Foto: »Potem je nastopila smrtna tišina, ki ji je sledil glasen pok in začelo se je silovito bobnenje«

O tem, kako je slovenski udeleženec UNESCOVE konference v Marakešu po potresu samoiniciativno reševal in pomagal prizadetim v potresu.

Rok Štirn

Urosh Grabner

Minuli petek so se silovito stresla tla v Maroku, žarišče potresa z magnitudo 6,8 je bilo v okolici gorovja Atlas, kjer je bilo tudi največ škode in smrtnih žrtev. Skupno število žrtev je naraslo na slabih 3000, škoda pa je enormna. Hude posledice potresa je bilo čutiti tudi v milijonskem mestu Marakeš, kjer se je takrat na mednarodni konferenci UNESCO Globalnih Geoparkov zadrževalo tudi nekaj Slovencev, pripadnikov Karavanke UNESCO Globalnega Geoparka, med drugimi tudi Urosh Grabner, s katerim smo se pogovarjali.

Ste se tokrat prvič soočili s potresom takšne moči, kakšne so bile vaše prve misli, prva dejanja?

Dejansko to ni moj prvi potres, če se tako izrazim, da je treslo. Definitivno je pa to prvi, kjer sem doživel takšno rušilno moč v svoji bližini in tudi tako izrazito dolgo intenzivno tresenje, kjer so stvari dobesedno letele po zraku in je dvigovalo vse, kar ni bilo pritrjeno. V času potresa smo bili na zgornji terasi trinadstropne stavbe v Medini, eni višjih stavb v starem delu Marakeša. Razgled od tam resnično razkriva celotno mesto, višje bi dejansko lahko bili samo še v vrhu mošej, ki se dvigujejo v bližini. Vzdušje pred potresom je bilo sproščeno, kot udeleženci 10 mednarodne konference UNESCO Globalnih Geoparkov smo se v večernih urah šli malo sprostiti, nekaj pojesti in vsrkati lokalno vzdušje.

Spominjam se, da sem tik pred potresom občudoval izrazito modro nočno nebo nad nami in opazil bliskanje v daljavi, le nekaj trenutkov pozneje so nam nad glavami v raztreseni jati panično preleteli golobi. Kot da jih je nekdo izstrelil s fračo. Takrat mi je v glavo švignilo: »Nekaj se dogaja!« Potem je nastopila smrtna tišina, ki ji je sledil glasen pok in začelo se je silovito bobnenje s tresenjem. Instinktivno sem pogledal desno, ljudje so začeli v paniki bežati, kričati, jaz pa sem obstal in začel opazovati okolico. Tisti trenutek ni bilo več smiselno teči v stavbo, skozi katero je vodila pot na ulico, tresenje je bilo res preintenzivno, saj so se mize premikale tudi po pet metrov, stvari so letele po zraku, kozarci so padali kot snežinke, vse se mi je odvijalo kot v počasnem posnetku.

Posledice potresa v Maroku skozi fotografski objektiv Urosha Grabnerja.

Na terasi se torej niste nahajali sami …

Kolegica iz Avstrije tudi ni utegnila zbežati in je strahoma pogledovala proti meni. Instinkt ji je narekoval, naj zleze pod mizo, toda nad nama bi bilo ničesar, kar bi nama lahko padlo na glavo. V angleščini sem ji ves čas ponavljal: »Sprosti se, vse bo dobro! Ostani z mano! Sma na odprtem, vse bo ok!« Govoril sem glasno in angleško, ker je za sosednjo mizo takoj za mojim hrbtom v šoku zmrznil mlad par. Začel sem gledati v daljavo, na vse strani, da dobim vpogled v to, kaj se ruši, kaj se dogaja in kam se bo najbolje umakniti, da zbežimo stran od najhujšega in da ne zaidemo v nevarnost.

»V času potresa, ko sem usmerjal ljudi iz stavbe, sem preko črepinj, ki so ležale vsepovsod po tleh, povsem instinktivno dvignil eno bosonogo punco in jo prenesel iz stavbe, da se ne bi porezala. Dva dni pozneje, ko sva s kolegico šla skozi mesto, sva se ustavila tam, kjer smo bili v času potresa, in odšla na teraso na pijačo. Malo pogledat, kako so. Izkazalo se je, da je bila ta punca lastnica tega hotela, ki ga je zgradil njen oče, in me je dvakrat zelo trdno objela, ko me je videla. Ta njen iskren objem mi je pomenil več kot karkoli drugega. Čeprav se je izkazalo, da pozneje nismo bili več v nevarnosti.«

77 metrov visoka Mošeja Kutubiyya, ki je bila za nami, je na trenutke izgledala kot stolp v Pisi, a je obstala. Začel sem šteti prašne oblake, ki so nakazovali, da se žal stavbe, ki so v tem delu večinoma iz peska in zidakov, sesedajo. Nato se je, kot se je začelo, vse tudi ustavilo. Drugim, tudi paru za mano, sem nakazal, da je čas za premik. Teraso sem zapuščal zadnji in gledal, če je še kje kdo, klical ter tako usmerjal vse, ki so prestrašeni obstali vkopani na terasi. V sami stavbi sem pregledal prostore in pošiljal ljudi ven na ulico, na odprto, kajti tisti trenutek nismo vedeli, ali je to to, ali prihaja še kaj, in ko sem se prepričal, da ni več nikogar za mano, sem tudi sam stopil na odprto. Nisem kaj posebej razmišljal, vse, kar sem počel, sem počel instinktivno, normalno reagiral. Ljudi je potrebno spraviti ven. Ljudje so bili v šoku, prestrašeni, niso vedeli, kaj se jim je zgodilo. Na ulici so bile že vidne razpoke na fasadah in tudi razbitine na tleh, ljudi pa je bilo ogromno. Tisti trenutek je bilo najbolj pomembno tudi, da ostanemo skupaj, da se umirimo in pripravimo, če se bo še kaj treslo. Bili smo na varnem in seveda, zavedali smo se, da bomo noč preventivno preživeli na odprtem, kajti tisti trenutek je bilo najpomembnejše, da smo na varnem, ne pa da to potem obžalujemo.

Kaj ste doživljali v prvih minutah in urah po potresu, kakšno je bilo stanje na terenu?

Člani naše skupine, ki je štela deset ljudi, smo se takoj zbrali zunaj na odprtem prostoru in se odmaknili od stavb. Vsi smo bili nepoškodovani, a seveda pretreseni, v tistem trenutku je bil marsikdo v šoku. Takoj smo prek sms-ov in klicev sporočili domačim, da smo ok, preden pridejo novice iz medijev do njih, da jih ne bi skrbelo, kako je z nami. Začeli smo tudi iskati informacije, da dobimo vpogled, kako intenzivno je bilo in kaj se lahko še pričakuje. Ni bilo videti najbolj optimistično, saj je dobesedno iz minute v minuto naraščalo število žrtev in poškodovanih. Okoli nas je bila masa ljudi, lokalci, turisti. V tistih trenutku mi je bilo najhuje gledati, kako mimo nas drvijo reševalna vozila, tu sem se počutil povsem nemočnega, nepomembnega. Na ulicah so bili takoj policisti, vojska, vendar nekih informacij od njih ni bilo moč dobiti, niti se mi ni zdelo smiselno, da bi jih v vsej tej gneči obremenjeval z vprašanji.

Kako in kje ste preživeli noč?

Prvih popotresnih sunkov na srečo večina ni več čutila. Na ulicah je bil dobesedno večji del Maroka. Takoj smo si priskrbeli vodo in vedeli smo, da je najpametneje ravnati po principu biti varen in brez obžalovanja ostati preko noči na prostem. Tako smo večino noči, in sicer do pol štirih zjutraj, preživeli na manjšem trgu. Že prej, približno dobre pol ure po potresu, sva z mojim direktorjem Geoparka Karavanke odšla preveriti stanje v našem riadu (op. p. riad je tradicionalna maroška hiša z notranjim vrtom in dvoriščem), ki je bil zgolj minutko stran. Tam sva naletela na kar nekaj ruševin na tleh, in vendar je naš riad kljuboval potresu, kot na srečo tudi večina stavb. Tam sem potem tudi tistim gostom razložil, da je trenutno najpametneje biti nekje na odprtem, in so se nam nekateri priključili, da smo imeli drug drugega na očeh. Kot že rečeno, ob približno pol štirih zjutraj smo se prestavili v naš riad, ampak nismo šli v sobe, saj je bil za nekatere šok še vedno prevelik. Zadnji del noči smo nato preživeli v atriju na tleh in kavču. Kot zanimivost, v našem riadu je bila »hotelska« muca, ki se nam je smukala okoli nog, kar je bil na nek način zelo pomirjujoč trenutek, saj živali svojo okolico čutijo na bistveno višjem nivoju. Dokler je bila ta muca, ki je potem tudi spala tam poleg nas, umirjena, je bila tudi situacija bolj umirjena.

Vendarle tudi v Marakešu ni šlo brez žrtev, kaj je razkrilo novo jutro?

Zjutraj smo po bolj ali manj neprespani noči, ki je bila polna čustev in žalostnih informacij o številnih žrtvah, našemu ministrstvu javili, da smo varni in nepoškodovani. V riadu so nam brez izjeme, tako gostom kot drugim, pripravili zajtrk, nato smo tekom dneva okoli nas videli številne ruševine. Nekaj dni pozneje smo dobili informacijo, da je bilo žal tudi v Marakešu več kot 300 žrtev potresa in veliko število poškodovanih. Veliko ljudi je že preko noči odšlo na letališče in ga dobesedno okupiralo. Letališče je v takšnih situacijah zaradi varnostnih ukrepov seveda takoj zaprto. Iskali so najhitrejšo pot domov, mi pa smo se odločili, da ukrepamo malo bolj umirjeno in preudarno. Hkrati smo z ministrstva prejeli klic, da nobena država v EU iz Marakeša ne izvaja evakuacije in da nas bodo v primeru spremembe situacije ali povečane nevarnosti takoj vključili v evakuacijski plan z drugimi državami. To je bilo zame povsem dovolj, pomirjajoče, glas na drugi strani telefona je bil resnično točno takšen, kot sem si ga v danih situacijah predstavljal, in lahko rečem samo iz srca hvala za profesionalnost, ker so stopili v stik z nami takoj, ko smo se javili prek elektronskega sporočila. Tako smo potem po teh napotkih zgolj zamenjali lokacijo bivanja ter se iz Medine preselili v novejši, bolj trden del Maroka, in odšli domov po ustaljenem planu.

Glede na to, da ste iz Mežice in ste pred kratkim že preživeli naravno katastrofo, med katero ste se odločili, da boste raje odložili fotoaparat in uporabljali roke za prostovoljno pomoč na terenu. Kakšno je vaše mnenje o tem, ali bolj pomaga fotografija ali dejanska fizična pomoč na terenu ali oboje?

»Kdor me pozna, ve, da sem na prvem mestu zelo strasten zagovornik narave in divjih živali, včasih malo nadležen. Pot ni vedno samo v eno smer, ampak vodi v mnogo smeri, česar se lotim, se lotim s srcem,« zase pravi Urosh Grabner.

Dejansko sem se takrat zavestno odločil, odložil fotoaparat in pomagal, kolikor sem lahko po svojih najboljših močeh. Slikovnega materiala v tistem trenutku je bilo že ogromno iz vseh možnih virov. Sem pa vmes kljub temu s civilno zaščito podroniral plazove, da nismo po nepotrebnem ogrožali ljudi z dostopanjem do ogroženih področij in struge reke, da smo dobili vpogled, kako je reka v času poplav funkcionirala. Ostalo pa iz ozadja, brez izpostavljenosti moje roke od jutra do večera. Definitivno so v takšnih trenutkih katastrof pomembne fotografije, ker dajo vpogled v obseg katastrofe, imajo tudi zgodovinsko vrednost, saj lahko primerjamo podobne situacije prej in kasneje. Tako da definitivno je fotografija zelo pomembna v takšnih trenutkih, četudi marsikdo v takšnih trenutkih misli, lejga patrona, namesto da bi pomagal, fotografira našo nesrečo. Fotografija je pomembna, ne glede na to, kdo jo naredi. Ni pa pomembna toliko, da mora nekdo v tistem trenutku zanjo ogrožati svoje življenje. Mora biti še vedno preudarna in z dobro mero razuma.

Je težje fotografirati katastrofe, torej porušene zgradbe, obupane in poškodovane ljudi, kot pa naravo? Kakšna je razlika?

Ko in če fotografiraš katastrofe, vsekakor ne gre brez čustev! Je pa to še vedno del, ki je tudi potreben, da pokažeš svetu obseg. In če imaš kanček srca, to čutiš in se zaveš svoje sreče, odmaknjenosti od tuje nesreče. Vsekakor so prisotna močna čustva, ko slišiš, da njihova hiša ni pomembna in da so srečni, da so živi, ko so zlezli izpod ruševin. V takšnih trenutkih si težko robot. Naslednji dan sem vzel fotoaparat v roke in se sprehodil skozi Marakeš, naredil nekaj fotografij razvalin, ampak vmes tudi spregovoril z ogromno ljudmi, poslušal njihove zgodbe in nisem kar »turistično« fotografiral »kar je padlo na tla.« Nisem tak tip človeka, niti na srečo to ni moja služba, da bi hodil naokoli in to fotografiral. V danem trenutku sem se tudi izognil fotografiranja obupa ljudi, ker jih s tem nisem želel obremenjevati, raje sem jim prisluhnil.

Vsekakor je lažje fotografirati naravo, četudi moram kdaj prespati pod milim nebom, da lovim zahod in vzhod ter vmes še zvezde kje na kakšni gori. Moja strast so sicer kače, modrasi. Kakorkoli gledam, sem raje nekaj centimetrov stran od mojih »strupenih ljubic«, ker tam se počutim varnega in ob njih uživam. V naravnih nesrečah in obupu je težko uživati ob fotografiranju, zaradi tega je to zelo težko pritiskanje na sprožilec fotoaparata.

V Maroko ste odpotovali v okviru 10. mednarodne konference UNESCO Globalnih Geoparkov. Kje bo naslednja?

Te konference so za nas obveza, vsaki dve leti poteka na globalni ravni in v našem primeru vsaki dve leti v okviru evropske mreže. Naslednjo leto je na Islandiji, kjer je geološko gledano zelo aktivna površina. Potresi, izbruhi vulkanov, komaj čakam, da grem na to konferenco. S predstavniki njihovega geoparka oziroma organizatorji konference sem se že prvi dan dogovoril, da po konferenci tam ostanem vsaj tri do štiri tedne. Priskrbeli mi bodo vodiča, da gremo raziskovat njihove najlepše skrite kotičke, tudi v upanju, da bo takrat v okolici aktiven kakšen vulkanček.