Mnogi prostovoljci so si obuli škornje, dali lopate v prtljažnike in se odpravili v kraje, kjer je povodenj za sabo pustila obup. Tako kot so odkopavali in izpirali blato, ki je zapolnilo stanovanja, kleti in dvorišča, tako se je med domačini rojevalo upanje. Drobno. A prostovoljci s srčnostjo poskrbijo, da iskra nikoli ne ugasne. »Še bomo prišli,« so mnogi odločeni.
»Ni tako zelo komplicirano. Greš do prve hiše, kjer se nekaj dela, in vprašaš, če je kaj za pomagati. In vzameš lopato in začneš. Mi smo bili kot brigada na jurišu,« pripoveduje Koprčan Klemen K. Kladnik.
Domačini hvaležni za vsako uro pomoči
Na facebooku je objavil vabilo vsem, ki bi radi pomagali. »V nedeljo se nas je zbralo 16 in smo šli. V Nazarje. Z lopatami, krampi, vedri ... In ta konec tedna bomo spet šli; ne vemo, še kam. Ni potrebno kakšno posebno znanje. Vzeti lopato v roke, z metlo čistiti vodo in blato - to vsak zna in zmore, ni izgovorov. Nekateri so potrebovali le spodbudo. Če sem prispeval, da se kaj premaknilo, sem vesel. Zdaj me že kličejo, kdaj bomo šli spet. Če bodo od desetih, ki so se oglasili, prišli pomagat trije, bo že dobro,« pravi Koprčan in dodaja: »Še najbolj pa sem vesel, da smo Slovenci znali stopiti skupaj. Kot bi morali vedno, ne samo ob tragedijah.« Koprčana - njegov oče je iz Luč, ki so jih pred desetletji prav tako razdejale poplave - so prizori tokratne povodnji pretresli, globoko pa je ganila tudi hvaležnost ljudi: »Dela je neizmerno veliko. Ljudje vedo, da ne moremo kar tam ostati, da imamo svoje službe. A so hvaležni za vsako uro, ko jim kdo pride pomagat.«
Z lopatami in srčnostjo nad blato in vodo
»Odločena sem bila, da nekomu moram pomagati. Izziv je bil: komu in kam,« pripoveduje Tjaša Škamperle s Škofij, novinarka Radia Koper, ki ima pripravljenost pomagati v krvi, v DNK. V ponedeljek se je vrnila iz Nazarij, kamor je skupaj z nekaj Primorci priskočila na pomoč. Slovenija je majhna, hitro je mogoče najti nekoga, ki pozna nekoga, ki potrebuje pomoč. Koprčanka Mojca Vižintin ji je omenila Nazarje in jo povezala s še tremi Primorci, ki so bili pripravljeni zavihati rokave, potrebovali so le namig, kam se odpraviti. In tako je Tjaša v ponedeljek ob 6.30 na Bivju v avtu spoznala Boruta Birso s partnerko Klavdijo Belec in Matejo Tomažič. Borut in Klavdija sta sprva tisti dan nameravala na Triglav, a sta raje šla pomagat v Nazarje.
Klavdija in Mateja sta se namreč sicer predhodno prijavili že na obrazce Adre in Filantropije, a da ne bi čakali odgovora in napotitve, je Klavdija poklicala Civilno zaščito Nazarje. Zbirno mesto je bilo pred gasilskim domom, tam pa so jih usmerili do hiš, kjer so potrebovali pomoč. »Tako smo v četici z lopatami na ramenih krenili čez Savinjo h gospe Alenki, ki je bila do vrat in čez v blatu. Najprej smo odkopali dvorišče, da smo lahko prišli bližje hiši, se čudili avtu, ki je bil do polovice v blatu na vrtu, gledali drugi avto v garaži, ki je bila polna blata, vode,« pripoveduje Tjaša. Kmalu so se jim pridružili še trije mladi prostovoljci iz bližnjih vasi. »Gospa Alenka je bila videti šokirana od tega, kar se jim je zgodilo, in presenečena, da nekdo pride pomagat,« opisuje Tjaša.
Povodenj jeprehitela štrudel
Pokazala jim je, kako se je skozi okno hiše skobacala ven, saj skozi vrata ni mogla. Na hiši je tablica, ki označuje nivo Savinje, ob poplavah leta 1990. Blatna črta, ki priča o tokratni povodnji, je bila krepko višje. Ko se je skupinica prostovoljcev prebila do njene terase, kamor je sama že spravila neuporabne in premočene stvari, pohištvo, so to začeli metati na prikolico. »V roko so nam prišli dokumenti in fotografije, ki so v blatu izgubile obraze. Borut je prijel za kuhinjski mešalec, v njem je bilo še nedokončano testo. Alenka je tik pred poplavo ravno pripravljala štrudel,« pripoveduje Tjaša in dodaja, da prizori opustošenja, ki jih lahko spremljamo po televiziji, ne povedo vsega. »Kot da jim manjka ena dimenzija ... Ko si tam, vidiš, kako visoko v krošnjah dreves so ujeti ostanki - od igrač, ki jih je nosilo, do smeti ... Vonjaš blatno vodo, drevesa, naplavljen les ...«
Ko so pri prvi domačinki postorili najbolj nujno, so šli dalje. Do zaposlitvenega centra Ruj, kjer dela 50 invalidov. Prav nedavno so kupili nove stroje, ki jih je zdaj obkrožala rjava voda. Prostovoljci so ustvarili verigo - vsak s svojo metlo je potiskal vodo naprej in iz res velikega prostora so uspeli odstraniti blatno vodo. Za njimi so začeli s paromati prati površine, stroje ... Kljub razdejanju, ki so mu bili priča, je bilo med delom tudi veliko smeha. »Domačini blatu pravijo drek in najprej smo se nekoliko čudno gledali, ali so ti nanosi res iz kanalizacije. A smo hitro ugotovili, da vonj ni tapravi,« se namuzne Tjaša.
Prostovoljce so vmes povabili na kosilo v tamkajšnjo dvorano, a ker so imeli malico s sabo, so dragoceni čas raje porabili za delo. Ob vrnitvi pred gasilski dom je najbolj prijala kava, še bolj pa beseda, dve z gasilci, ki so jim na koncu oprali blatne škornje, da so bili še čistejši kot prej. »In si v slovo rekli, še pridemo! Zdaj sicer deluje aplikacija, mogoče se bomo prijavili. A zdaj imamo tudi osebne kontakte domačinov, lahko jih pokličemo in vprašamo kam, h komu na priskočimo na pomoč, kaj potrebujejo. Kmalu bodo potrebna fina dela, so nam rekli,« o morda novi akciji že razmišlja Tjaša.
Pogled na uničenje seže v srce
Tudi Novogoričanka Ana, ki se je včeraj udeležila delovne akcije pri sodelavki v Snebrjah v Ljubljani, kjer je Sava v petek poplavila številne hiše, je ostala brez besed. »Motoristične čelade, pancerji, dereze, obutev ... Vse je zalilo blato in to smo zunaj na vrtu z baromatom vsaj za silo očistili in posušili. Hiša je v pritličju že prazna, kuhinja in ostalo pohištvo je voda uničila. Razvlažilci brnijo.« Nepregledne gmote kosovnih odpadkov z ulice so odvažali tako prostovoljci s kombiji kot delavci Snage. »Za čiščenje smo se opremili s škornji, rokavicami, razkužili, krpami, tudi maskami in obilo dobre volje. Pogled na uničene soseske lepih, velikih, urejenih hiš namreč seže globoko v srce in nikogar ne pusti ravnodušnega,« nam je zaupala in dodala, da je pri dobrih namenih, da nekomu pomagaš, najhuje to, da 'pucaš, pucaš in ne spucaš'. »Umazanija in vlaga sta trdovratni, komaj očistiš nekaj, se že pojavi druga umazanija in zdi se ti, da nisi storil nič.« Popoldan pa je prostovoljka odhitela še v domače Humanitarno društvo Kid, kjer zbirajo pripomočke za ljudi iz najbolj prizadetih območij, kamor je odnesla higienske pripomočke.
Pomoč pregnala obup
Tudi Klemen ne more pozabiti prizorov, ko so starejšim domačinom pomagali čistiti zalite hiše. »Po eni strani so bili veseli, da smo jim prišli pomagat, dvigovali smo težke štedilnike in jih nosili iz hiše, pa razmočene fotelje ... Sami tega tako ali tako mnogi ne bi zmogli, sploh če so že ostareli. Štirje smo morali poprijeti, da smo dvignili z vodo namočen tepih. A po drugi strani smo videli njihovo žalost: iz hiše smo nosili njihovo življenje, vse, kar so ustvarili.« Spominja se tudi 75-letnega domačina, vsega obupanega: »Ampak ko smo prišli in začeli delati, je nekako oživel. Spraševal nas je, če lahko tudi sam kaj pomaga. Ko smo v blatu našli njegovo zdravstveno kartico, je bil pa sploh najbolj srečen človek. Ta teden ima zobozdravnika ...«
Ko so se vračali proti domu, so se ustavili v športni dvorani Mozirje, kjer je Klavdija odložila zbrano pomoč. Na tamkajšnjem Rdečem križu so jim povedali, da jim primanjkuje zalog toaletnega papirja, zobne paste in ščetk, medtem ko je oblačil dovolj.
