Novice Svet24

Radovedni smo, kaj v vremenskem smislu prinaša oktober, v katerega vstopamo.

Za teden dni vnaprej lahko z meteorološkimi modeli vreme napovemo precej natančno. Tudi vreme za deset do 14 dni, kar pa presega ta časovni okvir, je vse težje. Hočem reči, da zanesljivost napovedi s časom pada. Za prihodnji teden, torej prvi oktobrski, lahko povem, da nas bo v sredo prešla vremenska motnja, ki prinaša padavine, a verjetno ne prav zelo izdatne. Kar zadeva temperature, bodo tudi oktobra vztrajale nadpovprečno visoko. Pravzaprav bo po vsej Evropi za ta čas nadpovprečno toplo. Če smo prejšnji teden v notranjosti države namerili okoli 25 stopinj Celzija, na Primorskem 28, bo v novem tednu od dve do tri stopinje manj, a je to še vedno nad temperaturnim povprečjem. Kurilna sezona se torej še ne bo začela. Če potegnem črto, lahko rečem, da vse kaže, da bo ves oktober toplejši od povprečja zadnjih treh desetletij.

Tudi september je bil zelo topel. No, vsaj takšen je občutek.

Letošnji september je bil drugi najtoplejši september v zgodovini meritev. Le septembra 2011 je bilo topleje.

Če pravite, da lahko zelo natančno vreme napovemo samo za največ teden dni, vseeno obstajajo sezonske napovedi in nam lahko v tem kontekstu poveste, kakšni bosta jesen in zima?

Sezonske napovedi obstajajo, seveda, a njihova zanesljivost ni zelo visoka. Kar lahko povem o jeseni in zimi, se nanaša predvsem na temperature, glede katerih lahko pričakujemo anomalije. Če pogledamo tromesečje oktober, november, december, sezonske napovedi kažejo, da bo za eno do dve stopinji topleje od povprečja. Decembra, januarja in februarja se ta napovedana anomalija malo zmanjša, ampak še vedno bo topleje od povprečja za vsaj eno stopinjo. To kaže na milo, pretoplo zimo. Lahko nastopi kakšen teden ali malo več hladnega obdobja, ampak to bo verjetno vse od prave zime. To bo za posledico imelo, da se bo vegetacija začela prebujati prej, in če bodo s kakšnim »vdorom« mrzlega zraka ob koncu zime ali v začetku pomladi udarile nizke temperature, bo lahko prišlo do pozebe. Spomnimo se letošnjega konca marca in začetka aprila, ko se je zgodilo ravno to. Škoda na rastlinju je bila velika.

Je torej neizbežno, da nas bo spomladi 2024 spet prizadela pozeba?

No, zdaj gledava zelo daleč v prihodnost in z gotovostjo ni mogoče ničesar trditi. Je pa ta scenarij glede na prej izpostavljeno verjetnost mile zime povsem mogoč.

S.R./M24

Slovenci se še najbolj bojijo, kaj bo prinesla jesen, za katero so značilna daljša in obilnejša padavinska obdobja.

Trenutno še ne kaže na kakšno izrazito jesensko deževje. Tudi vremenska motnja, ki sem jo uvodoma napovedal za sredo, bo kratkotrajna in ne tako intenzivna. Ta nas ne skrbi. Kaj bo sledilo oktobra, novembra ali pozneje, pa ne vemo. Pri količini padavin ima veliko opraviti temperatura Sredozemskega morja, ki je bila to poletje rekordno visoka, tudi jeseni se le počasi spušča. Kaj to pomeni? Toplo morje odda več vlage v ozračje, kar prinaša izdatnejše jesenske padavine.

Potegniva črto pod vremenom letošnjega poletja, ki je bilo res burno. Imeli smo veliko padavin, ki so vodile v najhujše poplave v zgodovini Slovenije. Zgodilo se je ogromno neurij s točo, vetrolomi, prišlo je celo do tornada na Notranjskem. Kakšne so torej značilnosti zadnjega tromesečja?

Letošnje poletje je bilo v Sloveniji najbolj namočeno v zgodovini meritev. Zelo se razlikuje od lanskega, ki je bilo rekordno sušno. Letošnje tudi ni bilo hladno, čeprav je marsikdo takega mišljenja. Na lestvici najtoplejših poletij v zgodovini meritev bo pristalo na devetem ali desetem mestu. Lansko poletje pa je podobno tistemu iz leta 2003, ki je bilo ekstremno toplo in sušno. Letošnje poletje je v vremenskem pogledu zagotovo odklon, kajti mesečna količina padavin se zadnja desetletja v poletnem času postopno znižuje in ta trend se bo predvidoma nadaljeval v prihodnosti. Tako namočena poletja, kot je bilo letošnje, so torej izjema in verjetnost, da se tako vremensko dogajanje ponovi, je zelo, zelo majhna. Kot ste omenili, smo imeli tudi ogromno neurij, zaradi katerih so se vremenska opozorila oziroma alarmi kar vrstili; nemalokrat celo rdeče, najvišje stopnje. Da, prizadel nas je tudi tornado.

Ampak meteorologi pravite, da tornadi niso nekaj, kar v našem dela sveta ne obstaja?

Se pojavljajo, ampak redko. Mogoče je v luči velikega števila posnetkov tudi najmanjših vrtincev na družbenih omrežjih občutek drugačen. V sodobnem svetu imamo pač vsi mobilne telefone in z njimi zabeležimo vse. Na naših tleh je bil sicer največji tornado avgusta 1986 na Notranjskem. Pustošil je v 30-kilometrskem pasu od Logatca do Tomišlja na Barju. Letošnji se je pojavil na mikrolokaciji v Ilirski Bistrici. Izživel se je, ne da bi prepotoval kakšno večjo razdaljo.

S.R./M24

Kako ste meteorologi doživljali letošnje poplave? To je bilo verjetno tudi za vas naporno obdobje.

Najbolj sem zadovoljen, da smo že nekaj dni pred deževjem, ki je povzročilo katastrofo, na osnovi izračunov meteoroloških modelov ocenili, da prihajajo zelo izdatne padavine. Tako smo z izdajo opozoril ljudi in pristojne službe lahko pravočasno posvarili pred tem. Menim, da smo s tem verjetno preprečili še kaj hujšega.

Je potem agencija v času poplav delala precej drugače – se je intenziteta dela spremenila in na kakšen način?

Okrepili smo dežurstva in jih časovno podaljšali. Posebno pozornost smo posvetili komunikaciji na družbenih omrežjih, kjer smo javnost ažurno obveščali o vremenskem dogajanju, količini padavin, pretokih rek, gladinah voda, predvsem pa o tem, kakšno bo vreme v naslednjih urah, dneh.

Zelo aktivni so bili med poplavami tudi ljubiteljski vremenarji na svojih spletnih portalih in družbenih platformah. Med Slovenci sta zelo popularna Neurje.si in Ciklon.si. Kakšno je vaše stališče o njihovem delovanju?

V nasprotju z nami niso obvezani, da vsak dan napovedujejo vreme. Tega običajno tudi ne počnejo. Njihova aktivnost je bolj vezana na burnejše vreme. Načeloma nudijo kakovostne informacije, vrednost vidim tudi v njihovih poročilih s terena. Kot rečeno, pa imajo drugačno vlogo kot mi, nacionalna meteorološka služba: v nasprotju z nami s svojimi napovedmi ne odgovarjajo nikomur niti niso pristojni za izdajanje vremenskih opozoril. Da bi zavračal njihovo prisotnost in delo, to ne. Generalno se naše in njihove napovedi najpogosteje ujemajo, le včasih pride do razlik. Mediji pa najraje povzamejo vsebino, ki je najbolj alarmantna.

Katere so sicer vaše vsakodnevne delovne aktivnosti v Agenciji Republike Slovenije za okolje?

Že več kot 35 let sem del dežurne ekipe, kar pomeni, da vsaj petkrat na mesec dežuram in za ves dan prevzamem napovedovanje vremena. Med moje ostale naloge spada še odgovarjanje na vprašanja državljanov, prevzemam pa tudi večji del komunikacije z mediji. Sodelujem še pri pripravi poročil in analiz vremena, poleg tega se ukvarjam z uporabniki oziroma naročniki naših storitev. Predvsem je v ospredju spremljanje vremena in zato moram biti pripravljen v vsakem trenutku povedati svoje mnenje glede razvoja vremena. Vremenska napoved je namreč plod dela več ljudi, ki najprej vsak zase analizirajo vremenske modele, nato pa si izmenjamo informacije in jih uskladimo. Spremljamo modelske izračune Evropskega centra za srednjeročne vremenske napovedi, nemški, ameriški in francoski meteorološki model, poleg tega še modele za omejena območja, kot je Aladin. Primerjava teh modelov oziroma izračunov je kar zamudna. Ključno je izluščiti, kaj je v vseh izračunih skupnega. Včasih se kakšni parametri med seboj tudi razlikujejo in ni povsem enostavno oblikovati napovedi in opozoril.

S.R./M24

Kaj so modelske napovedi?

To so napovedi, ki jih izračunavajo naši meteorološki računalniški modeli za simulacijo dogajanj v ozračju. Vseh procesov v ozračju se ne da zajeti v poenostavljene matematično-fizikalne računalniške algoritme, zato so pri napovedovanju nekaterih vremenskih spremenljivk (na primer prizemne temperature v primerih inverzij, oblika in trajanje padavin, ekstremni vremenski dogodki) subjektivne napovedi prognostikov za zdaj še boljše.

Pravite, da se ukvarjate tudi z vprašanji državljanov. Kaj jih zanima?

Včasih jim pomagamo priti do določenih informacij na naši spletni strani, pogosto pa se nam javljajo tudi privrženci teorij zarot, ki se jim denimo vedno znova trudimo pojasniti, zakaj so letalske kondenzacijske sledi enkrat vidne, spet drugič ne. Poskušamo jim pojasniti, da ne gre za zlovešče aktivnosti z namenom škodovanja ljudem. Včasih naših strokovnih razlag nočejo sprejeti in komunikacija med nami ne vodi nikamor – jo moramo tudi prekiniti. Pride namreč do »pingponganja«, kar jasno kaže, da je vse skupaj bolj sociološko-psihološki problem kot pa problem meteorološke stroke. Oglašajo se nam tudi ljudje z bizarnimi trditvami, ki jih skrbi, da sneg ni naraven, ampak umetna tvorba. Pri tem izpostavljajo poskus med snegom in vžigalnikom – ko v sneg uperiš ogenj, počrni in voda sploh ne priteče. Počrnitev povzročajo saje, ki nastanejo ob izgorevanju plina iz vžigalnika. Smo imeli tudi stik s takimi, ki so bili prepričani, da je žled, ki nas je hudo prizadel leta 2014, plod Natovega manipuliranja z vremenom. Pestro vremensko dogajanje, kar letos nedvomno je, vedno znova na dan privleče teorije zarot o »kemičnih repkih« (chemtrails) in geoinženiringu. Pri obojem so ljudje prepričani, da s pomočjo različnih kemičnih in fizikalnih agensov kontrolirajo in/ali manipulirajo vreme ter s tem načrtovano vplivajo na našo usodo.

Potem letalske sledi niso zapraševanje s strupi?

Ah, dajte! Je pa vsakršno izgorevanje ogljikovodikov onesnaževanje okolja in prispevek h globalnemu segrevanju.

No, saj vas samo malo izzivam.

Fizikalno ozadje pojava kondenzacijskih sledi letal, pogoji, v katerih nastanejo in kako se razkrojijo, so poznani in jih je mogoče pojasniti z znanjem osnov fizike. To smo, da ne bi bilo dilem, objavili tudi na naši spletni strani. Ob izgorevanju kerozina nastajata ogljikov dioksid in vodna para. Vroč izpuh, ki vključuje tudi drobne delce nečistoč oziroma saj, se pomeša med izrazito hladnejši okoliški zrak. Ko se z dodatno vlago in delci nečistoč obogatena mešanica zraka ohlaja, se zaradi prenasičenja z vodno paro na delcih nečistoč izločajo drobne kapljice vode, ki zelo hitro zmrznejo. Tako nastanejo kondenzacijske sledi letal. Za to ni potrebna dodatna kemija. Če je vlažnost okoliškega zraka visoka, potem se na obstoječe ledene kristale vežejo molekule vodne pare iz okolice, zato se sledi letal širijo in vztrajajo dlje časa. Če pa je okoliški zrak suh, potem ledeni kristali, ki so nastali iz izpuha letala, sublimirajo in sled kmalu izgine. Glede na to, da so temperature zraka na višini leta vselej zelo nizke (okoli –45 stopinj Celzija), lahko rečemo, da je zgolj od relativne vlažnosti zraka na višini leta odvisno, kako izrazite in kako dolgotrajne kondenzacijske sledi (contrail-e) letala puščajo na nebu. Naj izpostavim še, da ni resne študije, ki bi potrdila, da je kemična sestava kondenzacijskih sledi letal, na katere opozarjajo nekatera gibanja, drugačna od običajnih in da v izpuhu niso dodane nevarne kemikalije. Seveda pa noben letalski izpuh ni »čist«, saj je kerozin po svojih lastnostih nekje med petrolejem in dizelskim gorivom.

Protitočna zaščita pa je manipulacija z vremenom? Se pri nas sploh (še) izvaja?

Kar zadeva to, se držimo načel svetovne meteorološke organizacije in meteorološke stroke nasploh, ki odsvetuje operativno obrambo, ker to vzbuja lažni vtis o njenih učinkih, saj ni neodvisnih dokazov, ki bi potrjevali, da deluje. Vnos kondenzacijskih jeder v oblak lahko poveča količino padavin iz tega oblaka, ni pa dokazov, da bi deloval pri preprečevanju debele toče. Čeprav je bila ta teorija zelo obetavna. Po 2. svetovni vojni so najprej v Sovjetski zvezi izvajali vnos srebrovega jodida v oblake z raketami. Prisegali so, da deluje. Te prakse so uporabile tudi druge države, vključno z Jugoslavijo. Ampak do velikih škod je vseeno prihajalo. Sledila sta dva neodvisna eksperimenta – v Švici in ZDA –, ki pa nista uspela potrditi, da takšen način obrambe pred točo deluje. Če ne veš, ali nekaj deluje ali ne, tega v praksi pač ne izvajaš in za to ne trošiš denarja. Umetnega vpliva na vreme meteorologi ne odobravamo v nobeni obliki. Tudi ideje, da bi z vnosom nekih delcev v višje sloje atmosfere reflektirali sončno sevanje, da bi s tem omilili globalno segrevanje, so utopične in samo hrana teoretikov zarot.

S.R./M24