Medtem ko se številni uspešni goriški podjetniki soočajo s težavo, da se nimajo kam širiti, ker ustreznih, dovolj velikih poslovnih in proizvodnih prostorov v bližnji okolici preprosto ni, smo na eni od spletnih strani, ki ponuja poslovne lokale in objekte, tudi večje hale v goriški pokrajini onkraj meje, opazili kar 227 zadetkov.
Med njimi je, na primer, tudi oglas za industrijski kompleks na 55.000 kvadratnih metrov velikem zemljišču, z 20.000 kvadratnih metrov veliko proizvodno halo, v Zagraju pri Gradišču ob Soči, torej ne daleč od avtoceste. V sklopu nekdanje tovarne je tudi 800 kvadratnih metrov velik stanovanjski objekt s sedmimi dvosobnimi stanovanji in petimi garažami. Poslopje je resda potrebno prenove, a se z zemljiščem prodaja za 1,5 milijona evrov, cena pa ni zadnja.
Pri nas ni kaj kupiti
Po izklicni ceni 297.000 evrov za 3158 kvadratnih metrov oziroma 94 evrov na kvadratni meter se bo na dražbi prodajal poslovni objekt v bližini centra Gorice. 120 kvadratnih metrov velik gostinski lokal v Tržiču je bil pred kratkim prodan za 55.000 evrov.
»Pri nas dva, tri ali štiri tisoč kvadratnih metrov velikih proizvodnih prostorov sploh ni, tudi če bi jih želel kupiti. V bližini Gradišča ob Soči smo kupili 2000 kvadratnih metrov velike prostore po tržni ceni, ki je pri nas 1000 evrov na kvadratni meter, onkraj meje pa 400 ali 500 evrov, v resnici pa je mogoče dobiti prostore tudi za 200, celo sto evrov na kvadratni meter,« je povedal novogoriški podjetnik, ki ni želel biti imenovan.
Omenil je tudi, da je podjetnikov, ki so onkraj meje poiskali ugodnejše pogoje za delo, precej. Trend naj bi bilo tudi kupovanje poslovnih prostorov kot naložba. Tako naj bi se veliko kupne moči, podobno kot pri stanovanjih, selilo na italijansko stran meje.
Nižje cene in druge ugodnosti
Kot je povedal, naj bi imela samo industrijska cona v Sovodnjah toliko pokritih površin kot poslovna cona Meblo, cona v Podgori je še večja ... »Poleg tega tistim, ki pridejo, omogočajo nepovratna sredstva in brezobrestne kredite. Nekateri tam okoli mene so imeli na voljo do 60 odstotkov nepovratnih sredstev,« je še pojasnil.
Predsednik Slovenskega deželnega gospodarskega združenja Robert Frandolič je pojasnil, da je veliko poslovnih in proizvodnih hal v Gorici in njeni bližini na italijanski strani meje nastalo po potresu leta 1976, ko je bila želja in težnja oživiti Furlanijo. Omenil je, da je posebej veliko praznih prostorov na območju Manzana, kjer se je razvila močna lesna industrija, specializirana za proizvodnjo stolov.
»Kar nekaj slovenskih podjetij je v minulih letih svoje delovanje preselilo onkraj meje. Cene nepremičnin so res neprimerljive. Za 1000 kvadratnih metrov veliko rabljeno halo v okolici Ljubljane je treba plačati milijon evrov, v Furlaniji pa 300.000 evrov,« je povedal in dodal, da v Sloveniji primernih poslovnih prostorov močno primanjkuje oziroma so tisti, ki so na voljo, če sploh so, zelo dragi.
Italijanski podjetniki se ne selijo več k nam
Izpostavil je, da so tudi cene energentov danes v Sloveniji primerljive ali višje, cene delovne sile pa podobne, tako da Italijani, ki so se še pred nekaj leti pritoževali nad konkurenčnimi prednostmi Slovenije, ne jamrajo več. »Italijanski podjetniki so se selili tudi onkraj meje, a nič več. Danes je Slovenija za Italijane bistveno predraga,« je poudaril.
»Dobil sem brezobrestni kredit in nekaj nepovratnih sredstev pri obnovi,« je svojo izkušnjo delil iz Brd, ki je že pred desetimi leti vzel v najem lokal na Travniku v Gorici, kasneje pa je kupil še sosednjega in ima danes v obeh Enoteko Mama Angela, kjer poleg vin ponujajo tudi narezke, lokalne izdelke in piva.
Za Gorico se je raje kot za Novo Gorico odločil predvsem zato, ker mu je mesto všeč. Tudi sam opaža, da veliko Slovencev v Gorici kupuje nepremičnine kot naložbo; ne le stanovanja, ampak tudi poslovne lokale, saj jih kupijo, ne pa tudi odprejo.
Sistem je bolj človeški, z izjemo birokracije
»Prednost je tudi bolj sproščeno poslovno okolje. Sistem je bolj človeški, le birokracija je bolj zapletena,« je povedala Adela Meijer, lastnica podjetja SitTogether, specializiranega za proizvodnjo stolov, v kraju San Giovanni al Natisone. V Italiji je že od leta 2011, predvsem zaradi znanja in tradicije na območju Manzana.
»V Sloveniji je lesna industrija propadla, tu vendarle nekoliko manj, poleg tega je tu tudi dizajn Made in Italy,« je pojasnila in dodala, da še bolj kot Slovenci prihajajo Avstrijci in Nizozemci, v glavnem večja podjetja, ki kupujejo italijanske dizajnerske firme, že utečena podjetja, a v težavah.
»Slovence opažam predvsem na storitvenem področju – popravila za hiše, zidarstvo in kulinarika,« je še povedala in potrdila, da je bilo v Italiji pred leti vse veliko dražje, zdaj pa je že izenačeno, če ne cenejše.
