Pred začetkom zaostrovanja odnosov med EU in Rusijo so nam strokovnjaki za energetiko pojasnjevali, da je zemeljski plin med najbolj kakovostnimi in cenovno ugodnimi rešitvami pri zagotavljanju ogrevanja. Začetna investicija je nizka, cene plina so bile ugodne, kot energent je veljal za okolju prijaznega. Le dve leti sta minili od takrat in kaže, da je zdaj vse drugače. Za vedno. Če lahko sklepamo po določbah, navedenih v zakonu o novi energetski politiki, se od zemeljskega plina v veliki meri poslavljamo. Novi predlog Zakona o energetski politiki namreč celo prepoveduje vgradnjo plinskih kotlov ter podaljševanje in podeljevanje koncesij za zgraditev in upravljanje omrežja za distribucijo plina.
Zakon odprl številne debate
Zakon, ki ima kar 126 strani in osem poglavij, seveda obravnava veliko širšo tematiko in naj bi med drugim določil, na katere vire energije se bomo zanašali v prihodnosti, kako bomo v prihodnjih letih upravljali in nadgradili energetsko infrastrukturo, kako bomo dodeljevali spodbude za naložbe v obnovljive vire energije in učinkovito rabo energije … Predlog zakona je odprl številne debate, med drugim se mu očita, da naj bi oskrbo z jedrsko energijo postavil na drugi tir, kar vlada sicer zanika. Zakon je bil v javni obravnavi do konca preteklega tedna, ko je zainteresirana javnost še lahko podala predloge za spremembe določil, ki so jih pripravili na ministrstvu za okolje podnebje in energijo.
Minister stavi na razogličenje družbe
»Do leta 2050 se moramo razogljičiti, kar pomeni, da moramo odpreti debato in se posloviti od fosilnega načina ogrevanja,« je glede osnutka zakona o energetski politiki, ki med drugim določa prednostno rabo energetskih virov ter predvideva postopno opuščanje kurilnega olja in plina pri ogrevanju in iztek koncesij za dobavo plina po letu 2030, dejal minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer v enem od nedavnih intervjujev.
Prednostna lista energentov
Zakon o energetski politiki tako določa, da morajo občine, tudi tiste, ki tega do zdaj še niso storile, sprejeti lokalne energetske koncepte (LEK), v katerih bodo določili prednostno listo energentov, ki jih bodo uporabljali za ogrevanje. Ob tem pa jih precej omejuje že sam zakon, ki določa, da morajo dati prednost obnovljivim virom energije. Na področjih, kjer že obstaja učinkovit sistem daljinskega ogrevanja, je vrstni red energentov, ki jih je treba uporabljati, sledeč: najprej sončno obsevanje, potem raba odvečne toplote, nato raba plina obnovljivega izvora in za tem raba toplote, oddane iz sistema daljinskega ogrevanja, s katerim dobavitelj izvaja gospodarsko javno službo.
Ogrevalo nas bo sonce
V krajih, kjer nimajo daljinskega ogrevanja, se upošteva raba energije in energentov po naslednjem vrstnem redu: najprej sončno obsevanje, potem raba odvečne toplote, nato raba plina obnovljivega izvora, zatem raba toplote iz sistema, ki izvaja tržno distribucijo toplote, nato tehnologije toplotnih črpalk (geotermalna, aerotermalna ali hidrotermalna energija), tehnologije toplote okolja s toplotnimi črpalkami, gnanimi s plinom, ter na koncu enakovredno upoštevana ostala oskrba iz distribucijskega sistema plina ali raba trdne biomase (velja samo za biomaso, ki se sežiga v kurilni napravi v skladu s predpisi o emisijah iz malih in srednjih kurilnih naprav). Vrstni red med zadnjima dvema viroma energije je odvisen od območja, kjer so identificirani problemi glede kakovosti zraka.
Plin le še iz obnovljivih virov
Ob tem naj razložimo, da kot plini obnovljivega izvora štejejo biometan, sintetični plin in vodik. Možnih virov za proizvodnjo in injiciranje obnovljivih plinov v plinovodno omrežje je več, med njimi so najpomembnejši viški proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov ter lesna in ne lesna biomasa. Najlažje je v sistem dodajati biometan in sintetični plin, ker sta po sestavi in lastnostih praktično enaka zemeljskemu plinu: glavna sestavina omenjenih plinov je namreč metan. Pri tej menjavi se za končnega odjemalca energenta ne spremeni nič, saj infrastruktura in naprave ostajajo enake, spremeni se le vir.
Nič več plinskih kondenzacijskih kotlov
A plin iz obnovljivih virov ne bo popolnoma nadomestil velikih količin zemeljskega plina, ki ga porabimo danes. V zakonu je tako določeno tudi, da pri graditvi nove stanovanjske stavbe projektiranje in vgradnja kotla na zemeljski plin ali utekočinjen naftni plin nista dovoljena, razen v izjemnih primerih. Izjemo pa je treba utemeljiti v tehničnem poročilu in prikazati v izkazu o energijskih lastnostih stavbe. Prav tako v strnjenih naseljih nista dovoljena projektiranje in vgradnja kurilnih naprav na trdna in tekoča goriva v enostanovanjskih in dvostanovanjskih stavbah ter v posameznih delih večstanovanjskih stavb, razen v primerih, ko ne gre za osnovno ogrevanje. To pomeni, da bomo drva lahko kurili le še v kaminih, ne pa več v pečeh, ki služijo kot primarni vir toplote v bivališču.
Brez koncesij
Kako osovražen je trenutno zemeljski plin, kaže tudi določilo, da podeljevanje novih koncesij za zgraditev in upravljanje omrežja za distribucijo plina lokalnim skupnostim ni dovoljeno ter da prav tako ni dovoljeno podaljševanje obstoječih koncesij za zgraditev in upravljanje omrežja za distribucijo plina lokalnim skupnostim.
Lažji odklop iz plinskega omrežja
V zakonu je tudi določba, ki je bodo veseli predvsem tisti, ki so se sami zaman poskušali odklopiti iz plinskega omrežja, pa jim je bilo to onemogočeno, ker so občine (največ težav je bilo predvsem v Ljubljani) zemeljski plin določile kot primarni energent. Zdaj bo odklop mogoč, če bodo odjemalci dokazali, da se bodo ogrevali na obnovljive vire.
Kdo se bo zakonu izognil
Omenjena določila ne bodo veljala za stavbe z majhno rabo energije. Za katere stavbe velja ta oznaka, bo minister določil v podzakonskem aktu. Prav tako določila ne veljajo za samostojne stavbe, ki imajo celotno uporabno tlorisno površino manjšo od 50 kvadratnih metrov, za nestanovanjske kmetijske stavbe in stavbe za opravljanje verskih obredov.
