Arso je terenski ogled in vzorčenje opravila prejšnjo sredo, izsledki pa so pokazali, da Bevški potok ni imel bistvenega vpliva na Ljubljanico, saj so bile vrednosti analiziranih parametrov pred izlitjem Bevškega potoka v Ljubljanico in po njem primerljive.
V primerjavi z Ljubljanico so bile v Bevškem potoku izmerjene višje vrednosti amonija, sulfata, celokupnega in raztopljenega organskega ogljika ter organsko vezanega dušika. Za površinsko vodo neobičajne so bile predvsem visoke koncentracije sulfata in izredno nizke koncentracije raztopljenega kisika.
"Iz rezultatov odvzetih vzorcev sklepamo, da je do obremenitve Bevškega grabna prišlo zaradi izredne namočenosti tal v povezavi z gnojenjem, lahko tudi skozi dlje trajajoče obdobje. Visoka podzemna voda in padavine so iz tal intenzivneje spirale vse, kar je bilo v njih naneseno skozi leta," so povzeli navedbe Arsa.
Obsežno onesnaženje vode na Ljubljanskem barju so zaznali člani oddelka za geografijo Univerze v Ljubljani in Geografskega inštituta Antona Melika 21. avgusta, odkritje pa med drugim prijavili pristojnim inšpekcijskim službam, krajinskemu parku in policiji.
Kot je za STA tedaj pojasnil profesor fizične geografije Uroš Stepišnik, je na vidno onesnaženost kazala zelo temna barva vode, ki se je širila skozi tok Bevškega jarka. Črn je bil celoten tok Ljubljanice po sotočju z Bevškim jarkom in prisoten neprijeten vonj.
Na oddelku so zato izvedli teste kakovosti vode, ki so pokazali onesnaženje z organskim materialom naravnega izvora, pri čemer so domnevali, da je onesnaženje posledica izpusta komunalnega blata čistilnih naprav v pritok Ljubljanice.
Dva dni zatem sta razsežnost onesnaženja preverila inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in energijo ter Inšpektorata RS za naravne vire in prostor. Po njihovih pojasnilih izvora stanja ni bilo mogoče ugotoviti, prav tako ni bilo indicev o morebitnem povzročitelju onesnaženja.
