Po zadnjih katastrofalnih poplavah se iz vrst vodarske stroke vrstijo opozorila, da so bila prizadeta tudi nekatera območja, na katerih se nikoli ne bi smelo graditi. Po vsej Sloveniji so tako v zadnjih desetletjih na površinah, ki veljajo za poplavno ogrožene, zrasle stanovanjske hiše, gospodarski in drugi objekti. Obstajajo primeri lastnikov, ki svojih hiš zaradi tega niso mogli zavarovati za škodo ob poplavah, medtem ko pri pridobitvi gradbenega dovoljenja niso imeli nobenih težav. V uredništvu portala necenzurirano.si so se zato lotili branja zakonov in predpisov, ki jih je država na tem področju sprejela v zadnjih 20 letih. Ugotovili so, da »izvirni greh« sega 15 let nazaj.
Leta 2008, slabih deset mesecev po katastrofalnih poplavah v Železnikih, je namreč začel veljati predpis, ki je prižgal zeleno luč za serijsko gradnjo na poplavnih območjih v Sloveniji. Gre za uredbo o pogojih in omejitvah za izvajanje dejavnosti in posegov v prostor na območjih, ogroženih zaradi poplav, ki so jo spisali na ministrstvu za okolje in prostor. Takrat ga je vodil Janez Podobnik (SLS). Uredbo je prva vlada Janeza Janše (SDS) sprejela v začetku septembra 2008, le dobra dva tedna pred parlamentarnimi volitvami. V veljavi je še danes. V 15 letih namreč nobena od poznejših sedmih vlad, v katerih se je izmenjala serija ministrov za okolje, ni spremenila določil, ki so močno olajšali gradnjo na poplavnih območjih. Kako so se torej v Sloveniji odprla vrata za gradnjo na teh območjih?
Prej se ni smelo graditi vsepovsod
Do leta 2008 je poplavna in plazovita območja v Sloveniji pred gradbenimi posegi vsaj do neke mere varoval zakon o vodah. Šest let pred tem ga je sprejela zadnja koalicija Janeza Drnovška, v kateri je resor za okolje vodil Janez Kopač (LDS). Zakon je določal, da »so na poplavnem območju prepovedane vse dejavnosti in vsi posegi v prostor, ki imajo lahko ob poplavi škodljiv vpliv na vode, vodna ali priobalna zemljišča ali povečujejo poplavno ogroženost območja, razen posegov, ki so namenjeni varstvu pred škodljivim delovanjem voda«. Zakon je določal še dve varovalki. Prvič, vsak investitor, ki je želel graditi na poplavno ogroženih območjih, je moral pred tem pridobiti vodno soglasje, ki ga je izdalo ministrstvo. S projektom je torej moral iti čez posebno presojo. In drugič, po zakonu bi morala vlada sprejeti še posebni predpis, ki bi podrobneje določal pogoje in omejitve za poseganje v prostor. Nekaj let zatem je začela veljati še evropska poplavna direktiva. Ta je vsako članico EU zavezala, da mora za svoje celotno ozemlje izdelati oceno poplavne nevarnosti, zrisati poplavne karte in pripraviti načrte za obvladovanje poplavne ogroženosti.
V začetku septembra 2008 je tako prva Janševa vlada sprejela uredbo, s katero je poplavna območja, ki jim grozijo stoletne vode, razdelila glede na tri razrede nevarnosti: veliko, srednjo in majhno. Toda njeno bistvo se skriva v prilogi. Z njo je namreč Podobnikovo ministrstvo samodejno dovolilo gradnjo domala vseh objektov, celo bolnišnic, na območjih z majhno poplavno nevarnostjo, torej tistih, na katerih višina narasle vode med poplavami ne presega pol metra.
Po novem gradnja tudi tam, kjer je voda segla 1,5 metra visoko
Še pomembneje: omogočilo je tudi gradnjo stanovanjskih, šolskih, trgovskih, gospodarskih, športnih, garažnih in drugih objektov na območjih srednje nevarnosti, kjer lahko voda med poplavami naraste do 1,5 metra. Le da morata biti v tem primeru za gradnjo izpolnjena dva pogoja: da ti objekti ležijo na »območju strnjeno grajenih stavb enakovrstne namembnosti v obstoječih naseljih« in da lahko zrastejo le tam, kjer je »mogoče s predhodno izvedenimi omilitvenimi ukrepi in v skladu s smernicami ali pogoji vodnega soglasja zagotoviti, da vpliv načrtovanega posega v prostor ni bistven«.
Na eni strani je uredba določene pogoje za gradnjo zaostrila. Takšen primer sta fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo ter računalništvo, ki sta bili leta 2014 pod vodo. Po novi uredbi nikoli ne bi mogli biti zgrajeni na poplavnem območju Glinščice, a je Univerza v Ljubljani zahtevo za vodno soglasje vložila dva meseca pred začetkom njene veljavnosti. Na drugi strani je uredba avtomatizirala postopke, s čimer je številnim investitorjem zelo olajšala pot do vodnega soglasja. Pod pritiskom občin in lokalnih skupnosti je spodbudila širitev naselij in industrijskih con, že pred tem nastalih na poplavnih območjih, ki so na udaru meter ali več visokih stoletnih vod. S tem je prišlo do nenavadnega položaja: država je morala čez noč za poplavna območja, na katerih je sama pomagala omogočiti gradnjo novih naselij in industrijskih obratov, najti še denar za zaščito teh istih območij pred poplavami.
Spreminjali uredbo, ko so bile meje občin zaprte
Janeza Podobnika so na položaju ministra za okolje in prostor v naslednjih letih nasledili Karl Erjavec, Roko Žarnić (oba DeSUS), Franc Bogovič (SLS), Zvonko Černač (SDS), Igor Maher, Samo Omerzel (oba Državljanska lista), Dejan Židan (SD), Irena Majcen (DeSUS), Jure Leben in Simon Zajc (oba SMC). Prvi naslednji minister, ki je spremenil uredbo, je bil tako šele Andrej Vizjak. Le slab mesec po tem, ko je prišla na oblast, je namreč tretja Janševa vlada sprejela popravke uredbe. Uradno je to storila zaradi uskladitve z veljavnimi okoljskimi predpisi.
Ključna sprememba je bila sprememba režima gradnje na območjih srednje poplavne nevarnosti. Ta je bila pred tem dovoljena, če ni imela uničujočega ali bistvenega vpliva na okolje, kar bi bilo mogoče zagotoviti z ukrepi po okoljevarstvenem dovoljenju ali vodnem soglasju. Leta 2020 pa so to izjemo razširili – po novem pa je bila gradnja samodejno dovoljena tudi, če se je v predhodnem postopku ugotovilo, da presoja vplivov na okolje ni potrebna.
Popravek uredbe so pri Vizjaku pripravili v zadnjih dneh marca 2020, torej v času, ko je bilo javno življenje v Sloveniji zaprto. Sprejet je bil na dopisni seji, na kateri je Janševa vlada upokojencem, ki so do takrat smeli v trgovine le zjutraj, dovolila, da se tja odpravijo še eno uro zvečer. Še pred tem, že na prvi seji, je na Vizjakov predlog zamenjala direktorja agencije za okolje, kjer vodijo postopke za izdajo vodnih soglasij.
