Mati sinov s posebnimi potrebami je v najtežjih trenutkih potrebovala dodatno pomoč. Potrebovala je, kot je sama zapisala, superjunaka. »Takrat smo res potrebovali nekoga, ki bi z enako neomajno in brezpogojno ljubeznijo, kot jo sama čutim do mojih otrok, deloval v njuno najvišje dobro. Nekoga, ki se ne bi ustrašil odgovornosti, ki bi razumel, zakaj je moje srce tako krhko, in ki bi se bil pripravljen popolnoma vključiti v naš način življenja. V življenje posebnih potreb, ki je polno nerazumevajočih pogledov, krivic in bolečine,« je povedala Suzana Odžić. In ga v Milanu tudi našla.
Bil je superjunak
Vsem je bil v veliko pomoč, čeprav sprva nad njim ni bila posebej navdušena: »V naše življenje je vstopil kot terapevt. Na začetku naše poti k ozdravljenju tega našega superjunaka včasih čisto zares nisem marala, ker je bil prestrog, prezahteven in sploh preveč abstrakten. Nisem ga razumela. Zdaj pa me je na smrt strah, da bi odšel in nas pustil same. Da bi se ponovno zbudila v čas in prostor, kjer smo mi trije, moja čudovita sinova in jaz, nerazumljeni in nesprejeti, obkroženi z ljudmi, ki me sprašujejo, zakaj se obremenjujem z njegovo oskrbo; kot da se kaj takšnega njim ali njihovim ljubim ne more zgoditi.«
S časom so se ujeli in Papa Dok, kot ga kličeta otroka, je postal edini oče, ki ga sinova poznata. Žal pa se je vse obrnilo na glavo, ko je Milana zadela možgansko kap, ki ga je pustila hromega po celotni strani telesa. Roka in noga sta brez življenja, tudi njegov obraz je rahlo povešen in govor je upočasnjen. »Ko smo ga z otrokoma obiskali v bolnišnici, mi je čisto počasi povedal eno šalo. 'Tako dobr' že spim, da to počnem z zaprtimi očmi!' je rekel glasno in težko razločno, kot bi bil vinjen. Nekaj sekund sem potrebovala, da sem dojela, da duhoviči. No, vsaj njegov intelekt je nedotaknjen.«
Najhuje je za Suzano zvečer, ko je doma tišina in tema. Takrat jo žalost objame kot temna senca in vsi strahovi privrejo na dan. Zaveda se, da bodo prej ali slej spet sami, da bo težko spet sama premikala gore, zato potrebuje moč, kjer jo le lahko dobi. »Potrebujemo drugi druge, če se tega zavedamo ali ne. Naša življenjska situacija se je spremenila. Nisem več starš dveh avtistov z zmerno motnjo v duševnem razvoju, sem tudi negovalka ohromelega odraslega. V moji oskrbi so tri življenja …« dodaja.
Zdaj pomoč potrebuje tudi Milan
Kako lahko pomagate
Vsaka pomoč družini v stiski je več kot dobrodošla. Pomagate lahko z nakazilom na Društvo prijateljev mladine Trbovlje, Trg svobode 11, 1420 Trbovlje, davčna številka: 11150254, matična številka: 5276462, TRR: SI56 6100 0001 9204 698 (Delavska hranilnica), sklic: SI00 11-2023, zadeva: donacija Darnik, koda: CHAR.
Zato je prisiljena ponovno iskati pomoč in je spet še bolj odvisna od dobrih ljudi. Njihovo bivalno okolje namreč ni več primerno za življenje v sedanjem stanju. »Potrebujemo prilagojen prostor, ki bo omogočil dvema otrokoma in odraslemu hemiplegiku, da osnovne funkcije, od hranjenja do osebne higiene, skrbi za dobro počutje in aktivnega življenja, opravljajo čim bolj samostojno. Za kar pa potrebujemo pomoč. Prenova bivalnih prostorov je draga že, če želiš zamenjati zgolj umivalnik v kopalnici, prilagojena vozila za prevoz invalidov pa so zgodba zase. Sami mi ne bo uspelo priskrbeti, kar potrebujejo, zato pozivam in naprošam vse dobre ljudi, da nam pomagajo po svojih zmogljivostih,« prosi Suzana.
Zavitek gradbenih žebljev stane dva evra, dobra misel in ponujena roka v pomoč pa lahko premakneta, kot je sama rekla, goro. Če ne naenkrat, pa kamen za kamnom.
