Premar Services iz švicarskega kantona Zug je imelo ključno vlogo pri denarnih tokovih iz posla z Rudisom. Njegov direktor je Pero Tomič.

Sta dva milijona evrov končala pri Rotniku?

Toda tudi Tomić je na gradbišču v Šoštanju pričakovano naletel na isto težavo kot Cottagon. Podjetje Premar Services za dela ni imelo lastnih zmogljivosti. Logično, saj se ukvarja s preprodajo mehanizacije in vozil, ne pa z montažo. Še danes ima le sto tisoč švicarskih frankov ustanovnega kapitala, deluje pa na naslovu, kjer je registriranih več deset drugih podjetij. Ljudje, ki so takrat sodelovali pri gradnji TEŠ6, se danes ne spomnijo, da bi na gradbišču zasledili katero od obeh švicarskih podjetij.

Jasno je, zakaj. Dela, za katera je Cottagon od Rudisa prejel osem milijonov evrov, je namreč po naših podatkih dejansko opravil šele tretji podizvajalec v verigi – eno od montažnih podjetij iz Maribora in to za slaba dva milijona evrov. Pod črto: več kot šest milijonov evrov razlike je končalo na računih v Švici.

necenzurirano.si

Montažna dela pri napravi za razžvepljevanje je v Šoštanj dejansko opravil šele tretji podizvajalec v verigi. Na računih obeh podjetij iz Švice pa je ostalo več kot šest milijonov evrov razlike.

Pri tem je ključno vprašanje, kam je denar izginil. Kot že omenjeno, je bil ta deloma namenjen poplačilu kupnine za Rudis. Toda kriminalisti, ki so po naših podatkih Tomića ovadili zaradi suma kaznivega dejanja pranja denarja, očitno sumijo, da je pomemben del končal tudi pri Rotniku. Ob novici, da so v zadevi Rudis vložili ovadbo, so namreč sporočili, da je bilo za enega od osumljenih državljanov Slovenije »v predkazenskem postopku ugotovljeno, da si je z opisanimi posli neposredno za sebe zagotovil pridobitev provizije v znesku okoli 2,4 milijona evrov«.

Po informacijah, ki jih uradno ni mogoče preveriti, gre za Rotnika, ki je leta 2018 finančni upravi (Furs) plačal dobrih 1,5 milijona evrov dolga iz obdavčitve zaradi nepojasnjenega izvora premoženja. Samo med letoma 2007 in 2011 so namreč davčni inšpektorji pri Rotniku odkrili za skoraj štiri milijone evrov nepojasnjenega premoženja.

Zamenjali direktorja, ker ni želel plačati aneksa

Po naših informacijah se Tomić in Rotnik dobro poznata. Tudi sicer so slovenska energetska podjetja v preteklosti precej sodelovala z rudnikom in elektrarno v Ugljeviku. V začetku leta 2011, ko ni bil več direktor TEŠ, je Rotnik ustanovil podjetje Razsvet, ki je imelo po njegovih navedbah sklenjene svetovalne pogodbe z dvema elektrarnama v BiH in Srbiji. Maja 2013 ga je izbrisal iz poslovnega registra.

Pred dnevi je Rotnik za Slovensko tiskovno agencijo (STA) dejal, da »z ovadbo ni seznanjen in da se od tedaj, ko so kriminalisti leta 2017 ali 2018 pri njem opravili hišno preiskavo, s to zadevo ni več ukvarjal«.

Medtem ko se je denar TEŠ izgubljal v verigi domnevno fiktivnih podizvajalcev, je Rudis že konec leta 2012 od TEŠ zahteval dodatna plačila pri projektu naprave. Tedanji direktor TEŠ Simon Tot jih je zavrnil, nato pa je položaj moral zapustiti. Zamenjal ga je Rosec, tega pa nekaj mesecev pozneje Dermol. V TEŠ so nato z aneksom Rudisu plačali dodatna dva milijona evrov. Končna cena naprave je tako znašala 84 milijonov evrov. To je osem milijonov evrov več od pogodbene vrednosti. Rosec je za STA dejal, da »ne ve, zakaj je bil ovaden«.