Ko sva se pogovarjala pred intervjujem, ste podali oceno, da ste ta trenutek človek, ki se v tej državi največ prostovoljno ukvarja z Romi in je z njimi v najbolj pristnem stiku. Kako ste se podali na to pot?
Sam sebe bi opisal kot romskega misijonarja. Moje delo ne obsega zgolj poučevanja vere, temveč tudi sočutno razumevanje in sprejemanje ljudi v vseh življenjskih situacijah, bodisi v dobrih ali slabih časih, ko se soočajo s težavami. Moja naloga je biti celostno prisoten. Vse se je začelo pred petimi leti, ko se je v moji službi pojavila možnost, da bi odšel na misijo. Glede na to, da živim v okolju z Romi, sem si težko predstavljal, da bi svojo ženo z majhnim otrokom in staro mamo, ki živi poleg nas, pustil same za pol leta. Takrat sem začutil, da moram nekaj storiti. Ampak najprej sem moral spremeniti odnos. Tudi pri meni je vse izhajalo iz nekega prezira, jeze. Treniral sem borilne veščine, da bi lahko tistega, ki bi prišel na moje dvorišče krast in uničevat, po domače povedano »fino nalomil«. Ampak v nekem trenutku sem zavedel, da vsa ta jeza, ki je bila v meni nakopičena zaradi neljubega dogodka z njimi, ko so se z motorjem vozili po naših njivah in me ustrahovali, izhaja iz strahu. Sovražil sem jih, ker sem se jih bal. Ampak začutil sem, da je treba narediti korak naprej. Na primer: Romi so na poti, po kateri so hodili v trgovino, puščali ogromno smeti. Cela vas je bila polna smeti, kar me je strašno jezilo. Namesto da bi imel zjutraj hvalnice in pozdrav soncu, je v meni tlelo sovraštvo in jeza. Potem pa sem se odločil, da bom nesnago pospravil. Vsak dan sem pobral del smeti, bilo jih je vedno manj, prav tako pa razlogov za slabo voljo. Nato sem na prijazen, spoštljiv način pristopil k njim in jih prosil, če bi lahko odpadke odlagali v smetnjak. Pogovoril sem se z vsakim posamezno, spoštljivo, brez strahu, zaničevanja in sovraštva, in dosegel spremembo. Ključno je, da do njih pristopiš s spoštovanjem in ne zgolj s strpnostjo, ki v sebi še vedno nosi sovraštvo, le da je umaknjeno. Spoštovanje v sebi nosi ljubezen, ki je prisotna. Na nikogar izmed njih nisem gledal takega, kakršen je, ampak kakršen bi lahko postal, se pravi že z nekim upanjem na spremembo. In dialog je zato potekal lepo. Uvidel sem, da je potreba, da s tem svojim pristopom, talenti in znanji nekaj naredim, in rešitev sem našel v pastorali. Peter Kokotec, vikar v novomeški škofiji, ki je v Sloveniji zadolžen za romsko pastoralo, me je peljal z njimi na romanje na Brezje na Gorenjskem, kjer Romi obeležujejo zanje najpomembnejši praznik, veliki šmaren oziroma Marijino vnebovzetje. Tam smo se spoznali in tako se je začelo.
Potem sem zanje organiziral praznovanje vseh večjih tradicionalnih krščanskih praznikov: praznovali smo Miklavža, postavljali jaslice, imeli smo polnočnico … Romi so verni – oziroma boljši izraz je vraževerni. Izredno spoštujejo Devico Marijo, ne vedo pa na primer, da je Jezus njen sin. Te povezave pri njih ni. Pri širjenju vere sem zato vedno izhajal iz tega, kar sem videl na terenu, in ocenil, kaj v nekem trenutku potrebujejo oziroma kaj je treba storiti. Začeli smo z veroukom, tako za mlajše kot starejše. Lahko rečem, da so zelo čuteči in njihova vera je zelo močna. So popolnoma predani. Pri njih ni ničesar napol ali tri četrt. Pri njih je vedno vse »na polno«. Česarkoli se lotijo. Kot sem dejal, so zelo čuteči in tudi ves čas iščejo nekaj duhovnega, a prav zaradi tega se da z njimi manipulirati. Velik hit med njimi je bil zdravilec Braco iz Zagreba, ki »zdravi« s pogledom, pa tudi razni bioenergetiki. Res so zelo vraževerni.
Kaj je bil ključen trenutek, dogodek, ki vas je usmeril na to pot?
Stiska otrok. Ko vidiš te otroke, za katere je od nekdaj normalno, da so bosi, pa da imajo že pri treh, štirih letih v ustih cigareto ... Ampak ko sem se jim približal in sem začutil njihovo stisko, nekakšen sram, ob tem pa v ozadju neko otroško radost, sem jih v polnosti začutil. Tu sem uvidel, da tega ne morem ignorirati. Kdo bo to storil, če ne bom jaz? To je moj klic odgovornosti, naj nekaj naredim. To je moja naloga. Saj me vmes velikokrat mine – namreč pri Romih je vedno nekaj narobe, vedno so težave – ampak zavoljo otrok vztrajam in se vračam.
Kje in kdaj pa so oni začutili, da ste človek, ki ga lahko spustijo medse in in mu zaupajo?
Moj prvi korak je bil, da mednje vedno prihajam v vojaški uniformi. Oni vedo, da policisti pišejo kazni, vojaki pa streljajo. Jaz sem sicer vojak brez orožja, ampak ker so me videli v uniformi, sem dobil njihovo pozornost in priložnost, da sem jih lahko nagovoril ter počasi začel graditi odnos. In šele zdaj, po vseh teh letih, so me začeli spuščati k sebi oziroma se me veseliti. Pred tem smo se bolj »ovohavali«, preverjali so, ali sem pristen ali ne. Pri njih namreč ni pretvarjanja. Če hočeš, da te sprejmejo, se ne smeš skrivati »za masko«. Jaz jim vedno povem, kaj delajo narobe, in zadev nikoli ne olepšujem. Zato tudi v svojih intervjujih povem vse tako, kot je, čeprav vem, da bodo te besede prebrali. Vedo namreč, da sem pristen in da stojim za svojimi besedami. Če ne bi verjel v to, kar delam, bi me zavrgli. Različni ljudje so že poskušali doseči spremembe, ampak če je zadaj težnja po politični moči ali pa želi kdo Rome izkoristiti, to začutijo in vrnitve ni.
Kakšni so rezultati po petih letih sodelovanja z Romi? Kaj se je spremenilo na bolje, kaj morda na slabše?
Tu bi izpostavil predvsem vpis na srednje šole. Če so bili lani vpisani le dva ali trije Romi, jih je letos vpisanih 11. Govorim za naselji Brezje in Žabjak, glavni veliki novomeški naselji. In kaže, da bo vpisov še več, ker zgledi vlečejo. Jaz pravim, da moj način dela ustvarja »svetilnike«, ki svetijo drugim in jim z dobrim zgledom kažejo pot. Torej vsi birmanci, ki sem jih imel, so v srednji šoli ali pa zaključujejo osnovno šolo. Tistim, ki aktivno sodelujejo v naših aktivnostih, poskušam pomagati priti do zaposlitve, poleg tega pa znajo vsi moliti, česar prej ni bilo.
Vemo, da so dolenjski župani predstavili štiri zakonske spremembe, ki so usmerjene k reševanju romske problematike. Kako vi vidite ta konflikt z lokalnim prebivalstvom?
Konflikt je vedno bil, koliko ga zazna širša javnost, pa je odvisno predvsem od tega, koliko so mediji pripravljeni pokrivati to tematiko. Stanje je nevzdržno že 20, 30, 40 let, romska tematika pa je bolj ali manj na stranskem tiru. In tu dam županom prav. Slovenska politika na državni ravni je soodgovorna za vsako zlorabo otroka, ki ne uživa otrokovih pravic. To je dejstvo. Da so stvari neurejene, je kriva policija, ki je neuspešna in nima pravih metod. Pri Romih je vedno več kriminala, drog, orožja ... Velik problem je kokain. In za to ni zadolženo zdravstvo ali kdo drug. To bi morala urediti policija in sodstvo. K sreči so naselja oddaljena od Ljubljane in katastrofalne razmere niso tako opazne. Po drugi strani pa je težko opisati, kako hudo je, saj vsi mislijo, da pretiravam. Ampak stvari so drastične in velikokrat eskalirajo in strašijo prebivalstvo. Letos za prvomajske praznike v naši krajevni skupnosti skoraj ni bilo hiše, kjer ne bi bilo vloma ali vsaj poskusa vloma. Je pa dejstvo, da niso težavni vsi Romi. Težave so, ker se z njimi ni delalo in so se med njimi razpasle droge, zato se zdaj pogosteje dogajajo male kraje in vlomi. Žalostno je, da državna politika nima volje, da bi se lotila teh težav, in so se morali povezati župani dolenjskih občin, da so pripravili zakonodajne predloge, ki bi po njihovem mnenju lahko pripomogli k izboljšanju stanja. Jaz njihove aktivnosti pozdravljam s stališča, da je treba nujno ukrepati. Ne verjamem pa, da je njihova pot prava. Ne verjamem, da bodo s tem, ko bodo Romom poskušali pristriči peruti, jih omejevati in jim zapirati poti, dosegli izboljšanje. Moje izkušnje kažejo, da je moj pristop, se pravi delo z njimi, jih motivirati in jim biti zgled, boljši.
Je pa težji, kar je razumljivo. To je zelo težak proces, za katerega ni bližnjic. Tega se ne da rešiti na način: »Bomo naredili tri projekte, namenili 50.000 ali pa 500.000 evrov in vse rešili.« Moje petletno delo je brezplačno delo in tega se na da kupiti. Sprememb ni mogoče doseči čez noč. Tako kot vi ne morete ženi plačati, da bi vas imela rada. Lahko ji kupite vse: navdušenje bo, ljubezni pa ne. In tu je enako. To je pristop ljubezni. Ne morejo ga nadomestiti ne denar ne kratkoročni ukrepi. Lahko pa se te ljudi spodbuja, da iz sebe naredijo najboljše, kar zmorejo. Zavedati se moramo, da gre pri njih za kolektivno nevrozo, kolektivno zlorabo in kolektivne frustracije. Oni so od rojstva tisti, ki smrdijo, ki kradejo, lažejo … To je njihova znamka, brand, njihov logo. Tega vidika ne smemo nikoli pozabiti. Izhodišče vsakega posameznika iz romskega naselja je bistveno nižje, kot je moje ali pa vaše. Zato jim je tudi bistveno težje v šoli, pa kasneje, ko si poskušajo najti delo ali se vključiti v delovni kolektiv.
Romu, ki mu najdemo službo, je tako, kot bi nekomu iz Prekmurja dali vso plezalno opremo in mu rekli: »Zdaj pa pojdi na Triglav.« In ga obsodimo na neuspeh. Če mu poleg opreme omogočimo inštruktorja, da ga bo vodil, pa bi tudi on lepo prišel do vrha. Zato trdim: vsak Rom, ki naredi srednjo šolo, je ekvivalent nam, ki naredimo doktorat.
Koliko drži teza, da naj bi znotraj teh romskih družin prihajalo do razpada patriarhalnega sistema, da so očetje teh družin izgubili veljavo, zato naj bi se oblikovale manjše tolpe, ki delujejo po vsej Sloveniji?
Nekaj je res. Organizirani so v kriminalne združbe, običajno se jih po pet odpravi z avtom na roparske pohode. Problem je, ker so družba brez vrednot, še večja težava pa, da so družba brez smisla. Če se dopoldne sprehodite skozi njihovo naselje, stojijo ob svojih hišah in gledajo »tja v en dan«. In ta njihov nahrbtnik, ki mu jaz pravim uničena samopodoba, izhaja iz frustracij, te pa iz strahu. In kaj naredi žival, kadar jo je strah? Napade. Tak je njihov način delovanja. Kdor si življenja ne polni s smiselnimi stvarmi, si ga napolni z nesmisli. Zato jim moramo dati vsebino in smisel. Utemeljitelj logoterapije Viktor Frankl pravi temu eksistencialni vakuum oziroma bivanjska praznina. Oni ne vedo, zakaj živijo. Ničesar ne spoštujejo, so družba, ki ima zelo ohlapne, zelo nizke vrednote. Povedano seveda ne velja za vse, temveč za tiste, ki so problematični. Je pa res, da njihova družba propada. Še pred nekaj leti so veljali za patriarhat, potem je prišlo obdobje, ko so bile glavne mame in babice, zdaj pa je prišlo do razpada in ne čuti se, kdo romsko družbo vodi. K temu je pripomoglo dejstvo, da očetov pogosto ni, ker so po zaporih ali pa so nesposobni.
Najbrž kdaj tudi izveste za kakšno kriminalno dejanje ter kdo ga je zagrešil. Kako ravnati v teh primerih, da ohranite zaupanje? Ali se policija kdaj k vam obrne po pomoč?
Ne, s policijo sem na začetku sodeloval, potem pa sem videl, da je to zame velika prepreka. Nimam zaupanja v delo policistov v romskem naselju, zato tudi ne morem sodelovati z njimi.
Zakaj ni tega zaupanja?
Zaradi slabih izkušenj. Na primer: ko smo v krajevni skupnosti dali pobudo, da se zaradi neprestanega streljanja naredijo preiskave, me je zelo zmotilo, ko sem videl, da so hišne preiskave opravili tam, kjer ni orožja, kjer je orožje bilo, pa jih niso. Potem se s policijo nisem več ukvarjal. Morda so se razmere v zadnjem času spremenile, ampak tega še nisem zaznal. Pridejo sicer obdobja, ko se stanje malce izboljša, a običajno le za kratek čas, tako da ne bi izgubljal veliko besed o tem. Izvem pa veliko, a to pustim tam, ker ta skrb ni moja. Moja naloga je skupaj z njimi najti pot do tega, da bomo postali boljši ljudje. Sprejmem veliko klicev na pomoč, želja po pogovoru, po tem, da bi skupaj našli pravo pot. Pritisk nanje je velik, tudi s strani lastnih družin, ki želijo, da gredo na roparski pohod, da prinesejo nekaj denarja. Temu botruje tudi dejstvo, da so zelo potratni. Na primer, zelo veliko kadijo. Če je v družini pet članov in vsak pokadi dve škatli cigaret na dan, je to mesečni strošek vsaj 500–600 evrov.
Na začetku sem imel težavo, da sem vse to nosil domov in o tem razmišljal, zdaj pa zaupam, da se bo vse dobro končalo, in se s tem doma ne ukvarjam. So pa velike »tožibabe«. Vsak o drugem ve vse. Ampak na te govorice ne dam nič, vsakemu dam priložnost, da sam pokaže, kakšen je.
Kaj pa doma, kako družina gleda na to dejavnost? To je najbrž obremenjujoče tudi za vas in vaše bližnje?
Ja, sploh z ženo sva imela velike izzive. V času porodniške, ko sem kot prostovoljec Karitasa v naselje nosil pakete hrane, se je zgodilo, da so tisti, ki paketov niso dobili, hodili zvonit k nam na dom, češ kje sem jaz, kje je hrana. Takrat sem dobil celo prepoved in sem si moral potem izpogajati, da sem se lahko vrnil k svojemu misijonarstvu. (nasmeh) Če smo iskreni, je stanje tako, da nihče noče imeti opravka z Romi. Nihče ne verjame v rešitev in vsi v vasi so me imeli na začetku za bedaka. Ampak jaz sem verjel, da je to moja naloga. Zdaj, ko imam tudi možnost javno predstaviti svoje delo, pa se mi zdi, da tudi okolica vidi, da je to prava pot. Je pa res, da sem bil tarča posmeha.
S čim pa ste ženo prepričali, da ste se lahko vrnili k svojim aktivnostim?
Če sem hotel videti, v kakšnih razmerah Romi živijo, če sem jih želel bolje spoznati, sem jih moral obiskovati tudi na domovih. In temu sem se moral takrat začasno odpovedati ter obiske omejiti. Zdaj imamo v naselju center, kjer izvajamo verouk, in tudi hrane jim ne prinašam več, saj sem ugotovil, da več jim dam, večje težave imam. Jaz jim ne dajem ničesar materialnega. Lahko jim ponudim svoj čas, nasvete, predvsem pa zgled vere. To je moje glavno orožje in orodje.
Iščem tudi partnerje. Letos nam je na primer na pomoč priskočil Malteški viteški red, ki je financiral kombi, da lahko otroke vozimo v šolo. Jaz sem Romom obljubil prevoz, a do zadnjega dne ga nismo uspeli zagotoviti, saj občina ne more financirati prevoza za srednješolske otroke. A smo verjeli in zaupali in v zadnjem trenutku nam je na pomoč priskočil, kot sem že rekel, Malteški viteški red. To je bil ogromen korak naprej, saj je bil glavni razlog, da otroci niso hodili v šolo, ker niso imeli prevoza in ker niso imeli zaupanja, da bo na poti vse v redu.
Kako bi opisali ustroj njihove družbe? Kako potekajo finančni tokovi med njimi?
Težava je, da so popolnoma finančno nepismeni. Ne znajo ravnati z denarjem. Na primer: krst otroka jim pomeni vse, ob tej priložnosti organizirajo velika praznovanja in si običajno izposodijo tudi velike količine denarja, ki ga nato vračajo še 10 ali pa 20 let, ali pa posojila sploh nikoli ne poplačajo in so zato ves čas finančno »sesuti« in živijo v revščini. To je tako, kot če bi 10-letnemu otroku dali 50.000 evrov in mu rekli, naj si privošči, karkoli srce poželi. Tudi socialna podpora gre običajno za eno zabavo, za pijačo, jedačo, glasbo, potem pa spet cel mesec životarijo. Zato po tem, ko zaključijo izobraževanje, ne smemo opustiti njihove socializacije. Takrat se v resnici šele začne. Treba se je ukvarjati na primer s socializacijo na delovnem mestu. Oni ne poznajo stvari, ki so nam samoumevne. Eden od njih, ki je dobil zaposlitev, je denimo nekega dne imel zobozdravnika in je na delo, tako kot v šolo, prinesel opravičilo. Ni vedel, da bi za to moral koristiti bodisi bolniško ali dopust. Njim te stvari niso poznane.
No, če greva še k vam osebno ... Nekako je težko verjeti, da boste sami spremenili odnos vseh Slovencev do Romov in obratno. Od kod črpate voljo za vztrajanje pri svojem misijonarstvu?
Jaz sem s svojim delom zadovoljen, tudi če zaključim danes. 11 Romov obiskuje srednjo šolo, dva sta zaposlena, 10 jih čaka na zaposlitev … Ocenjujem, da ima moje delo zelo dobre, če ne celo najboljše učinke. Prepričan sem, da moram doseči cilj in začeti spremembe pri 15 odstotkih prebivalcev naselja, ki predstavljajo kritično maso, ki lahko nato spremeni celotno naselje. Menim, da je to popolnoma realen cilj, in verjamem, da bo v desetih letih stanje bistveno drugačno.
Koliko pa je potrebe po nekakšnem glasniku Romov, ki bi poskrbel, da v javnost ne bi prihajale samo bizarne novice iz črne kronike, ampak tudi zgodbe o vaših svetilnikih, ki bi lahko odprli pot do sprave med lokalnim prebivalstvom in Romi?
Pot ljubezni ni bila nikoli zgrešena. Pot ljubezni je vedno zmagala. Kadar pa kažemo na sovraštvo, iščemo sovraštvo. Jaz vem, da mediji morate poročati o tem, kar se dogaja, a verjamem, da če bomo več govorili o »svetilnikih«, bodo ti lahko svetili vsem drugim. Nekdo mora narediti prvi korak. To je tako, kot če se skregate z ženo: lahko ste tiho, dan, dva ali teden, ampak na koncu mora nekdo popustiti. Jaz na tem mestu pozivam odrasle ljudi, naj bodo zgled svojim otrokom in naj dajo Romom možnost. Ko enkrat zaupamo, ko pristopimo z ljubeznijo, ne moremo zgrešiti. Zgrešimo lahko samo s sovraštvom, samo s hujskanjem in slabo voljo. Takrat zgrešimo cilje. Ko delamo z dobro voljo, s korajžo, z ljubeznijo ne moremo zgrešiti. Ker ob njih se lahko vsak od nas vpraša: »Kakšen človek pa sem?« Lahko je biti dober v idealnih okoliščinah, zelo težko je biti dober človek v neugodnih okoliščinah, ki v tebi spodbujajo sovraštvo, prezir in druga negativna čustva.
Kaj pa, če zaključiva tale pogovor s sporočilom državi, policiji, represivnemu aparatu, za katere pravite, da jim je spodletelo?
Vsi moramo opravljati tisto, za kar smo plačani ali poslani. To je naša naloga. Jaz ne zahtevam od države nič drugega kakor to, da opravi svojo nalogo. Politika ima nalogo, da vzpostavi okolje, v katerem lahko državljani ustrezno delajo in bivajo. Zato je ključno prisluhniti županom, ki jih je državna politika ves čas ignorirala. Torej treba je prisluhniti tistim, ki stvari poznajo, ob tem pa imeti v zavesti dejstvo, da bomo zmagali le, če bomo sodelovali.
