Največ težav so imeli zaradi neplačila najemnine, prav tako so nekateri s konji neprimerno ravnali. V začetku letošnjega leta jim je uspelo najti novega najemnika, ki je že od zgodnjega otroštva velik ljubiteljev konjev. Konjar Miha Cebek iz Zgornje Pristave je že dlje časa iskal primeren prostor za svojo čredo.
Cebek ima trenutno v lasti okoli 50 konj, je največji vzreditelj pasme barock pinto v Sloveniji, vzreja pa tudi slovensko avtohtono pasmo slovenske hladnokrvne konje in lipicance. Med drugim je aktivni član Cehovskega društva kovačev Slovenije, saj je njegova primarna dejavnost podkovanje konj. Svoje znanje in izkušnje je nabiral v tujini, tudi v Ameriki.
Ker je v zadnjih letih njegova čreda zrasla s 15 na 60, se je že pred leti zanimal za uporabo konjušnice na Turniščah, vendar so ga takrat prehiteli drugi. Letos se je pokazala priložnost za skupno sodelovanje in konec februarja je s šolo podpisal pogodbo o uporabi, ki velja vse do preklica z ene ali druge strani. Če bi od pogodbe odstopila ŠETK, ima Cebek leto dni časa, da izprazni prostore.
»V domačem hlevu smo imeli vse večjo prostorsko stisko, poleg tega sem že dlje časa iskal hlev, ki bo lažje dostopen našim kupcem iz Nemčije, Švice in Avstrije. Ta lokacija nam zelo ustreza, tako zaradi bližine mesta Ptuj kot avtoceste,« je povedal Cebek, ki od šole odkupuje seno, hkrati pa napoveduje sodelovanje pri praktičnem pouku. »Ukvarjamo se z vzrejo konjev, vožnjo vpreg, dresurami … Dijakom lahko pokažemo, kako se skrbi za konje, naučimo jih lahko vožnje s kočijo, postopke vpreganja, dresure. Septembra je bila pri nas prva skupina, podobna druženja in sodelovanja bomo nadaljevali tudi v prihodnje,« je dejal sogovornik.
Na obisk le napovedani
S šolo jahanja se ne ukvarjajo, prav tako niso zaželeni obiski nenapovedanih gostov. V hlevu je trenutno 25 konjev, pri njihovi oskrbi pomaga Lana Strelec, ki trenira dresuro. Med drugim skrbijo tudi za edinega konja, ki je še v lasti šole. Konjušnica je po oceni Cebeka trenutno v zadovoljivem stanju, bi pa bilo treba v prihodnje razmisliti o morebitni obnovi, predvsem strehe in odprtega hleva.
»Z novim uporabnikom naših hlevov smo zelo zadovoljni, saj svoje delo opravlja zelo resno in zagnano. Strinjal se je tudi z višino uporabnine in jo redno plačuje. Trenutno dobro sodelujemo in želimo si, da tako tudi ostane. Največja dodana vrednost je predvsem ta, da lahko našim dijakom omogočimo, da se pobliže spoznajo s konji,« je izpostavil Mirko Lovrec, vodja šolskega posestva in učitelj praktičnega pouka na ŠETK.
Šolsko posestvo kot malo večja kmetija
Osnovni namen šolskega posestva je praktično izobraževanje dijakov, predvsem kmetijskih smeri. Sicer jih ni veliko, a še vedno dovolj, da lahko večino dejavnosti nemoteno izvajajo. Posestvo obsega 45 hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega je 30 hektarjev njiv in osem hektarjev pašnikov. Letos so imeli v poskusu 49 različnih sort koruze, 40 sort pšenice in 20 sort ječmena, pri tem sodelujejo s Kmetijsko- gozdarskim zavodom iz Maribora. Posadili so 18 različnih sort krompirja in bili s pridelkom nadvse zadovoljni.
Zemlja, ki jo obdelujejo, je pred dvema letoma iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS prešla v last Ministrstva za vzgojo in izobraževanje. V sodelovanju s Ptujsko kletjo obdelujejo vinograd na Grajenščaku s 5.000 trsi, v sadovnjaku je 18 različnih sort jabolk.
»Dijaki so veliko raje na posestvu kot v učilnici, tudi naučijo se več. Na posestvu se res lahko spoznajo z različnimi dejavnostmi, od poljedelstva, vinogradništva, vrtnarstva in sadjarstva. Na njivi lahko vidijo več kot 40 sort koruze. Vsako sorto smo posebej poželi, stehtali in ovrednotili. Tega na domačih kmetijah ni, zato se moramo vsi skupaj truditi za ohranitev šolskih posestev v Sloveniji. Veliko lažje bi bilo, če bi država financirala plače za proizvodne delavce na posestvih,« je še dodal Lovrec.
Za posestvo skrbita dva delavca
Za obdelavo vseh površin skrbita dva redno zaposlena proizvodna delavca, dijakov je premalo, da bi lahko tako velike površine obdelali v času ur praktičnega pouka. Plačo za oba proizvodna delavca morajo zagotoviti iz tržne dejavnosti, kar pa ni tako enostavno.
Nekaj denarja pridobijo s prodajo pridelkov, vendar so odvisni od vremena in odkupnih cen. Letos je na primer koruza zelo lepa, odkupne cene so dvakrat nižje v primerjavi z lanskim letom. Poleg tega so imeli precej višje stroške z nakupom semen in reprodukcijskega materiala, dražje je gorivo. Nekaj zaslužijo s prodajo sadja in drugih izdelkov, kot so vinski kis, jabolčni kis, sok in krhlji. Zaslužek na sadjarskem delu bo letos nekoliko manjši, saj je jabolk zaradi pozebe in obilnih padavin precej manj kot prejšnja leta. V spomladanskih mesecih gredo za med izredno kakovostne sadike za vrtove, ki jih pridelujejo v lastnih rastlinjakih.
Na posestvu opravljajo redne preglede škropilne tehnike in razne tečaje, kot sta na primer tečaj varnega dela s traktorji in traktorskimi priključki ter usposabljanje za delo s fitofarmacevtskimi sredstvi. Med drugim je v njihovi domeni košnja okoli bližnjega gradu Turnišče. Za ta namen vsako leto dodatno zaposlijo dva javna delavca, ki pa jih je vse težje dobiti. Zunanji izvajalci lahko najamejo prostore za izvedbo delavnic za predelavo mesa in sadja. Na posestvu je tudi učni čebelnjak, ki ga lahko za izvedbo tečajev uporabljajo čebelarska društva Spodnjega Podravja.
