Občudovala je čudovit pogled na morje in slovensko obalo. Nekoč je morje raziskovala pod gladino, danes ga občuduje zviška. Pokazala mi je oranžnega mačka, ki je zdaj njen novi ljubljenec, sicer pritepenec. Zaradi njega sva nekajkrat prekinili pogovor, saj jo je skrbelo, kako se bo končal njegov spor s sivim tigrastim kolegom, ki očitno ni želel deliti teritorija. Bernarda je torej privolila v to, da samostojnost zamenja za življenje v domu, kjer skrbijo za njeno zdravje in počutje, ampak še vedno ostaja dobra opazovalka, ne more brez medijev in je brez dlake na jeziku.
Zakaj ste odšli v dom?
Umsko in fizično sem sicer še v redu, ampak se moje stanje počasi slabša. Zgodilo se je, da sem bila po ves dan samo doma, da nisem imela več reda in discipline. Nekajkrat sem se zalotila, da sem vstala šele ob enih ali treh, ker je bilo tako luštno poležavati. Občutek imam, da mi bo v domu bolje, saj me držijo na kratko, da vsak dan jem in spim. Vedela sem, da nimam toliko samodiscipline, da bi se dobro starala. Hči že tako ali tako vse življenje skrbi zame in to moje staranje brez discipline, brez rednega hranjenja in spanja, ji je šlo na živce. Poleg tega se bo kmalu upokojila, stara je 60 let, stanuje pa 10 minut od tega doma. Tako sem šla pravzaprav jaz k njej, saj bi se ona težko vozila enkrat na teden v Ljubljano k meni na obisk, ko bo v pokoju. Pa tudi mene Ljubljana kot kraj upokojitve ne zanima.
Vedno ste imeli radi morje. Ste imeli morda že prej v načrtu, da boste starost preživeli ob morju?
Nisem dolgo načrtno premišljala o tem. Pravzaprav me je generalna situacija v naši družbi tako pretresla, pa vidim, da gre še na slabše, vključno z naravnimi katastrofami, da se nisem počutila več tako dobro, kot sem se prej. Tukaj sem še kar pomirjena in imam svoj mir. Zelo slabo se počutim, kar zadeva prihodnost, hkrati pa mi ni nič hudega, tako da bom lahko živela še zelo dolgo. Ravnokar bom stara 88 let. (Rojstni dan ima sicer šele maja, op. a.)
Koliko se je s prihodom v dom spremenil vaš vsakdan?
Prav nič. Še vedno imam gore revij in pogledam vse relevantne televizijske oddaje, naše in tuje. Skratka, ves čas sem na preži, kaj je novega. Saj ne morem drugače živeti, ker me še vedno vse zanima! Edino izhodišče je bolj mirno, ker se tukaj usedem na klopco zunaj in gledam na morje.
V svojem poklicu ste bili izjemno uspešni. Imeli ste tudi veliko moč. Ste znali to moč ceniti? Ste jo kdaj tudi zlorabili?
Znala sem jo ceniti in nisem je zlorabljala. Luštno je v poklicu delati tisto, v čemer uživaš. Imaš šesti čut, izbiraš tisto, kar je v tistem trenutku najboljše, in si zadovoljen s seboj. Nisem zelo družabna in mi je prava muka sedeti ob kavi. Rada pa opazujem, gledam, pišem, delam, sodelujem. Ustreza mi ustvarjalna družba.
Kako se človek počuti, kadar ima v svojih rokah moč, da vpliva na druge?
Nekajkrat sem se zamislila. Moč najbolj začutiš ob reakcijah na članke, kakšnih akcijah, tudi ob stikih z ljudmi sem jo pogosto začutila. Čeprav bi to moč lahko izkoriščala, je seveda nisem. Zadovoljen si, ko veš, da se obnašaš, kot se spodobi. Zelo pomembno mi je, da imam mirno vest, da naredim kaj koristnega in da ne delam škode.
Vam je bilo to že ves čas pomembno?
To se je stopnjevalo. V začetku tega nisem tako čutila, ker nisem bila tako pozorna na takšne stvari, pa tudi komunikacija z ljudmi je bila še bolj zaprta, pozneje pa se je zelo odprla. Ljudje instinktivno začutijo, da lahko s teboj govorijo o stvareh, o katerih prej niso govorili z novinarji. Če bi se še enkrat odločala za poklic, bi se spet odločila za medije, vprašanje je le, za kakšne, saj se časi izrazito spreminjajo.
Ko ste vi ustvarjali revije, je bil novinarski poklic zelo cenjen in tudi plače so bile dobre. Danes žal ni več tako …
Približno v času, ko sem se upokojila, se je pojavil ta pok, ko je novinarstvo postalo manj cenjeno, slabše plačano, tudi vse manj brano. Pojavili so se drugi mediji, drugi načini komunikacije. Pravzaprav sem odnesla s seboj v pokoj najboljše čase novinarstva.
Bili ste zelo uspešna in močna ženska v tem novinarstvu v medijskih hišah in vaš glas so zelo upoštevali. Kako ste si izborili tak položaj?
To se kar zgodi in se ne boriš. Dobiš avtoriteto, še preden začneš razmišljati, kako jo boš dobil. Predvsem si moraš avtoriteto zaslužiti. Jaz sem neskončno veliko časa in energije vložila v to, kar sem počela. Pravzaprav nisem počela drugega, kot sebe postavljala v svoje novinarsko uredniške in podobne vloge. Za drugo nisem imela niti interesa niti nisem ničesar pogrešala, ker sem se imela tako fino. Drugo polovico časa sem vložila v potovanja, tako da sem prevohala ves svet. To je bila tudi dopolnitev, da nisem postala fahidiot. Zaradi potovanj generalno gledaš na življenje drugače. Mislim, da bi bilo za vsakega dobrega urednika in novinarja dobro, da se pol časa klati po svetu, pol pa dela časopise. Imela pa sem tudi grozno veliko strast, in to je potapljanje, ki pa je bilo v nasprotju s potovanji čisto iracionalno. Med ribami je čisto drug univerzum …
Sicer pa imate radi tudi druge živali, kajne?
Ja, vedno sem imela rada živali in sem imela pet psov, od katerih so vsi zelo dolgo živeli. Dvakrat sem imela tudi dva mačka, ampak manj časa.
Na katere poklicne podvige ste najbolj ponosni? Pripisujejo vam celo zasluge za kariere politikov, češ da ste pomagali Pahorju, Kučanu …
Govori se vse sorte. Imaš splošni vpliv, vendar je ta vpliv zelo težko natančno izmeriti. Nikakor si ne pripisujem zaslug za kariero kogarkoli od politikov. Jaz sem bila daleč najbolj zadovoljna, da je ženska, ki je prebrala Jano ali moj članek, to naredila z zadovoljstvom. Rada sem bila tako novinarka kot urednica.
Ste ponosni na uspeh revije Jana?
Velika pohvala je, da urejaš časopis, ki ga ljudje radi berejo. Lahko bi imela še kup poslanstev, skritih želja, pa se mi to ni ljubilo. V zelo zgodnjih letih naše samostojnosti sem imela občutek, da se da za Slovenijo kaj narediti. Slovenijo sem imela rada. Vsi so jo postrani gledali, meni pa se je zdela čisto v redu. Čez čas pa sem spremenila mnenje. Ne morem reči, da je ne maram, ampak me je razočarala. Pa tudi Slovenci so vredni svojega denarja …
Kako pomembna je za vas pripadnost nekemu narodu?
Dolgo sem bila rada Slovenka in se mi je to zdelo čisto luštno. Zdaj pa ga Slovenci zelo lomijo in sem zato v zadregi. To me jezi, ker ne maram takšnih čustev.
Se vam zdi, da je pri nas huje kot drugod po svetu? Če se malo ozremo zunaj meja, je slika povsod kar približno enaka. Povsod prevladuta pohlep in gonja za materialnim, na oblasti so populisti …
To je res, ampak včasih se mi je zdelo, da smo pametni Slovenci ravno tako pametni kot vsi drugi Evropejci. Zdaj pa imam občutek, da Slovenci manj vlagamo vase, se manj izobražujemo kot drugod.
Kako komentirate izjavo poslovneža Jožeta Anderliča o bogati eliti in amorfni masi?
To, kar omenja, zame sploh ni elita! Edina elita je intelektualna. To so ljudje, ki veliko premišljajo in jim ni vseeno, kako se svet vrti, ki poskušajo kaj narediti, če je to seveda sploh mogoče. Nekoč je bilo takih veliko več, kot jih imamo zdaj, in to je velika škoda …
Kot urednica ste se morali ves čas odločati, kdo je vreden pozornosti v reviji in kdo ne. Ste znali prepoznati pozitivce in negativce?
Za pozitivne včasih ne veš, ker so zelo vase potegnjeni, negativni pa hitro izstopijo! (smeh) Pri srcu so mi ljudje, ki ne delajo škode. Toliko ljudi namreč dela škodo, da je to, da ne delaš škode, zame že skoraj dovolj.
Je bila Štefka kdaj ljubosumna, ker sta bila z Milanom Kučanom prijatelja?
Ne, sploh ne. Štefka je blazno normalna ženska, bolj normalna od Kučana, ki je tudi eden od ljudi, ki ne delajo škode. Prijeten in pameten človek je.
Čeprav ste delali revijo, ki naj bi bila namenjena predvsem ženskam, ste rekli, da se bolje počutite v moški družbi. Kako to?
Sem bolj podobna moškim in se v ženski družbi ne počutim najbolje.
Ste se pa kljub temu ločevali od svojih moških.
Moj poklic je bil tak, da noben normalen moški in normalna ženska ne bi mogla skupaj delovati dobro. Sem pa imela zelo luštno življenje. Nič zelo hudega mi ni bilo, čeprav sem bila pogosto zelo utrujena.
Torej nikoli niste bili zelo nesrečni ali celo depresivni?
Ne, hvala bogu teh najbolj groznih občutij sploh ne poznam. Pogosto sem se skregala, tako da mi je prepir kar domač. Ne maram napetih stanj, ko se ljudje grdo gledajo, ampak imam rada razčiščene odnose. Če smo skregani, smo pa skregani, ampak vsaj vemo, kaj je bila težava.
Ko ste bili urednica, se vam verjetno ni bilo treba prepirati, ker so vam najbrž želeli vsi ustreči?
Ne, niso mi vsi kimali! Moj velik delovni uspeh so bili normalni odnosi s kolektivom, to, da so mi marsikdaj kaj povedali v obraz ali se uprli kakšni moji ideji.
Danes nadrejeni pogosto želijo ponižne delavce …
To ga nadrejeni strašno lomijo, ker ne znajo biti nadrejeni. Zdi se mi, da je bilo včasih več boljših nadrejenih kot danes. Nekoč so bili med nami normalni medčloveški odnosi. Sama sem znorela, če se mi je kdo želel preveč prikupiti, pa tega tudi nihče ni počel, saj so vsi vedeli, da mi gre to na živce in da ni nobene potrebe po tem. Ravno zaradi takih enakopravnih odnosov smo veliko dobrega in uspešnega naredili. Ne samo pri urejanju časopisa, ampak povsod so za uspešnost absolutno bistveni dobri medčloveški odnosi.
Svoje novinarje ste zelo dobro plačevali. Precej bolje kot druge revije, kar pomeni, da bi v resnici lahko vi več stlačili v svoj žep, saj bi še vedno imeli dovolj dobrih piscev …
Ja, to, da sem sodelavce dobro plačevala, je bilo logično in po zdravi pameti. Če bodo dobro delali, bom dobro plačala, in če jim bom dobro plačala, bodo morali dobro delati - to je bila moja mantra.
Ampak danes je te zdrave pameti vse manj, saj se na vseh področjih stiska pri plačilih, da bi imelo vodstvo večje nagrade.
Res je, ampak to je problem ljudi, ki nimajo zdrave pameti. Bistveno je, da gredo ljudje z veseljem in užitkom zjutraj v službo. Za to je potrebno narediti čisto vse, kar se da. Žal je vedno manj nadrejenih, ki jim je to pomembno. Bistvo dobrih rezultatov dela je dobro vzdušje v redakciji, do katerega se pride z vsemi pomagali, ki so ti na voljo: od dobrih honorarjev do že omenjenih dobrih odnosov in tem, ki jih ljudje radi pišejo, ter tega, da ljudem pomagaš. Če ljudje radi hodijo v službo, je zelo prijeten občutek tudi za nadrejenega oziroma delodajalca, vsaj meni je to veliko pomenilo.
Če bi imeli možnost mladi Bernardi v preteklost poslati kakšen nasvet, kaj bi ji svetovali?
Mlada Bernarda ... (smeh) Kar tako naprej, vse bo v redu!
Katero življenjsko obdobje vam je bilo najboljše?
Najboljše sem se počutila kot urednica. Zelo slabo sem se počutila kot poročena gospa, ker nisem bila ustvarjena za to. Najbrž tudi nisem bila ustvarjena za družbo. Vse življenje sem imela občutek, da znam z ljudmi, saj je zelo dolgo trajalo, da sem spoznala, da najbolje funkcioniram v samoti.
Samote se večina boji. Kako ste se vi navadili nanjo? Ste se je kdaj tudi bali?
Ne, niti kot mlada se nisem bala biti sama. Sicer pa o tem nisem imela časa razmišljati, ker sem bila tako vpeta v pisanje in urednikovanje.
Kako ste sprejeli upokojitev? Je bila to velika prelomnica?
Veliko sem pisala tudi po upokojitvi, tako da mi ni bilo dolgčas. Za tisto rubriko, ki sem jo pisala, sem se res potrudila. Ker sem jo potrebovala, ker sem želela še ustvarjati.
Potem pa ste kar naenkrat prenehali pisati. Kako to?
Utrujena sem bila in se mi ni več ljubilo. Kar pa ne pomeni, da me mediji na zanimajo več. Prav nasprotno. V domu sem šele ugotovila, kaj mi pomeni branje časopisov, ko je prišlo do zapletov in časopisi niso prišli do mene. Morda so mislili, da ne bom opazila, če v upu kakšnega časopisa ne bo, ampak zame je pomembna vsaka informacija. Še vedno.
