Imenovanje Senada Jušića so ves čas spremljale tudi polemike o tem, ali izpolnjuje pogoje za ta položaj, med drugim so mu očitali, da nima osem let izkušenj na »šefovskih« položajih. Vse kaže, da bo imelo zadnjo besedo o tem sodišče.
Očitki me niso presenetili. Menim, da dogajanje ni omajalo avtoritete in moje integritete v kolektivu. Dvaintrideset let sem zaposlen v slovenski policiji, nimam kaj skrivati, vsi me poznajo. Ko so se očitki pojavili, smo se o tem veliko pogovarjali, notranja javnost je s tem seznanjena.
Ste v tem času razmišljali, da bi umaknili prijavo oziroma kandidaturo za ta položaj?
Nisem razmišljal o tem, saj menim, da je v policiji še vedno veliko dobrega, odličnih sodelavcev, odličnih posameznikov in ljudi. Prav je, da gremo vsi skupaj čez to zgodbo in tej instituciji povrnemo integriteto in ugled v javnosti. Tako kot si zasluži.
Pred vami še nihče ni končal mandata na tem položaju. Za odhodi so se skrivali različni razlogi. Menite, da bo vam uspelo končati mandat?
Osredotočen sem na delo, zanimajo me izzivi, prihodnost. In ko bo prišel ta trenutek, se bom pač dostojno poslovil.
Kako so polemike vplivale na delo policije, ste zaznali kakšno vznemirjenje med kolegi?
Moja ključna naloga je, da kolektiv pomirim. Mislim, da to pričakujejo tudi moji sodelavci, da vsi skupaj umirimo žogo, da se osredotočimo na prihodnost, strnemo vrste in se soočimo z izzivi na področju varnosti, ki so pred nami.
Precej slaba popotnica je tožba, ki jo je vaš protikandidat vložil na upravno sodišče. Ste razmišljali, kako naprej, če bi na upravnem sodišču ugotovili, da pri vašem imenovanju vendarle ni bilo vse po črki zakona?
O tem ne razmišljam, to prepuščam pristojnim organom.
Glavni očitek protikandidata je, da ne izpolnjujete zakonskega pogoja, ki za to delovno mesto določa osem let izkušenj na vodstvenih delovnih mestih. Kako odgovarjate?
Menim, da imam dovolj izkušenj. V svoj 32-letni policijski karieri sem dobro spoznal delo policije na vseh področjih, vedno sem si prizadeval za zakonito opravljanje nalog in izvajanje pooblastil, spoštoval človekove pravice in temeljne svoboščine ter deloval tako, da ni prihajalo do kršitev pravic nikogar.
Nekateri očitki, ki so leteli na vaš račun, segajo precej v preteklost. Očitali so vam denimo, da ste bili v ozadju sporne premestitve koprskega kriminalista na policijsko postajo. Ogrozili naj bi tudi varnost nekega policijskega ovaduha. Kaj se je takrat dogajalo?
Gre za zlonamerne navedbe, ki nimajo nobene osnove v realnosti oziroma dejanskem stanju. Preseneča me, da me tisti, ki so pisali o tem, niso o tem nič povprašali, da bi lahko predstavil tudi svoj pogled na to zadevo. To, da naj bi pred 27 leti ogrozil varnost nekega ovaduha, je popolna insinuacija, diskreditacija. Še ko sem bil zaposlen na mobilnem kriminalističnem oddelku koprske kriminalistične policije, sem dal prošnjo za premestitev, ker so me sprejeli na visoko šolo. Ocenil sem, da preprosto ne bom zmogel istočasno opravljati tako zahtevnih nalog in študijskih obveznosti. Zato sem dal prošnjo za premestitev na postajo mejne policije Škofije, po premestitvi sem uspešno zaključil študij na fakulteti. Če bi navedbe držale, mi zagotovo pozneje ne bi zaupali naloge pomočnika vodje sektorja kriminalistične policije.
Glede očitkov, povezanih s premestitvijo kriminalista, pa naj jasno in odločno povem, in prav je, da slovenska javnost to ve, da s to zadevo nisem imel ničesar. Postopek premestitve je vodil drug pomočnik, z njim je opravil razgovor ter ga seznanil z razlogi in namenom premestitve, pripravil je dokumentacijo za njegovo premestitev. Moja vloga v tej zadevi je praktično nikakršna. Razen tega, da me je vodja sektorja kriminalistične policije kot drugega pomočnika vprašal, naj vodjo oddelka, v katerem je delal omenjeni kriminalist, vprašam, ali lahko koga pošlje na policijsko postajo Koper v pomoč. To sem naredil, on mi je ponudil to osebo. S tem sem seznanil vodjo sektorja in tukaj se moja vloga konča.
Po vašem javnem pojasnilu so se pojavili še očitki o krivi izpovedbi na sodišču v tej zadevi.
Glejte, razumeti je treba, da so me na sodišče povabili kot pričo. In kot priča sem izpovedal po resnici o svoji vlogi v teh postopkih. Nasprotna stran me je ovadila na specializirano državno tožilstvo, da sem krivo izpovedal. Na specializiranem državnem tožilstvu so zadevo vsestransko in vsebinsko preverili, ne samo z ustnimi izjavami, ampak tudi z listinsko dokumentacijo, ki je bila predložena, in skozi ves ta postopek se je dejansko potrdila moja vloga. To je razvidno iz vsebine sklepa o zavržbi kazenske ovadbe.
V tej zvezi je bila zoper mene vložena tudi neposredna obtožnica na Okrajno sodišče v Ljubljani. Tudi okrajno sodišče je s sklepom zavrglo obtožni predlog in posebej navedlo, da je sodišče v okviru predhodnega preizkusa obtožnega predloga vpogledalo v priloge in spis Okrajnega sodišča v Ljubljani, s katerim je zavrnilo predlagana preiskovalna dejanja zoper mene in v spis specializiranega državnega tožilstva. Po opravljenem vsebinskem preizkusu obtožnega predloga je okrajno sodišče obtožni predlog zoper mene zavrglo, saj iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki očitanega mi kaznivega dejanja krive izpovedbe niti katerega drugega kaznivega dejanja.
Tik pred vašim imenovanjem je v javnost prišla zgodba o rekordnem zasegu kokaina na počivališču Povir leta 2014. Do zdaj je v javnosti veljalo, da je šlo za naključno odkritje, ves čas se je prikrivalo, da je bila policija obveščena o prihodu dveh tovornjakov. Pojavljajo se tudi očitki o drugih nepravilnostih. Takrat ste bili pomočnik vodje koprskega sektorja kriminalistične policije. Kaj ste glede tega zasega vedeli?
V tej zadevi sem bil seznanjen samo s tem, da je bil prijet storilec, za katerega sem v nadaljevanju podpisal kazensko ovadbo, ki je šla na okrožno državno tožilstvo. Nisem vedel, kaj se je dogajalo vzporedno. Seznanjen sem bil le, da se je v postopek vključil nacionalni preiskovalni urad, ki je nato v celoti prevzel postopek. To je bila moja vloga.
Se vam ne zdi, da teh očitkov, ki jih zdaj uporabljajo tudi za vašo diskreditacijo, ne bi bilo, če bi policija takrat bolj transparentno komunicirala?
Kar lahko rečem v tej zvezi, in glede tega so tudi moje usmeritve jasne, slovenska policija mora komunicirati transparentno. Mi nimamo kaj skrivati. Slovenska policija pojasnjuje svoje postopke. Prav je, da je javnost seznanjena. Vse ostalo, kar je povezano s konkretnim primerom, pa je trenutno v domeni za to pristojnih organov, ki preiskujejo vlogo slehernega posameznika v tej zadevi.
Kadrovati ste začeli, še preden ste imeli polna pooblastila oziroma ste bili imenovani. Med drugim ste zamenjali direktorja uprave kriminalistične policije, pa nekatere direktorje policijskih uprav. Zakaj se vam je mudilo?
Kadrovanje je sestavni del vodenja slovenske policije. Mi smo velik organ, kadrovski premiki in spremembe se dogajajo dnevno. Ko sem nastopil to funkcijo, ste lahko opazili, da nisem opravil niti ene kadrovske premestitve, seznanil sem se s postopki in načini dela. Vsi kadrovski premiki, ki sem jih opravil, so bili v skladu z zakonom, upoštevajoč potrebe delovnega procesa ter tudi želje in interese posameznikov.
Zdaj vam očitajo, da ste na nekaterih položajih pustili Janšev kader. Je to res?
Gre za insinuacije in škodoželjne diskreditacije posameznikov, ki so vrhunski strokovnjaki v slovenski policiji, ki so karierni policisti, ki so skozi svoje delo in svoj trud dokazali ter ne nazadnje tudi pokazali, da so sposobni prevzeti zaupanje in funkcije.
Po drugi strani je denimo na svojem mestu ostal direktor novogoriške policijske uprave, ki naj bi bil na vrhu seznama za zamenjave, ko se je lani poslovila nekdanja notranja ministrica.
Kar zadeva direktorja novogoriške policijske uprave in tudi vse ostale direktorje, je moje osnovno vodilo zakonitost, strokovnost, uspešnost ter učinkovitost, in seveda človekove pravice. Z direktorjem novogoriške uprave korektno sodelujeva, korektno opravlja svoje delo. To je vse, kar imam povedati.
Vaš brat je načelnik novogoriške policijske postaje. Glede tega je bilo nekaj ugibanj o tem, kdo vas je predlagal za to funkcijo. Ko vas je minister postavil za vršilca dolžnosti generalnega direktorja policije, je rekel, da vas do takrat ni poznal. Ste bili izbira predsednika vlade?
Ne, nisem bil izbira predsednika vlade. Jaz sem bil izbira ministra, tako kot vsi moji predhodniki, generalni direktorji policije.
Kaj je po vašem mnenju pretehtalo pri izbiri?
Ambicioznost, stanovitnost, želja po spremembah, strokovnost, znanje, izkušenost. Pa še kaj bi se našlo.
Kako je to dogajanje vplivalo na zaupanje ljudi v policijo? Lani jeseni smo slišali, da se je zaupanje v policijo začelo počasi dvigovati. Vemo, da je bilo pred tem na precej nizki ravni.
Menim, da slovenska policija še vedno uživa velik ugled v javnosti. Ne nazadnje si moramo to zaupanje pridobiti z delom. V času mojega vodenja slovenske policije dnevno dokazujemo, da smo zaupanja vreden partner. Spomnimo se vrstniškega nasilja, po junijskem strelskem obračunu v Srbiji, ko je policija v okolici osnovnih šol s proaktivnimi in preventivnimi ukrepi preprečila, da bi se kakršnakoli taka dejanja zgodila na našem območju. Spomnimo se avgustovskih poplav, ko so slovenski policisti žrtvovali tudi svoja lastna življenja za to, da so reševali ljudi na ogroženih območjih. Izvedli smo kar nekaj aktivnosti in nalog, seveda v partnerskem sodelovanju z lokalno skupnostjo in ljudmi. Menim, da je to zaupanje še vedno na dovolj visoki ravni.
Kakšni so bili odzivi ljudi, ko so v okolici šol srečevali policijske patrulje?
Ključno je bilo sporočilo policistov staršem, ki so svoje otroke pripeljali v šole, da smo tam prisotni zaradi njih in njihovih otrok. Odzivi so bili zelo pozitivni, tudi kar nekaj pohvalnih pisem smo dobili glede našega prispevka pri zagotavljanju varnosti otrok.
V zadnjem času radi govorimo o depolitizaciji policije. Kako vi to razumete? Ljudje pričakujejo, da bo politika ostala pred vrati policije, s tem se bo okrepilo zaupanje ljudi.
Depolitizacija policije zame pomeni, da se začne policija ukvarjati s stroko, svojim poslanstvom, svojimi vrednotami, svojo vizijo. To je ključna stvar. Samo na takšen način lahko krepimo zaupanje javnosti v delo policije, kar daje našemu delu legitimnost. Samo s pomočjo javnosti smo lahko še bolj uspešni pri svojem delu. Prostora za izboljšave je še, zagotovo, ocenjujem, da smo na pravi poti.
Se še vozite vsak dan v službo iz Istre.
Vsak dan.
Pridete zgodaj? Kakšna vožnja je bila danes?
Da, pridem okoli pol sedmih in moram reči, da je promet zelo zgoščen, tudi na račun fakultet; študenti se množično vozijo v Ljubljano. To je treba vzeti v zakup in si vzeti čas.
Koliko časa ste porabili danes za vožnjo?
Danes sem za pot v službo porabil eno uro in pet, deset minut.
Več kot traja običajna vožnja. Zastoji na avtocestah so velika težava, vožnja je pogosto zelo moreča. Nekateri pogrešajo avtocestno policijo. Je bila napaka njena ustanovitev ali njena ukinitev?
Raje bi izpostavil prisotnost policije na avtocestah, kjer dnevno izvajamo vse ukrepe za zagotavljanje varnosti udeležencev cestnega prometa. Prometni zamaški, prometni zastoji so posledica števila vozil na cestah in pretočnosti prometne infrastrukture, ampak ključna naloga policistov je, da ukrepamo proti tistim, ki ne spoštujejo reševalnega pasu, ki ga zlorabijo, da bi si skrajšali čas potovanja, proti objestnim in alkoholiziranim voznikom ter takim, ki so brezobzirni do ostalih udeležencev.
Kaj pa prehitevanje tovornjakov? Nekateri ocenjujejo, da so se v zadnjem času razmere poslabšale in to pripisujejo temu, da ni več avtocestne policije.
Glede voznikov težkih tovornih vozil naj vam povem, da imamo najmanj 15 poostrenih nadzorov na slovenskih avtocestah, pri katerih so policisti osredotočeni na voznike tovornih vozil. Ne gre zgolj in samo za prehitevanje. Gre za varnostno razdaljo, za uporabo varnostnega pasu. Gre tudi za vse tisto, kar vozniki tovornih vozil počnejo v vozilih, pa ostali udeleženci cestnega prometa s tem niso seznanjeni. Vse to so močni indikatorji, ki slabšajo kakovost vožnje voznika tovornega vozila oziroma predstavljajo tveganje za ostale udeležence.
Kje vidite rešitev za avtocestne zastoje?
Rešitev je v cestni infrastrukturi, preprosto vozišče »skonzumira« toliko prometa, za kolikor je projektirano. Dejstvo je, da se je promet povečal. Tudi Dars je potrdil, da se je promet na slovenskih avtocestah povečal za več kot deset odstotkov. To je današnja realnost.
Ampak vseeno, prejšnjo nedeljo je bilo zaradi poostrenega nadzora prometa v Istri veliko patrulj, tudi v večernih urah, ko so bili nekateri na avtocesti ujeti v 40-kilometrskem zastoju. Nekateri bi raje videli, da bi policisti usmerjali promet na avtocesti.
Izkušnje so pokazale, in to ne samo pri nas, ampak tudi v primerljivih evropskih državah, da je zagotavljanje pretočnosti ali tako imenovano fizično pospeševanje prometa pri taki dinamiki in pri takem obsegu motornih vozil nesmiselno ter ne prinese želenih rezultatov. Kvečjemu se poveča tveganje za policista, ki bi bil na vozišču, in tveganje za voznika, ki je za volanom.
Veliko nejevolje v prometu povzročajo tudi hitri vozniki e-skirojev. Kako bi morali urediti to področje?
Na ministrstvo smo že dali nekaj pobud, predvsem v smislu zaščite uporabnikov tovrstnih prevoznih sredstev. Določiti bi morali tudi prometne površine, po katerih bi lahko vozili. E-skiroji, ki gredo lahko tudi 25, 30 kilometrov na uro, zagotovo ne spadajo na pločnik. Naše iniciative gredo za zdaj bolj v smeri, da se udeležence zaščiti, da morajo uporabljati zaščitno opremo, saj se zavedamo, do kakšnih posledic lahko pride. Druge rešitve iščemo skupaj z agencijo za varnost prometa, z drugimi pristojnimi organi, pogovori gredo tudi v smeri usposabljanja. Treba je najti celovite rešitve. Naklonjen sem tudi neki obliki usposabljanja, ampak ne v tistem formalnem smislu, bolj v okviru preventivnih projektov, da pride do pozitivnega impulza in da se ima vsakdo možnost preizkusiti v motoričnih sposobnosti za upravljanje s temi vozili.
Policisti so letos prestregli že več kot 41.000 nezakonitih migrantov. Številka je zdaj verjetno že večja. Domačini v obmejnih krajih precej pričakujejo od policije.
Upravljanje ilegalnih migracij je ena od strateških nalog slovenske policije, prijemamo tihotapce, ki zlorabljajo nesrečne okoliščine teh tujcev. Kot omenjeno, upravljanje migracij je ena od naših strateških nalog. Gre za to, da se postopki vodijo usmerjeno, nadzorovano, z ustreznimi ukrepi. Policija izvaja vse razpoložljive ukrepe za čim boljše nadzorovanje te problematike.
Številke rastejo že od začetka leta, šele prejšnji teden pa so ljudje v obmejnih krajih opazili dodatne kontrolne točke.
Za razumevanje upravljanja z migracijami naj pojasnim, da se izvajajo ukrepi tako na strateški kot na operativni in lokalni ravni. Na strateški ravni je pomembno mednarodno sodelovanje z vsemi državami v okolici, pa tudi širše, bilateralni sestanki z generalnimi direktorji sosednjih držav in iskanje skupnih poti, načinov, kako obvladovati vprašanje migracij. Na operativni ravni so to konkretne aktivnosti strokovnih služb, tako uniformirane kot kriminalistične policije, v okviru izmenjave podatkov, sodelovanja v skupnih preiskovalnih skupinah. Naše aktivnosti so ciljno usmerjene v obvladovanje oziroma preprečevanje tako imenovane čezmejne kriminalitete in identificiranje organiziranih kriminalnih združb. Na lokalni ravni pa so to neposredni ukrepi policistov, ki so v prostoru. Rad bi poudaril, da mogoče v prvi fazi, v prvem koraku, policisti niso bili toliko prepoznavni, saj svoje naloge opravljajo s civilnimi vozili, seveda v uniformi. V zadnjem času smo okrepili našo prisotnost, uporabljamo vsa razpoložljiva tehnična sredstva, helikopterje, drone, mobilne policijske postaje, na terenu so tudi vodniki službenih psov, konjeniki. To so ukrepi, ki jih ljudje občutijo in so jih tudi pozdravili. Vidnost v prostoru je izjemno pomembna, saj zagotavlja občutek varnosti.
V nekaterih krajih naj bi se domačini že samoorganizirali. Kako policija gleda na vaške straže?
Moje sporočilo je jasno: vaške straže so zelo tvegano početje, zato jih odsvetujem. Na prvi pogled je to sicer kot izraz lahko zelo prijetno, ima pa lahko resne posledice za tiste posameznike, ki bi se tako organizirali, predvsem v smislu ugotavljanja kazenske in odškodninske odgovornosti.
Dejstvo je, da ljudje v nekaterih okoljih pogrešajo policiste. Tudi statistika kaže, da je kar nekaj delovnih mest v policiji že vrsto let nezasedenih. Kako obrniti ta trend? Kako privabiti mlade v policijo?
Slovenska policija izvaja aktivno politiko zaposlovanja, prisotni smo na zaposlitvenih sejmih, v osnovnih in srednjih šolah, na bazarjih. Letošnje šolsko leto sem na višji policijski šoli prvič uvedel drugi vpisni rok, v katerem se je dodatno vpisalo 33 kandidatov za višje policiste, imamo kandidate policiste za varovanje objektov državnih organov. Razumeti je treba, da je slovenski prostor glede kadrovskih resursov omejen. Slovenska policija je na tem področju zelo proaktivna, saj želimo v svoje vrste privabiti čim več mladih, ambicioznih in izzivov željnih posameznikov.
Kako ocenjujete nekatere poteze, ki so v preteklosti pripeljale do občutnega siromašenja kadrovskih resursov v policiji?
To so pač kadrovske politike zaposlovanja zadnjih 20 let. To ni nekaj, kar bi se zgodilo čez noč. Spomnimo se leta 2008, ko je bila gospodarska kriza, pa omejevalni ukrepi. Ne gre za en dogodek, temveč za sosledje dogodkov, kar traja že vrsto let. Zato bi bilo zelo nehvaležno reči, da je to posledica napačnih odločitev mojih predhodnikov, ker s tem nimajo nikakršne zveze.
Kakšni so prioritete na področju pregona kriminalitete?
Izpostavil bi predvsem organiziran kriminal, gospodarski kriminal in področje korupcije. Zavedati se moramo, da gre danes za zelo kompleksne in sofisticirane načine organiziranja poslovanja. Pri korupciji se slabijo javne storitve. Zaradi gospodarske škode se dražijo javne storitve. To čutimo vsi prebivalci. Mirne duše lahko rečem, da gre za resno erozijo drugega člena ustave Republike Slovenije, ki pravi, da je Slovenija pravna in socialna država.
Zadnji dogodki kažejo, da nekateri naši politiki nimamo jasnih predstav o korupciji in integriteti.
Verjamem, da je slovenska policija na tem področju naredila veliko in bo tudi v prihodnosti. Še veliko izzivov je pred nami. Naredili smo pomembne korake, vsako leto pripravimo več kot 60 usposabljanj, in to samo s področja dela kriminalistične policije, o različnih vsebinah, ki so povezane med seboj. To velja tako za delo na področju organiziranega kriminala, korupcije kot tudi gospodarske kriminalitete. Izpostaviti je treba tudi aktivnost slovenske policije v mednarodnem okolju, skupne preiskovalne skupine in vse, kar spada zraven. Izzivi so pred nami. Trudimo se, velik poudarek dajemo lastnim oblikam usposabljanja in tudi ozaveščanju javnosti o pomenu in teži teh kaznivih dejanj za družbo.
Kaj pa glede preiskovanja organizirane kriminalitete? Pogosto se izpostavlja vprašanje o ustreznosti zakonodaje, zlasti glede ukrepov, ki jih naši kriminalisti v primerjavi s kolegi iz tujine nimajo na voljo oziroma so te zadeve tam bolje zakonsko urejene.
Živimo v času visokega tehnološkega napredka. Zagotovo drži star pregovor, da so kriminalci vedno korak pred nami. Tudi naši kriminalisti so dobro usposobljeni za pregon tovrstne kriminalitete. Seveda so izboljšave možne, tudi na področju zakonodaje, ampak verjamem, da znajo in zmorejo biti kos vsem izzivom.
So dovolj motivirani, imajo primerne plače za to, kar počnejo? Včasih nosijo glave dobesedno na prodaj.
Dotaknil se bom področja integritete in etike. Veste, biti slovenski policist je čast. Nositi uniformo je simbol državnosti, nositi značko kriminalistične policije je simbol državnosti in to ni nekaj, kar se kar tako pridobi, ampak si je treba to prislužiti, treba je iti skozi program. Pri procesu izpopolnjevanja in usposabljanja veljajo posebni pogoji.
Oba z bratom dvojčkom sta v policiji. Kaj vaju je v najstniških letih napeljalo na to pot?
Da, z bratom sva enojajčna dvojčka. Včasih se nasmejiva, ugotovila sva, da je ta ideja oziroma impulz prišel z moje strani. Menim, da oba dostojno opravljava naloge, ki so nama zaupane. Govorimo o osemdesetih letih, o letu 1987. Takrat je bila še milica, ko smo ljudje še imeli stik z miličniki. Pozitivne izkušnje so dodatno prispevale k tej odločitvi, ne vem, dinamika morda splet okoliščin.
Imate še dovolj časa za družinske obveznosti, za druženje s prijatelji, rekreacijo?
Sem poročen, oče dveh skoraj odraslih otrok, hčerke in sina. Velik del bremena družinske dinamike je na soprogi. Za rekreacijo je časa malo, a si ga moram vzeti zase, za tek od Izole do Žusterne in nazaj, za kolo že malo manj. Za tek porabim kakšno urico, za kolo pa od dve do tri ure, kar je postalo že skoraj luksuz. Čas si je treba vzeti tudi za socialne stike, za druženje s prijatelji. Nič se ni spremenilo, le da se dobimo bolj poredko, ampak je pa takrat bolj kakovostno.
