Pred kratkim je v kulturnem domu v Podnanosu po zaslugi skupnih prizadevanj Planinskega društva Podnanos, domačega gornika Marka Nabergoja in vrhunskega slovenskega alpinista Vikija Grošlja gostoval morda največji alpinist vseh časov, Južni Tirolec Reinhold Messner, s soprogo Diano.
Danes 79-letni alpinist, pisec in zbiralec kulturne dediščine ljudstev z gorskih območij se je v pogovoru z voditeljico Matejo Rosa in Vikijem Grošljem v besedi sprehodil po svoji bogati življenjski poti.
Izhodišče pogovora v Podnanosu, katerega izvedbo sta omogočili še ajdovska Lavričeva knjižnica in Občina Vipava, je bila prav knjiga, pred kratkim v slovenski jezik prevedeno skupno delo Reinholda in Diane Messner Podobe smisla – odrekanje kot navdih za uspešno življenje. Že v začetku pogovora se je izpostavilo vprašanje, kaj vodi človeka, vrhunskega alpinista, kot je Messner, da se tako izpostavlja nevarnosti.
»Začetni dar, ki sem ga v življenju dobil, je, da sem lahko odraščal v odročnem gorskem okolju, kjer sem začutil instinkt, kako se spopadati z nevarnimi situacijami, kdaj je dovolj in kdaj se je treba umakniti. Ta instinkt smo ljudje, zgodovinsko gledano, ko smo še bolj živeli z naravo, gradili tisočletja, v zadnjem obdobju pa se izgublja. Mislim, da sem pripadnik ene zadnjih generacij, ki je še bila dovolj v stiku s prvobitno naravo, da je ta instinkt ohranila. Preživetje je ključ tega, s čimer se alpinisti ukvarjamo, in to preživetje v življenjsko nevarnih okoliščinah v divjini. To je tudi umetnost. In preživeti je kljub nevarnostim mogoče. Glede tega so gore največji in najboljši učitelj, ki ga lahko imaš,« je razmišljal podnanoški gost.
Poseben čar tradicionalnega alpinizma, ki s komercializacijo in množičnim opremljanjem pristopnih smeri izginja, je odkrivanje novih gora in še nedotaknjenih smeri, ali z eno besedo skrivnostnost, dodaja Messner. »Neosvojena gora je skrivnostna. Manj ko je ljudi, ki stopi nanjo, večja je verjetnost, da se bo skrivnostnost ohranila. Najpomembnejše je, da gori pustimo njeno naravno razsežnost, kar vključuje tudi nevarnost. Če gori pustimo to naravnost in nevarnost, na njej ne bo mogoč množični turizem. Tudi preprosta gora ni dostopna vsakomur, če jo pustimo takšno, kot je, brez izdelanih in zavarovanih poti.«
V življenju mu ni bilo lahko. Otroštvo je v družini z devetimi otroki preživel v obdobju velikega pomanjkanja, ki so ga odročni kraji trpeli v prvih letih po drugi svetovni vojni. Starši so bili zaposleni. Starejši otroci so morali paziti na mlajše in poprijeti za veliko domačih del. Ob tem je v bližnjih stenah Messner našel otroški izziv v njihovem premagovanju. To je postalo strast in pozneje njegov poklic, med katerim pa je utrpel boleče izgube. Najbolj ga je zaznamoval vzpon na Nanga Parbat leta 1970.
Brez brata in prstov
»Na Nanga Parbatu sem izgubil sedem prstov na nogah in mlajšega brata Güntherja. Šlo je za ekstremen vzpon po prvenstveni smeri po južni steni, ki je s 4500 metri najvišja na svetu. Ob osvojitvi vrha se je vreme poslabšalo in sestop po smeri pristopa ni bil več mogoč. Da bi si rešila življenje, sva se spustila po lažji smeri v drugo dolino. Med spustom je brat v plazu izgubil življenje. Da bi ga našel, sem moral čakati 35 let, da je ledenik njegovo delno ohranjeno truplo spravil na površje. S to tragedijo in občutkom krivde moram živeti. Od takrat sem odgovornost do vsega, kar počnem, podvojil.«
Ugledni gost obsoja sodobno potrošništvo in razsipnost, ki sta prodrli tudi v gorski svet in ga prizadeli: »Sodobno plezanje in tradicionalni alpinizem nimata nič skupnega. V tradicionalnem načinu smo bili skozi dolge pristopne pohode in osvajanja gora z minimalno opremo bolj povezani med seboj in z naravo. Danes premožni potrošniki ekstremnega turizma brez resnih priprav hitijo na Mount Everest s helikopterji do baznega tabora in nato z množico pomočnikov, ki utrejo v pobočja prave proge, proti vrhu. Tako gorsko naravo prilagajamo sebi, namesto da bi se mi prilagodili njej in skozi to dvigovali svoje sposobnosti.«
Pri 79 letih še vedno živahen, pronicljiv in krepak Južni Tirolec je poudaril, da v življenju ni bil le gornik: »Ko sem osvojil vse osemtisočake, sem se posvetil ekstremnim horizontalnim izzivom s pešačenjem in smučanjem prek Grenlandije, Antarktike in puščave Gobi ter obiskom odročnih gorskih krajev in preučevanju njihovih prebivalcev. O tem veliko pišem. Vrhovi so v zadnjem obdobju zame manj pomembni. Sicer sem prepričan, da alpinizem še zdaleč ni le šport. Je tudi kulturno vprašanje. Preučujem medsebojni vpliv človeka in gora ter dokumentiram klasični alpinizem, ki ga je vse manj. Zadnja leta zgodbe o ljudeh in gorah pripovedujem v svojih osmih južnotirolskih muzejih. To je moje izročilo naslednjim generacijam, ki se od klasičnega alpinizma oddaljujejo. Danes 90 odstotkov mladih pleza v dvoranah.«
Med vprašanji ni manjkalo niti to, ali je gost že videl in fotografiral jetija: »Najprej moram reči, da je jeti zgodba, pravzaprav legenda. Ljudje iz vzhodnega dela Himalaje v to legendo trdno verjamejo in jo širijo iz roda v rod več kot tisoč let. Za podobo jetija pa se sicer v resnici skriva himalajski medved, ki še živi. Ljudem se dobro skriva in si je treba vzeti veliko časa, če ga želite videti in fotografirati. Jaz sem potreboval deset let potovanj v Himalajo, da sem ga videl.«
Ljubezen na stara leta
Reinholda Messnerja je po ločitvi od prejšnje soproge pred dvema letoma pri 77 letih s poroko osrečila nova ljubezen, luksemburška ljubiteljica švicarskih gora Diane. Rad prizna, da je še enkrat imel srečo in da življenje z njim ni preprosto ...
»Imava skupen pogled na gore, ljubezen in razumevanje. Ni dovolj imeti ob sebi le lepih oči nekoga. Potrebna sta tudi praktičnost in prilagajanje. Čeprav živiva v gradu, počneva to skromno. Včasih je skoraj kot na gorniški odpravi. Zares grejemo le dnevno sobo. Tu in tam se v gradu in bližnji naravi najde tudi kakšen pajek, škorpijon ali kača. Sva zagovornika skromnosti.«
Messner je kritičen do potrošništva in meni, da do pravega uspeha vodi skromnost: »Tretjino tega, kar običajni pripadniki današnje civilizacije porabimo, porabimo brez prave potrebe. Smo del industrije nakupovanja, ki mora nenehno rasti, za kar potrebuje vse več energije iz fosilnih goriv, njeno izgorevanje pa prispeva h globalnemu segrevanju. Ne verjamem, da bodo podnebne konference s tisoči udeležencev, kot je zadnja v Dubaju, kaj zmanjšale onesnaženje, ki ga proizvajamo. Pot do tega vodi le skozi vsakega od nas. Vsak se lahko v porabi omejuje sam in s tem največ prispeva k razbremenjevanju okolja. Sam sem bil v alpinizmu uspešen zaradi odrekanja. Z manj opreme sem uspel plezati hitreje, ob tem pa sem materialno manj trošil. Nikoli nisem nosil s sabo jeklenk s kisikom. V resnem delu vzponov nisem nikoli jemal s seboj pomočnikov. Nosači so šli le do baznega tabora.«
Rekorda ni lovil
Pred nabito polno dvorano v Podnanosu je Messner brez oklevanja odgovoril na neprijetno vprašanje o septembrskem odvzemu enega od rekordov, ki ga je imel v Guinnessovi knjigi. Tako ni več prvi človek, ki je osvojil vseh 14 osemtisočakov. Ta naslov odslej pripada Američanu Edmundu Viestursu. Skrbniki omenjene knjige so sprejeli to ugotovitev nemškega himalajskega kronista Eberharda Jurgalskega, do katere je prišel na podlagi ocen razpoložljivih fotografij iz časa Messnerjeve osvojitve Anapurne v letu 1985 in poznejših fotografij ter po pogovorih z nekaterimi plezalci.
»Ocenjeno je bilo, da nisem stal na dovolj visokem glavnem vrhu Anapurne, temveč na enem od nižjih. Naj pojasnim, da je masiv Anapurne v zgornjem delu pravzaprav dolg in dokaj širok greben. Ta greben z več vrhovi se je desetletja po mojem vzponu po obliki in višini zaradi snega, vetra ter erozije oblikovno in višinsko spreminjal. Prepričan sem, da je bil tedaj, ko sem nanj stopil, tisti vrh pravi, kar pa v celotni zgodbi niti ni najpomembnejše. Ključna je bila pot do tja po ekstremno težavni prvenstveni smeri brez kisika. Moram poudariti, da sem tedaj šel za izzivom, da to smer premagam. O rekordu sploh nisem razmišljal. Zato mi pravzaprav nihče ne more vzeti nečesa, česar si nisem lastil. V alpinizmu so samo izzivi, ni pa rekordov.«
