Dolžina poletnih počitnic je med evropskimi državami zelo različna. Večinoma se povsod začenjajo v obdobju od konca maja do druge polovice julija, v večini izobraževalnih sistemov pa trajajo od devet do 12 tednov. Najkrajše poletne počitnice oziroma počitnice, ki trajajo največ šest tednov, imajo Danska, nekatere nemške dežele, Nizozemska, nekateri švicarski kantoni in Lihtenštajn. Najdaljše počitnice pa imajo šolarji v večini italijanskih dežel, v Latviji in na Malti, kjer so poleti doma po 13 tednov.
V večini evropskih izobraževalnih sistemov se sicer šolsko leto začne prvega septembra – to so nemško in flamsko govoreči deli Belgije, Češka, Estonija, Irska, Francija, Latvija, Litva, Madžarska, Poljska, Slovenija, Slovaška, Bosna in Hercegovina, Severna Makedonija ter Srbija. V osmih izobraževalnih sistemih pa se pouk začenja avgusta, na Danskem denimo že prvi ponedeljek v mesecu – letos se je šolsko leto začelo 7. avgusta. Poleg Danske so v tej skupini še francosko govoreči deli Belgije, Finska, Švedska, Švica, Islandija, Lihtenštajn in Norveška.
Doma so več kot štiri mesece
Če gledamo skupno število število počitnic skozi celotno šolsko leto, jih imajo več kot 120 dni na leto šolarji v Estoniji, Grčiji, Franciji, Italiji, Latviji, Romuniji in na Malti, pri čemer slednja prednjači pri skupnem trajanju počitnic, saj imajo šolarji na leto kar 135 prostih dni.
Učenci v šestih državah, med katerimi je tudi Slovenija, pa imajo manj kot sto dni počitnic na leto. Poleg Slovenije, ki se uvršča med države s podpovprečnim številom počitniških dni, so takšne še Bolgarija, Danska, Nizozemska, Lihtenštajn in Norveška. Najmanj počitnic, 87 dni, imajo na Danskem, Nizozemskem in Norveškem.
Po cele dneve na telefonu in za računalnikom
Eva Strmljan Kreslin, direktorica največjega ponudnika subvencioniranega in brezplačnega počitniškega varstva v Ljubljani Mala ulica, je v zvezi z dolžino poletnih počitnic na ministrstvo za vzgojo in izobraževanje poslala odprto pismo ter v njem pojasnila, zakaj bi jih bilo smiselno skrajšati. Ministru Darju Feldi je v njem sporočila, da so prosti poletni dnevi slovenskih šoloobveznih otrok videti zelo različno in s tem različno kakovostni. »Nekateri so doživeli marsikaj – morje s starši, pa še malo z babico, jezikovne tečaje, tabore v naravi, izlet v kakšno evropsko prestolnico, drugi so pomagali staršem na kmetiji, nekateri pa so ždeli doma, s telefonom v roki. Deset tednov,« je opozorila.
Kot ugotavlja – in to sporoča ministru – imajo starši pri organizaciji počitnic, saj vsaj tja do desetega leta otrok ne morejo pustiti doma samih, velike težave: »Žal ni več tako kot včasih, ko je otrok počitnice preživel na dvorišču, na cesti ... Tisti, ki so doma sami, preživijo dan za računalnikom ali s telefonom v roki – dan za dnem, nekaj tednov. Rešitev so torej poletna počitniška varstva, tabori, tečaji ... ki pa stanejo. Že subvencionirana varstva predstavljajo velik finančni zalogaj, če govorimo o več tednih in več otrocih ... komercialne ponudbe (v rangu 200 pa vse do 350 evrov na teden za enega otroka!) pa so večini nedosegljive,« je izpostavila in dodala, da je Mala ulica kot največji ponudnik subvencioniranega in brezplačnega počitniškega varstva v Ljubljani letos v počitniško varstvo sprejela več kot 800 otrok, mnoge so morali zavrniti.
Družinsko življenje pa tako
Osvetli, da se starši znajdejo tako, da »dopust jemljejo ločeno, da je otrok z enim dva tedna in z drugim tri; na ta način je za otroka poskrbljeno vsaj pol počitnic. Tu so tudi otroške stiske, saj si mnogi ne želijo v stalno nove oblike organiziranega varstva s stalno novimi obrazi, stalnega prilagajanja in občutka, da so navadne nebodigatrebe, saj imajo starši med počitnicami z njimi same težave in stroške.«
Zgovorno je tudi, kar ministru sporoči kot naslednje, da pri mladih, ki pridejo poleti v Malo ulico, opažajo naraščajoče nezadovoljstvo in zdolgočasenost. »In to pri otrocih, ki jim teden za tednom poskušamo pričarati nepozabne, zanimive in kreativne počitnice! Kaj se dogaja šele s tistimi, ki ždijo sami doma ali v varstvu starih staršev ali drugih sorodnikov, ki še zdaleč ne zmorejo slediti otroški energiji in živahnosti,« so njene besede. Sklene, da se bo zavzemala, da se šolsko leto podaljša za en cel teden – da se počitnice začnejo 1. julija in da se končajo 25. avgusta, čeprav se zaveda, da se to ne bo zgodilo. »Želim pa, da se odpre tudi ta debata. V šolstvu je vse preveč malih korekcij, ki se dogajajo vsakih nekaj let, vse korekcije pa so nalepljene na zastarel sistem, ki se od časa mojega šolanja ni vidno spremenil. Drastično pa so se spremenila naša življenja – z digitalizacijo, s kapitalizmom, s popolnoma drugačnim načinom življenja. Naj tem spremembam že enkrat sledi tudi šolski sistem – korenito in učinkovito! V dobro vseh,« je zaključila pismo za ministra, ki je zakrožilo tudi na družbenih omrežjih in izvabilo različna mnenja.
Dolžnost staršev
Z njo se denimo ne strinja predsednik Združenja ravnateljev Slovenije Gregor Pečan, ki je dejal, da so počitnice našega šolskega sistema takšne, kot so, v uporabi že sto let in še, da dvomesečne poletne počitnice niso slovenski unikum. »Število delovnih in šolskih dni je v vseh razvitih zahodnih demokracijah in na žalost tudi v razvitem neoliberalnem kapitalizmu zelo podobno. Tiste, ki pravijo, da so počitnice predolge, bi bilo zato dobro povprašati po njihovem zdravju,« je za časnik Dnevnik dejal Pečan in dodal, da problem vidi v nekaterih starših učencev. »Gre za skupino ljudi, ki so prepričani, da so s tem, ko so svet blagoslovili s svojim zarodom, naredili skoraj vse, preostalo pa naj namesto njih naredimo drugi. Prepričani so, da bi morala šola vzgajati njihove otroke in zanje zato, da ne bodo na cesti, skrbeti tudi popoldne. Halo? Kdaj bodo ti starši začeli opravljati svoje dolžnosti,« je bil kritičen. Za omenjen medij je Pečan izjavil še, da se socialne razlike otrok med počitnicami ne poglobijo, ampak se takrat najbolj pokažejo. »Socializma ni več, pokopali smo ga leta 1990. Izbrali smo kapitalizem in zdaj imamo družbeni sistem, ki temelji na neenakosti. Ljudje se bodo pač morali navaditi na to, da nekdo zasluži več, drugi pa manj. Nekdo lahko svojemu otroku privošči drage zasebne šole, drugi tega ne more,« so bile besede predsednika Združenja ravnateljev Slovenije.
Evi Strmljan Kreslin se Pečanovi argumenti zdijo »smešni« in po njenem mnenju poudarjajo natanko tisti problem, ki ga v pismu izpostavlja sama: »Zastarelost sistema iz časov Marije Terezija, ko je otrokom dva mesec trajajoče počitnice zagotovila, da so lažje pomagali svojim staršem pri kmečkih opravilih.« Ne strinja se niti z njegovim prepričanjem, da se moramo sprijazniti s kapitalizmom in neenakostjo.
Kakšna je računica?
Strmljan Kreslinova zahteven položaj staršev predstavi še bolj slikovito v številkah: »Starši šolajočih se otrok imajo od 20 do 30 dni dopusta, kar ustreza od štirim do šestim tednom, otroci pa imajo v enem letu 14 tednov počitnic – od tega deset poleti, po teden jeseni, med novoletnimi prazniki, pozimi in maja. In ker živimo v kapitalizmu, starši teh otrok pogosto niti dopusta ne morejo izkoristiti v celoti, stari starši pogosto še delajo ali pa so tako stari ali tako daleč, da pri otroškem varstvu ne morejo pomagati. Naša življenja so popolnoma drugačna, kot so bila pred 40 leti; drugačni so delovniki, družbeni sistem, življenjske navade, življenje nasploh. Da, žalostno je, da starši niti popoldne nimajo časa, zagotovo ne od enih ali dveh dalje, ko njihovi otroci končajo pouk. Ker delajo. Ker morajo delati. In ker se je vmes zgodil ne le kapitalizem, ampak digitalizacija, ki je na ekrane prilepila otroke že v predšolskem času. To pa je zelo škodljivo.«
