O tem priča tudi dogovor med Italijo in Albanijo, po katerem bo Italija v Albaniji zgradila in upravljala dva sprejemna centra za migrante, ki naj bi bila namenjena predvsem ljudem, ki se iz severnoafriških držav podajo na nevarno pot prek Sredozemskega morja do italijanske obale. Kontroverzni dogovor med drugim kaže na odsotnost ustrezne evropske migracijske politike in je še en primer vedno večjega soliranja evropskih držav, katerih vodenje so prevzeli desničarski populisti.
»Kaže, da poskuša Italija izven evropskega pravnega reda z bilateralnim sporazumom reševati vprašanje migracij, kot je Avstralija podobne sporazume sprejemala s sosednjimi, ekonomsko in socialno šibkejšimi državami. Gre za dokaz, da politika ustavljanja migracij, ki jo je najavila vladajoča stranka Bratje Italije, ni uresničljiva,« pravi evropski poslanec Klemen Grošelj, ki meni, da s to potezo slabijo tudi možnosti za oblikovanje skupne evropske azilne in migracijske politike. »Pri tem vidimo, da ne gre več samo za vprašanje migracij, ki so ilegalne in stihijske, temveč tudi za to, kar danes občuti Poljska na svoji meji z Belorusijo ali pa Finska na meji z Rusijo.«
Migracije najpomembnejša tema za populiste
Profesor mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani Marko Lovec pravi, da je treba na dogajanje gledati tudi v kontekstu volitev v Evropski parlament, ki bodo prihodnje leto. »Ena od raziskav, ki smo jih opravili, je pokazala, da so za desne populistične stranke migracije celo najpomembnejša tema pri mobilizaciji podpore. So pa tudi številne desnosredinske stranke po Evropi prevzele to tematiko. In ko neka tema postane tako pomembna, včasih ne gre več za to, da problem, na katerega naj bi se odzvali, izhaja iz neposrednega okolja, temveč ga politiki že sami ustvarjajo, da bi krepili lastno podporo.« Kot pravi, nekatere države to s pridom izkoriščajo. »Veliko je podatkov o tem, da Rusija načrtno pošilja migrante na evropske meje, od Poljske do baltskih držav in Finske. A to počnejo tudi druge države na Zahodnem Balkanu, to je počela tudi Madžarska.«
Kot še pojasnjuje Lovec, so se zamisli, po katerih bi prosilce za azil obravnavali v neki drugi državi, začele s predlogom, da bi jih obravnavali v prvi varni državi, nakar bi tiste, ki bi jim odobrili azil, pripeljali v Evropo. »A države, kjer naj bi se to izvajalo, nad tem niso bile prav navdušene. Vprašanje je tudi, ali bi bile sposobne gostiti vse te ljudi. Postopki so dolgi in v Evropi trajajo tudi po dve leti, kar pomeni, da bi ljudje tam obtičali, a jih verjetno ne bi bilo mogoče tam zadržati toliko časa.« Tudi Grošelj izraža bojazen, da bi lahko zaradi tega prišlo do nestabilnosti v regiji. »S tem se breme migracij prenaša na države Zahodnega Balkana, ki so že tako ali tako pod bremenom tako imenovane balkanske migrantske poti. Dvomim, da bodo albanske oblasti – kljub dobrim namenom – sposobne nadzorovati, kako se bodo ti ljudje gibali. To je lahko dodaten dejavnik pri že zelo napetih razmerah na Zahodnem Balkanu, ki lahko privede ne samo do povečanega pritiska na balkanski poti, temveč do resne politične in varnostne destabilizacije regije.«
Balkanski sod smodnika
Ali je možno morebitne konflikte na Balkanu, na katere je opozoril ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski, pričakovati predvsem v povezavi z migracijami? »Dogajanje na Kosovu 24. septembra je bilo kar pomemben alarm, torej ni nujno, da je zadeva vezana samo na migracije. Lahko pa odigrajo vlogo dodatnega sprožilca v že tako napetih razmerah na Balkanu,« pravi Grošelj. Pri tem omenja politiko predsednika Republike Srbske Milorada Dodika in vsakokratne napovedi glede odcepitve od Bosne in Hercegovine. Če bi se italijansko-albanski model uveljavil kot sprejemljiva rešitev, se odpira tudi vprašanje, kaj to pomeni za države na evropski periferiji, v katerih bi bili sprejemni centri, ki bi s tem nedvomno dobile tudi nek vzvod vplivanja na Evropsko unijo. »To pomeni, da bodo te države dobile položaj, kakršnega ima do neke mere danes že Turčija v odnosu do Evropske unije,« ocenjuje Grošelj.
Migranti kot politično orožje
V okviru predlaganega evropskega azilno-migracijskega pakta so predvideni tudi mehanizmi vračanja, še poudarja Grošelj: »Tu bi Evropska unija z uporabo svojega bogatega vira, ki se imenuje razvojna pomoč, lahko naredila bistveno več. Če bi recimo ljudi, ki bi se vračali, vključili v programe razvojne pomoči, bi lahko bistveno zmanjšali pritisk na naše meje.« A zaradi različnih stališč nekaterih držav ne kaže, da bi omenjeni pakt kmalu sprejeli na evropski ravni: »To je pa evropska realnost, kjer države iz različnih razlogov, velikokrat povsem ideoloških, še vedno ne sprejemajo rešitve, ki je na mizi. Pri tem nekatere igrajo dvojno igro, recimo predvsem Madžarska, kjer Viktor Orban migrante uporablja za izvajanje političnega pritiska in tudi za poskuse vplivanja na volitve v sosednjih državah, kot v primeru Slovaške.«
Do ponovne vrnitve migrantskega vprašanja na politične agende evropskih držav torej prihaja v času ponovnega vzpona desničarskega populizma širom stare celine, ki je tudi posledica vojne v Ukrajini in z njo povezane energetske ter draginjske krize. Ti vzroki so na Slovaškem že privedli do političnih sprememb po željah Kremlja, saj se je na oblast vrnil proruski politik Robert Fico. »Na Slovaškem so imeli pred tem politično zelo turbulentno obdobje, saj so bili pod velikim pritiskom. Slovaška je ena od tistih evropskih držav, ki so bile najbolj energetsko odvisne ruskega plina in nafte,« pove Lovec in med razlogi za preobrat navede tudi dejstvo, da je Slovaška glede na število prebivalcev sprejela relativno veliko ukrajinskih beguncev.
