Na torkovi novinarski konferenci ob svetovnem dnevu sladkorne bolezni, na kateri ste sodelovali, se je med drugim govorilo o tem, da od 40.000 do 50.000 Slovencev ne ve, da imajo sladkorno bolezen. Kako to?
Ključen problem sladkorne bolezni in njenega odkrivanja je stigma, češ da jo dobijo tisti, ki preveč jedo in se premalo gibajo. Ta etiketa nosi hudo breme, zato je jasno, da ljudje s tem ne želijo imeti opravka. Poleg tega je soočenje z dejstvom, da si zbolel za kronično boleznijo, zahtevno. Zdravje je največja človekova vrednota in vest o doživljenjski bolezni v to grobo poseže. Verjetneje je to vzrok, da je ne odkrijejo več, kot pa nedostopnost preiskav, ki nam povejo, ali so vrednosti glukoze v krvi normalne. Najpogosteje povišan sladkor odkrijejo ob rutinskem pregledu. V tem primeru bo vrednost najprej naslovil osebni zdravnik, če pa odstopanja z meritvami odkrijemo doma, o tem osebnega zdravnika obvestimo, nikar se temu ne izogibajmo. Da bi uspešneje odkrivali sladkorno bolezen, je treba nujno odvzeti stigmo tudi debelosti. Debelost je bolezen in danes bolj kot kdajkoli prej vemo, da človeku, ki ima čezmerno telesno maso, ne moremo očitati, da je len in se prenajeda. Kajti debele ljudi mnogi še vedno obravnavajo kot neodgovorne posameznike z napačnim življenjskim slogom. To ni tako preprosto. Vsem s čezmerno telesno težo oziroma indeksom telesne mase nad 27 bi sicer svetoval, naj si izmerijo krvni sladkor, saj podatki kažejo, da ima verjetno polovica od njih moteno glukozno intoleranco, odvisno od starosti in genetskega ozadja. In glede na to, kako škodljiv je povišan sladkor in kako uspešno se endokrinologi in diabetologi ter strokovnjaki drugih medicinskih področij v zadnjem času lahko kosamo z njim, si želim, da bi čim več ljudi prišlo po pomoč. Pametno bi bilo tudi upoštevati zgled Italije, ki je pred mesecem dni uzakonila presejanje celotne populacije za zgodnje odkrivanje sladkorne bolezni tipa 1. To bi bistveno pripomoglo k temeljitemu zdravljenju na ravni celotnega prebivalstva.
Pravite, da debelost, ki jo skoraj praviloma spremlja povišan sladkor v krvi, ni lenoba oziroma prenajedanje. Kaj je potem krivo za (pre)močno povečano težo?
Debelost je lahko genetska motnja. Pri teh ljudeh ne pride do prenosa signalov o sitosti. Naj malo pojasnim: možgani so od pradavnine sprogramirani tako, da energijo kopičijo, saj je bilo to zagotovilo za preživetje, če kompleksno zgodbo zelo poenostavim. Pri debelosti torej ni prenosa informacije, da je v organizmu dovolj hranil in zaloge, zato človek še vedno čuti lakoto. Naj bo ta informacija spodbuda vsem tistim, ki imajo prekomerno telesno težo, da jo naslovijo, saj jim lahko pomagamo.
Preveliko telesno maso marsikje v tujini – no, pri nas se je to tudi že uveljavilo v manjšem obsegu – naslavljajo z novimi zdravili, ki so sicer v osnovi namenjena zdravljenju diabetesa tipa 2. Gre za semaglutid, učinkovino, ki ne samo da normalizira krvni sladkor, ampak hkrati zmanjšuje težo.
Pri semaglutidu se je izkazalo, da so pri tistih, ki so ga uživali kot zdravljenje za sladkorno bolezen tipa 2, zabeležili zelo pozitiven »stranski« učinek, izgubo teže. Ljudje so zaradi uživanja tega zdravila izgubili okoli 15 do 20 odstotkov telesne teže, kar je, če ponazoriva s številkami, pri človeku, ki ima 150 kilogramov, celo več kot 30 kilogramov manj. To so zdravila, ki sočasno stimulirajo receptorje za sitost. Tako velika izguba kilogramov praviloma vodi v remisijo zgodnje sladkorne bolezni. Kajti znanstveno je dokazano, da zaradi izgube 15 odstotkov teže diabetes lahko izgine, kaj šele, če človek shujša za omenjenih 20 odstotkov telesne teže, ali celo za 25 odstotkov z novejšimi zdravili. Moram posredovati še informacijo, da so ta zdravila, ki na trgu nastopajo z različnimi imeni, tudi zelo varna; resnih neželenih učinkov nismo ugotovili, le pri nekaterih pride do slabosti in driske, pa še to lahko mine. To je izjemna priložnost za naslavljanje debelosti in z njo sladkorne bolezni. Naj seveda to ne bo potuha, da bi ljudje jedli kar vse po vrsti. Treba je biti zmeren in premišljen. Izogibati se je treba »neumnim« kalorijam v živilih s sladkorjem, kot so sadni sokovi, razni namazi in podobno. Odsvetujem tudi preproste ogljikove hidrate, ki so povsem nekoristne kalorije. V resnici sem zelo naklonjen uvedbi davka na sladkor, predvsem v pijačah. Mislim, da je 18 od 24 držav Evropske unije sladkor že obdavčilo.
Menite, da bi bilo dobro, da gre Slovenija tudi po tej poti?
Absolutno – menim, da je to nujno.
Kako si to predstavljate?
Preprosto: več ko je v živilu sladkorja, in to ne samo dodanega, ampak tudi naravnega, višji naj bo davek. Upam, da bo politika strokovna mnenja podprla.
Smo torej pri preudarni izbiri živil. Ampak lahko rečemo, da so po navadi ti izdelki dražji in zaradi tega marsikomu nedosegljivi.
Na žalost je tako. Velja, da se debelost najpogosteje pojavlja pri ljudeh z nižjim socialno-ekonomskim statusom, torej je to širši družbeni problem. S tega gledišča menim, da medicina potrebuje humanistično podporo recimo sociologov, da bodo pomagali razlagati vedenja ljudi; denimo zakaj revnemu človeku toliko pomeni, da uživa veliko živil z nezdravim sladkorjem, kot so hitra hrana, slaščice in tako dalje.
Pravite sicer, da niso problematične samo vrednosti glukoze, ki so višje od 6,5 mmol/liter, kar je meja, ki označuje še normalno vrednost sladkorja.
Tako je. Pozorni smo že na vrednosti v zgornjem normalnem območju. Naj podkrepim z veliko angleško študijo, v kateri so s testi tretjini milijona ljudi odkrivali genetska tveganja za srčno-žilne bolezni in ugotovili, da je tveganje za pojav kardiovaskularnih zapletov pri ljudeh, ki imajo normalen krvni sladkor zgornjih vrednosti, in tistih, ki imajo še normalen sladkor spodnjih vrednosti, trikrat večje. Ljudem je treba jasno sporočiti, da je sladkor škodljiv, in to ne samo vrednosti, višje od 6,5 mmol/liter.
Zadnje čase je vse več slišati tudi o tem, da je diabetes povezan z demenco.
Raziskovalci so ugotovili, da več ko je glukoze v krvi, večja je možnost kognitivnega upada oziroma možnost, da se razvije ena od oblik demence. Po nekaterih ocenah pri bolnikih z diabetesom tipa 2 obstaja osupljivo visoko, kar 60-odstotno tveganje za razvoj demence.
Kako je pa s sladkorno boleznijo tipa 2 pri otrocih? Tudi pri njih število obolelih narašča?
Do epidemije covida-19 nam je šlo zelo dobro, po koroni pa se žal soočamo z 10-odstotnim porastom števila otrok s čezmerno težo, kar je, kot sem danes že omenil, lahko neposredno povezano s preveč sladkorja v krvi. Starši in stroka imamo tako zdaj kar zahtevno nalogo, da otrokom, ki so koronska leta preživeli doma in so pogosteje posegali po hrani ter se manj gibali, pomagamo spremeniti navade. Ampak saj to se je zgodilo tudi odraslim. Za človeka je dobro, da občasno ne je, da lahko inzulin pade. Tudi marsikateri trendi o načinu prehranjevanja, ki krožijo, niso primerni. Recimo ta, da je treba jesti petkrat na dan.
Pravite tudi, da Vzhodnjaki prej zbolijo za sladkorno boleznijo?
Japonec lahko sladkorno dobi pri indeksu telesne mase 22, kavkaške rase pa na primer šele pri 30, kar je velika razlika. Govorimo o 50 kilogramih. Zakaj je tako, natančno ne ve nihče, je pa povezano z genetskimi dejavniki. V Sloveniji imajo nekatere manjšine večji delež »vzhodnih genov«.
