»Vsaka oblika nasilja je nesprejemljiva. In vsaka oblika nasilja kaže na izredne, anomalne skrajnosti, ki jih ne gre posploševati na celotno populacijo. Niso vse 16-letne dijakinje takšne. In niso vsi stanovalci domov za starejše žrtve nasilja,« je glede nasilja 16-letne dijakinje, ki se je znašala nad starejšo stanovalko doma za upokojence v Trebnjem, dejala direktorica Inštituta RS za socialno varstvo Barbara Kobal Tomc.
Lahko za začetek pojasnite, ali drži, kar je nekoč dejal nekdanji predsednik države Borut Pahor, da je Slovenija bogata država?
Žal ne vem, na kaj se nanaša izjava gospoda Pahorja. Slovenija je v svetovnem merilu država z dokaj učinkovito socialno politiko. Smo ena od držav, ki po mednarodnih kazalnikih, s katerimi merimo različne vidike družbene blaginje in neenakosti, med prebivalci kotira zelo visoko.
Na cestah vidimo drage avtomobile, na ulicah lepo oblečene ljudi, trgovine in lokali so vedno polni … Ampak kako realna je ta slika blaginje?
Imamo eno najnižjih stopenj tveganja revščine v Evropski uniji (EU), eno najnižjih stopenj brezposelnosti. Neenakost med spoloma pri nas ni zelo izrazita, dohodkovna neenakost pa je v Sloveniji med najnižjimi v EU. Po merilih premoženjske neenakosti se Slovenija uvršča v sredino držav EU, ki so članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Veliko naših državljanov je lastnikov nepremičnin, v katerih živijo, nadpovprečno število oseb je vključeno v terciarno obliko izobraževanja in še bi lahko naštevali.
Skratka, v Sloveniji sploh ne živimo slabo, a vseeno o tem radi tarnamo?
Da, po mednarodnih kazalnikih nam ne gre tako slabo.
Toda naš bruto domači proizvod (BDP) kljub temu ne dosega evropskega povprečja, naša potrošnja tudi ne? Koliko pa namenjamo za socialo?
Slovenija zaostaja za evropskim povprečjem glede na izdatke, ki jih nameni za socialno zaščito. To pomeni, da za zdravstveno varstvo ali v primeru bolezni, invalidnosti, starosti, smrti hranitelja družine za družine in otroke, za področje brezposelnosti, nastanitve in za druge oblike socialne izključenosti namenja manjši delež BDP, kot ga v povprečju namenjajo države EU.
Pri nas največji del izdatkov za socialno zaščito namenjamo za področje starosti, predvsem za pokojnine ter bolezen in zdravstveno varstvo, predvsem za bolniške odsotnosti. Ampak tako je na splošno v EU. Kljub relativno nizkim javnim sredstvom, ki jih namenjamo socialni zaščiti, pa imamo dobre rezultate. Po mojem mnenju je slika še vedno, primerjalno gledano, dobra ravno zato, ker smo v socializmu zgradili dober sistem, ki je temeljil na solidarnosti. Žal se včasih zdi, da ga z nepremišljenimi ukrepi in politikami vztrajno spodkopavamo.
Pustiva moderne duhovne marnje, da je človek reven, ko je spiritualno prazen, zanima nas, kdaj je človek ekonomsko reven, torej – kdaj je resnično reven?
Ko govorimo o revščini, je eden od najpogosteje uporabljenih kazalnikov stopnja tveganja revščine. Ta kazalnik kaže, koliko ljudi živi z dohodki, ki so nižji od dohodka, ki se ga določi kot primernega in mu rečemo prag tveganja revščine.
Je prag tveganja revščine v Sloveniji visok?
Prag tveganja revščine je statistično dogovorno opredeljen s 60 odstotki mediane ekvivalentnega razpoložljivega neto dohodka vseh gospodinjstev, ob upoštevanju OECD prilagojene ekvivalenčne lestvice. Prag tveganja revščine se med državami seveda razlikuje in je odvisen od gibanja ekvivalentnega razpoložljivega dohodka vseh gospodinjstev ter od njihove strukture.
Lani se je v Sloveniji prag tveganja revščine zvišal za 56 evrov v primerjavi z letom 2021 in je znašal 827 evrov na mesec za enočlansko gospodinjstvo. Za dvočlansko gospodinjstvo brez otrok je znašal 1241 evrov na mesec ter za štiričlansko družino, sestavljeno iz dveh odraslih in dveh otrok, mlajših od 14 let, 1737 evrov. Vsi tisti, katerih razpoložljivi dohodki niso dosegli tega praga, so bili, statistično gledano, pod pragom tveganja revščine ali z drugimi besedami revni. Lani je pod pragom tveganja revščine pri nas živelo kar 12,1-odstotka oziroma 251 tisoč Slovencev.
Se prag revščine viša ali niža?
Od leta 2015 je opazno zviševanje praga tveganja revščine in zniževanja stopnje tveganja revščine. Po statističnih kazalnikih delež prebivalcev, ki živijo pod pragom tveganja revščine, od omenjenega leta tako upada.
Kako je mogoče, da v Sloveniji, razviti evropski državi, živijo ljudje, ki so lačni in nimajo niti toliko finančnih sredstev, da bi si kupili hrano?
V vsaki družbi, žal tudi najbolj razviti, so ljudje, kot jih vi omenjate. Velikokrat je vzrok za njihovo situacijo socialna izolacija in s tem povezana neinformiranost. Posamezniki ali družine, ki si materialne varnosti ne morejo zagotoviti sami zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati, lahko uveljavljajo pravico do denarne socialne pomoči (DSP).
Višina DSP se za upravičenca določi glede na višino osnovnega minimalnega dohodka, ki je določen z zakonom in se letno usklajuje z inflacijo. Ta znesek od aprila letos znaša 465,34 evra. Odobrena višina DSP, ki jo prejme prejemnik zase in za svoje družinske člane, je odvisna od višine dohodkov družine, števila družinskih članov, premoženja, prihrankov ter zagotovljene oskrbe in morebitnega obstoja krivdnega razloga, na primer neprijavljenosti na zavodu za zaposlovanje ali izbrisa iz evidence brezposelnih oseb zaradi neizpolnjevanja obveznosti, prestajanja zaporne kazni in podobno.
Za družino se denarna socialna pomoč določi tako, da se sešteje zneske za posamezne družinske člane glede na uteži na osnovni minimalni dohodek, ki jim pripadajo, nato pa se od tega odštejejo skupni dohodki družinskih članov, če jih imajo. Na primer DSP lahko uveljavlja tudi samska brezposelna oseba, ki ima mesečni dohodek nižji od 465,34 evra, ali pa samska zaposlena oseba, ki zasluži manj kot 702,66 evra mesečno.
Po svoji naravi je DSP zastavljena kot začasna pomoč, saj se prvič lahko dodeli največ za tri mesece, lahko pa se ob določenih okoliščinah čas prejemanja tudi podaljša. Konec prejšnjega leta je DSP v Sloveniji prejemalo slabih 52 tisoč oseb. Za slovenski sistem socialnih pomoči je sicer že dalj časa značilno relativno visoko število dolgotrajnih upravičencev do DSP, čeprav je ta pravica za osebe, ki so zmožne za delo in so v delovno aktivni starosti, načeloma zastavljena kot bolj kratkotrajna pomoč za obdobje premoščanja težav, zaradi katerih si posamezniki in družine ne morejo zagotavljati lastnih dohodkov.
Veliko socialno tveganje verjetno pomenijo upokojenci?
Da, skrb vzbuja to, da je v lanskem decembru povprečna starostna in delna pokojnina znašala 808,99 evra, povprečna invalidska pokojnina 622,13 evra ter družinska in vdovska zgolj 568,35 evra. Največ upokojencev je prejemalo pokojnino v znesku med 600 in 700 evri. Kot sem že povedala, je prag tveganja revščine lani znašal 827 evrov. Torej je povprečna pokojnina pod tem pragom. Ti upokojenci imajo ob določenih pogojih možnost dobiti varstveni dodatek. Pa vendar ugotavljamo, da velik delež tistih, ki bi bili do tega socialnega transferja upravičeni, omenjene pravice sploh ne uveljavlja.
Zakaj ne?
Razlogi so različni. Starejših nimajo zaupanja v sistem, ker so v preteklosti dobili zaznambo na nepremičnine, bojijo se, da bi po smrti prejemnika svojci morali vračati varstveni dodatek, starejši so torej negotovi in neinformirani. Na inštitutu zato stalno spremljamo socialni položaj posameznikov in družin v naši državi. Poleg analiziranja različnih statističnih podatkov nam predstavniki nevladnih organizacij (NVO) vsako leto poročajo o dogajanju.
Poročajo, da so podražitve prizadele prav vse družbene skupine, izraziteje pa jih občutijo zlasti posamezniki in družine, ki so bili že od prej v ranljivih situacijah in z nizkimi dohodki. Osebe in družine, ki prvič ali pa dolgem času ponovno zaprošajo za pomoč, potrebujejo veliko spodbud, informacij, psihosocialne pomoči in razbremenilnih svetovalnih pogovorov.
Posebej ranljive so tudi osebe s težavami v duševnem zdravju, kronično bolni ter polnoletni mladi, ki prihajajo iz zavodov ali so zaradi težav z odvisnostmi pristali na cesti, podobno kot ljudje z neurejenim statusom, na primer migranti.
Aktivnosti dobrodelnikov so bolj obliž na rane in ne »tretma«, ki človeka, ki je na dnu, spravi na zeleno vejo?
Različne NVO se ukvarjajo tako z zagotavljanjem osnovnih prehrambnih paketov, s plačilom položnic najbolj ranljivim posameznikom, zagotavljanjem različnih oblik psihosocialne podpore in pomoči ter drugimi podobnimi storitvami. Večino sredstev za to dejavnost zagotavlja država iz državnega ali evropskega proračuna.
V zadnjem času lahko opazimo vse več humanitarnih akcij, ki rešujejo situacije posameznikov. Največkrat gre seveda za primere posameznikov z redkimi boleznimi, katerih zdravljenje je izredno drago in jih zdravstvena blagajna ne krije.
S celostno obravnavo posameznika v stiski bi se morali ukvarjati vsaj centri za socialno delo (CSD)?
In tudi se. Žal pa jim ne uspe identificirati vseh, ki pomoč potrebujejo. Pri tem se zdi, da so NVO uspešnejše. Dejstvo je, da so centri v zadnjih letih postali zelo zbirokratizirane institucije. Kadrovska stiska in način organizacije dela jim ne omogočata, da bi več časa posvetili terenskemu delu. Da bi lahko več časa in strokovnega dela posvetili celostni obravnavi posameznikov.
Pred leti je bila zelo aktualna ideja, da bi vsi centri vzpostavili model »ključne osebe«, ki bi v obravnavo vključila vsakogar, ki zaprosi za DSP z namenom, da čim prej najdeta pot iz stiske. Žal ta ideja ni zaživela. Pred leti smo bili v Sloveniji priča reorganizaciji CSD. Evalvacija tega projekta sicer ni bila nikoli izvedena, pa vendar ne opažamo večjih učinkov.
Najbolj opazna razlika je v njihovi notranji organizaciji: namesto 62 centrov, ki so bili samostojne pravne osebe, smo dobili 16 regijskih centrov z različnimi enotami. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) ter ministrstvo za solidarno prihodnost (MSP) napovedujeta precejšnjo kadrovsko krepitev centrov, saj ti z zakonom o dolgotrajni oskrbi dobivajo tudi nove naloge. Prav na področju socialnega varstva pa je pomanjkanje razpoložljivega kadra izrazito.
No, že sam obstoj številnih dobrodelnih organizacij kaže, da je v Sloveniji veliko revščine? Če ne bi bilo nujno, jih ne bi potrebovali?
Ne morem se strinjati z vašo trditvijo. Kot sem že omenila, so razmere v Sloveniji boljše, kot so v povprečju v EU. Če z izrazom dobrodelne organizacije mislite na NVO, ki se ukvarjajo s humanitarno dejavnostjo, pa je odgovor pritrdilen. Zagotovo opravljajo izredno pomembno delo in ogromno prispevajo k blaginji prebivalstva. Veliko jih ima po zakonu status humanitarne organizacije in delujejo kot splošne dobrodelne organizacije.
Velik delež finančnih sredstev za njihov obstoj in delovanje zagotavlja država, Fundacija za invalidske in humanitarne organizacije (FIHO), občine in številni drugi, ki dopolnjujejo mrežo javnih služb na področjih, ki jih zajemajo, na primer zdravstvo, sociala, izobraževanje, kultura. Smo pa v zadnjih dveh letih priča enormnemu pojavu zasebnikov na področju izvajanja osebne asistence.
Kaj je osebna asistenca?
Osebna asistenca (OA) je sredstvo, ki ljudem, ki v vsakdanjem življenju potrebujejo pomoč drugega, omogoča, da lahko živijo neodvisno in bolj kakovostno. OA zaobjema vsa področja življenja ter je prilagojena potrebam, željam in življenjskemu slogu vsakega uporabnika posebej. Je pomembno orodje pri zagotavljanju samostojnega in polnovrednega življenja invalidov v skupnosti, prispeva k deinstitucionalizaciji oskrbe in taka pomeni tudi uresničevanje določil Konvencije o pravicah invalidov. Skoraj 20 let so bili programi s področja neodvisnega življenja in osebne asistence, ki so jih za svoje člane izvajala invalidska društva, programsko financirani iz sredstev FIHO, MDDSZ in EU.
Na podlagi raziskave o vključenosti uporabnikov v to storitev smo na inštitutu podali oceno, da bi se lahko v nov zakon vključilo okrog 500 uporabnikov. Februarja 2017 je bil v Sloveniji sprejet zakon o osebni asistenci, ki se je začel izvajati januarja 2019. V skladu s tem zakonom lahko vlagatelj pridobi od 30 do 168 ur osebne asistence na teden. Gre za individualno obliko laične pomoči. Z letom 2019 so tako uporabniki OA dobili zakonsko pravico do storitve OA. Zakon pa je zelo nerazumljivo opredelil, komu je namenjen, in ohlapno določil pogoje pridobitve storitve.
Zaradi širitve kroga upravičenosti, nejasnih navodil in odsotnosti nadzora se je kmalu izkazalo, da so bile začetne ocene postavljene na drugih temeljih kot zakon. Tako je trenutno v osebni asistenci več kot štiri tisoč uporabnikov, lani pa je država temu področju namenila skoraj 180 milijonov evrov iz državnega proračuna oziroma sredstev iz naslova solidarnosti.
Novi sistem OA je uporabnikom prinesel ogromno pozitivnih učinkov, sam zakon pa je bil deležen nemalo kritik strokovne in laične javnosti.
Res je. Za ugotavljanje prednosti in pomanjkljivosti nove zakonodaje je leta 2019 MDDSZ našemu inštitutu naročil Evalvacijo izvajanja Zakona o osebni asistenci. Ključni cilji evalvacije so bili: preveriti ustreznost ocenjevalnega orodja, ustreznost postopka ocenjevanja, ustreznost postopka uveljavljanja pravic po zakonu, ustreznost komisij, izobraževanja za izvedence in tako dalje.
Na podlagi ugotovitev evalvacije in pritiskov javnosti je MDDSZ pristopilo k spremembam zakonodaje. Toda tudi ta zakon je še vedno temeljil na šibkih definicijah in ni skoraj v ničemer spremenil stanja. Je pa ugotavljanje upravičenosti do storitev osebne asistence poveril našemu inštitutu, kjer smo nalogo prevzeli od CSD.
Kmalu se je izkazalo, da je izvajanje storitev osebne asistence poslovna priložnost za mnoge. Tako so se na primer samostojni podjetniki, ki so se ukvarjali z različnimi dejavnostmi, registrirali tudi za področje osebne asistence, a brez kakršnihkoli potrebnih znanj in veščin. Res je sprememba zakona iz leta 2021 tovrstno početje omejila, pa vendar je izvajanje teh storitev prepuščeno trgu.
Zdi se, da javni interes nadomešča zasebnega. Na terenu velikokrat vidimo, da izvajalci dobesedno novačijo potencialne uporabnike. MDDSZ je v svojih nadzorih ugotavljal, da obstajajo fiktivne zaposlitve. Seveda so v takih primerih ukrepali proti takim izvajalcem, pa vendar ostaja veliko problemov nerešenih.
Po podatkih MDDSZ ima skoraj polovica uporabnikov osebne asistence za svojega osebnega asistenta vsaj enega družinskega člana, 21 odstotkom uporabnikom ponujata osebno asistenco po dva družinska člana. Čeprav naj bi uporabniki osebne asistence živeli neodvisno življenje, kot neodvisno pa v skladu z načeli ENIL (European Network for Independent Living) razumemo tudi neodvisno od svojih družinskih članov, na primer lastnih staršev.
Do konca leta 2021 je lahko posamezniku osebno asistenco ponujalo neomejeno število družinskih članov, nato pa se je število omejilo na dve osebi. Kljub temu ugotavljamo, da je osebna asistenca za mnoge družine še vedno socialni korektiv in žal ne vpliva na vključenost posameznika v družbo.
OA naj bi omogočila posamezniku, da se izobražuje, da hodi v službo, da skrbi za svojo družino?
Žal teh učinkov zakona nismo zaznali. Pionirji osebne asistence so se borili proti temu, da bi jih država invalidizirala, jih vzgajala v objekte skrbi, ki naj bi bili do konca življenja nesposobni neodvisnega življenja. Zato so nad sistemom, za katerega so se borili več desetletij, tako razočarani.
Pristojni minister še ta teden obljublja korenite spremembe zakona?
Da, še ta teden naj bi objavil predlagane spremembe zakona. Upam, da bo zakon, ki bo predan v javno razpravo, temeljil na strokovnih premisah, na zagotavljanju pravičnega in vzdržnega sistema. V postopku sprejemanja bomo videli, ali bodo tudi tokrat prevladali argumenti izsiljevanj in groženj interesnih skupin nad argumenti pravičnosti, strokovnosti in vzdržnosti. Žal smo s popolno odsotnostjo nadzora in nepremišljenimi dejanji tako plemenito storitev, kot je OA, v mnogih primerih reducirali na izvajanje oskrbe za invalide in včasih tudi za njihove družinske člane.
Ali so ženske v Sloveniji še vedno huje ogrožene od revščine in tovrstnih temačnih lovk kot moški?
Tako je že desetletja, v zadnjih letih se za starejše ženske stanje malo izboljšuje, vendar imajo še vedno po vseh kazalnikih življenjske ravni izrazito najvišja tveganja od vseh populacijskih kategorij. Pa vendar ne gre samo za ženske. Po moji oceni bodo z vidika sistemskih ukrepov na rob družbe najbolj potisnjeni starejši, ki so odvisni od tuje pomoči.
Poleg prej omenjenih kazalnikov se zaradi tega, ker ni sinhronizacije zakonodaje, obeta neenakopravna obravnava državljanov, ki prejemajo storitve oskrbe glede na starost. Kot sem že omenila, se OA pogosto izvaja kot oskrba in tako lahko oseba, ki potrebuje pomoč druge osebe pri preoblačenju, hranjenju, skrbi za gospodinjstvo, če je mlajša od 65 let, dobi osebno asistenco.
Če je oseba s primerljivo situacijo starejša od 65 let, pa bo lahko zaprosila za storitve dolgotrajne oskrbe. Če se bo izvajala na njenem domu, bo oskrbovalka pri njej prisotna maksimalno 20 ur tedensko. Tu bodo nastale nerazumljive razlike, če ne bomo zakonodaje uskladili in postavili jasnih meja med različnimi storitvami.
Pogosto se reveže, ki niso povsem samostojni, bodisi umsko bodisi fizično, zapira med štiri stene, kjer počasi hirajo. Številni storijo samomor. Verjetno je povezava med revščino in samomori velika?
Pri nas se je o povečani pojavnosti težav v duševnem zdravju začelo izraziteje govoriti med epidemijo covida. Na to so opozarjale različne raziskave. Raziskovalci so identificirali povečanje anksioznosti, depresije, osebnih stisk, strahov, agresije in drugih oblik težav v duševnem zdravju.
Mnoge raziskave potrjujejo tudi povezavo med revščino in samomorilnostjo, druge to tezo zavračajo. Na inštitutu si prizadevamo, da bi se Slovenija otresla »slovesa« ene izmed najbolj institucionaliziranih držav v Evropi. Prizadevamo si, da bi se naši socialnovarstveni zavodi preobrazili, da bi velike stavbe s polnimi sobami zamenjale manjše bivalne enote, v katerih bi živelo okrog šest uporabnikov, v enote, v katerih bi odnosi med uporabniki in izvajalci storitev temeljili na spoštovanju, sprejemanju in vključevanju. Skratka, prizadevamo si, da bi si vsi ljudje lahko privoščili čim bolj običajno življenje v skupnosti.
Kako komentirate nasilje 16-letne dijakinje, ki se je primitivno sadistično znašala nad starejšo stanovalko doma za upokojence v Trebnjem, za nameček pa vse skupaj snemala in objavljala na družbenih omrežjih?
Vsaka oblika nasilja je nesprejemljiva. In vsaka oblika nasilja kaže na izredne, anomalne skrajnosti, ki jih ne gre posploševati na celotno populacijo. Niso vse 16-letne dijakinje takšne. In niso vsi stanovalci domov za starejše žrtve nasilja. O tem je bilo že veliko govora.
Rada bi opozorila še na nekaj drugega. Na medijsko poročanje. Nezaslišano se mi zdi, da smo v osrednjem televizijskem dnevniku na nacionalni televiziji gledali posnetke trpinčenja. Kot da snovalcem oddaje ni bilo toliko mar za zaščito žrtev, ampak bolj za senzacionalistično poročanje. Kazali so izživljanje nad dementno gospo, za katero so povedali, da nima svojcev. In jo kazali, kako nemočna in samo v plenicah leži na postelji.
Morda zato, ker je dementna in nima svojcev, ki bi branili njeno dostojanstvo, mediji pa pogosto ne znajo ali nočejo postavite meja, saj že dolgo opažam, da so za rejtinge sposobni narediti popolnoma vse.
Verjetno je tudi to eden od dokazov, da je ključni problem na področju socialne politike v Sloveniji po mojem mnenju v tem, da nismo zmožni celostno pogledati na družbo. Namesto da bi gledali na morebitne sinergične učinke politike, vsak resor sprejema politiko po svoje, nepovezano. Zato smo državljani deležni nekomplementarnih ukrepov. Pri odločanju smo drobnjakarski, ukvarjamo se s podrobnostmi in izgubljamo »big picture«.
Prevečkrat je očitno, da se politika pri svojih odločitvah premalo opira na stroko in prevečkrat teži h kratkoročni všečnosti ukrepov, ki jih sprejema. Po mojem mnenju si moramo naliti čistega vina in jasno ugotoviti mejo med željami in realnimi zmožnostmi – tako finančnimi kot tudi kadrovskimi. Politika si mora prizadevati za vzpostavitev transparentnih in vzdržnih sistemov, spodbujati mora razvoj novih storitev in dosledno izvajati nadzor nad njihovim izvajanjem. Ključno je, da zakonodajalec enakopravno obravnava državljane, da torej dobimo družbeni model, kjer imamo vsi enake možnosti pod enakimi pravili. Ob tem je seveda na preizkušnji naše dojemanje pravičnosti in solidarnosti.
