Z njo smo se pogovarjali o najnovejši knjigi, ki jo je uredila – dopisovanju na smrt obsojenega dekana ljubljanske pravne fakultete Borisa Furlana in njegove hčerke Staše Furlan Seaton. Spregovorila je o polemiki s Špelo Furlan, eno od treh vnukinj Borisa Furlana. Alenko Puhar smo vprašali, ali smo le še korak do strmoglavljenja v diktaturo, strahovlado, fašizem in s tem povezano pogubo.
Ljudje, o katerih pišete – o tem nas v svojih knjigah in predavanjih uspešno prepričujete – vam zlezejo globoko pod kožo …
… ker se ukvarjam z ljudmi, s katerimi lahko vzpostavim tesen osebni odnos. Iz naklonjenosti, simpatije se poraja želja, da bi o njih – večinoma gre za pozabljene, tiste, ki niso bili deležni pozornosti, ki jim pritiče, oziroma jim je bilo odvzeto dobro ime – kaj napisala in povedala. Moj namen je priklicati jih v javni spomin.
Da vam lahko sežejo v dno duše, je lahko tudi breme?
Ne bi rekla. Večje breme so tisti, ki po stari logiki še naprej ljudi delijo na črne in bele, prave in neprave, heroje in izdajalce … Ta slepota se mi zdi večja ovira kot nekaj simpatij do oklevetanih. Vse svoje poklicno življenje sem bila novinarka in dobro vem, da se mora profesionalec lotevati tudi tem, do katerih nima nobene afinitete. Knjig pa ne pišem po službeni dolžnosti, ampak sledim lastnim motivom, lastnim vrednotam, zato si lahko privoščim nekaj pristranskosti in izbiram ljudi, ki si v mojih očeh zaslužijo knjigo, raje debelo kot tanko. (nasmeh)
Pred kratkim ste v knjigi Skozi gosto noč objavili del korespondence med pravnikom in dekanom pravne fakultete Borisom Furlanom ter njegovo hčerko. Pred dobrimi petimi leti ste mi dejali, da še vedno iščete tistega Orwella, ki je spravil v zapor Borisa Furlana, Franca Snoja in še koga. Ste mu še vedno na sledi?
Prav veseli me, da sem že takrat to omenila – ena od mojih nepopustljivih ambicij je najti prvi izvod Živalske farme, seveda v naših krajih. Precej ljudi sem že povprašala, če kaj vedo o tem, prečesala sem tudi precej arhivskih škatel. Žal brez uspeha, še vedno nisem našla te knjige, ki jo je Boris Furlan od nekod dobil in posodil kolegu Francu Snoju. Nisem tudi našla tistih listov njegovega prevoda v slovenščino, kolikor ga je bilo narejenega. Eden od razlogov, zakaj o tem javno govorim, je tudi ta, da bi morebitne druge raziskovalce opozorila na ta izvod; nekje mora še biti. Mogoče. Seveda je mogoče tudi, da ga je kdo sunil ali pa zabrisal v koš.
Je bil to corpus delicti zoper njega na sodišču?
Vprašanje. Knjiga je pri Furlanu gotovo bila, prav tako ni dvoma, da so jo zaplenili. Ali so jo imeli v rokah na sodišču? Na procesu proti tako imenovani Nagodetovi skupini so v obtožnici in na sodnih obravnavah omenjali več prepovedanih ali sumljivih člankov in knjig, vendar ne Orwellovega imena in priimka, le naslov knjige – Živalska farma. Zelo redki poznavalci so poleti 1947 lahko vedeli, za kaj sploh gre. Najbrž imena niti niso znali izgovoriti ali zapisati. Meje so bile namreč hermetično zaprte, tujce so izganjali, tuje knjižnice ukinjali, inozemske knjige, časopisi in revije niso imele več vstopa v Jugoslavijo. Da pa so nekateri postali pozorni tudi na to knjigo, je bilo v izobraženih krogih znano. Tisti, ki so imeli kakšne zveze s tujino, so poskušali priti do nje. Imam en izvod v nemščini, izšel je v Avstriji, ki je prišel prek meje, in ta je krožil, posojali so si ga ljudje, ki so si zaupali. Našla sem jo v spodnji geološki plasti množice papirjev svojega očeta. Vsaj eden od pretihotapljenih izvodov je torej znan. Če bi imeli muzej literature ali drugačen muzej sodobne zgodovine, bi bil to zanj lep eksponat.
Zdenko Roter je Borisa Furlana »po naročilu izprašal«, kot na kratko zapiše v Padlih maskah. In nič več. Kaj veste vi?
Med zapisniki z zaslišanj so tudi tisti, ki jih je opravil Roter. Furlanu je na vse kriplje dokazoval, da je vohun, kar je profesor vztrajno zanikal. Držal mu je pridige, da se določena dejavnost lahko tolmači le kot vohunska. Dovolj vestno je zabeležil, da mu Furlan kmalu ni več hotel odgovarjati. Zavajanja in manipulacije, ki si jih je dovolil Roter, so se Furlanu zdeli tako absurdni, da je molčal. Roter je zapisoval: »Zaslišanec na vprašanja noče odgovoriti; Zaslišanec zopet noče odgovoriti; Zaslišanec se neumno izgovarja, da ni nikoli o tem razmišljal …« Obdelava Furlana pa se Roterju v njegovi avtobiografiji ni zdela vredna spomina.
V Trstu se je pred vojno učil angleščine pri Jamesu Joyceu, vojno vihro je preživel v Londonu. Delal je za jugoslovansko vlado v izgnanstvu in po radijskih valovih sporočal zavezniške novice v okupirano Evropo. Spisal je brošuro Fighting Yugoslavia s podnaslovom The struggle of Slovenes, v kateri je zahodnim zaveznikom predstavil delovanje OF in slovenskih partizanov. Bi lahko rekli, da je delal za OF?
Ne, delal je za jugoslovansko vlado v emigraciji, najprej v Ameriki, nato v Veliki Britaniji. Pretirano bi bilo reči, da za OF. Delal je za zavezniško stvar, in ko je ugotovil, da se partizani dejansko borijo proti okupatorjem, je leta 1944 podpiral tudi partizansko stvar. Že prej se je po svojih močeh, o tem je pisal in govoril, trudil zaveznike prepričati o obstoju primorskih Slovencev, vključenih v italijansko državo, ki so jih kot narodnostno manjšino fašisti neusmiljeno preganjali. Vsekakor je bil izrazit antifašist.
S hčerko Stašo dobro vesta, da Udba nadzoruje njuna pisma, zato se izogibata izreči kaj kritičnega na račun režima. Naša radovednost na nekaterih mestih ni potešena …
Res je. Razlogi za izogibanje so tehtni. Furlan je ves preostanek življenja prebil kot »star arestant«, bil je samo pogojno na prostosti. Najmanjši prestopek bi bil lahko povod za prekinitev te »pogojnosti«. To določa njuno pisanje in tako ga je treba brati. Eden od glavnih razlogov, zakaj je leta 1945, ko se je vrnil v Jugoslavijo, začel dvomiti o režimu, je prepoznavanje policijske države. Kar je bilo še v stari Jugoslaviji povsem samoumevno, kakorkoli že je bila avtoritarna, je postalo v socialistični nemogoče, kaznivo. Nova Jugoslavija je uvedla režim vsesplošnega, na široko razprostranjenega ovaduštva; to je bila ena najbolj diaboličnih praks režima.
Da, nadzor vseh in vsakogar. Kako so pridobili Furlanova sinova, starejšega Boruta in mlajšega Aljošo, da sta ovajala očeta?
Furlan je imel tri otroke. Položaj družine leta 1947 je bil tragičen. Gospa Ana Furlan je maja 1947 umrla. Hčerka Staša je leta 1945 najprej ušla v Trst in nato v ZDA. Sin Aljoša je bil v Sovjetski zvezi, starejšega sina Boruta, ta je bil edini v Ljubljani, so zasliševali in od njega zahtevali »gradivo«, ki je obremenjevalo očeta. Aljoša se je šele jeseni 1947 vrnil v Ljubljano kot vojni pilot, izšolan v Rdeči armadi. Tako pri obtoževanju očeta med procesom ni bil udeležen, bil pa je primoran to in ono postoriti, ko se je vrnil. Ko so Furlana kot hudo bolnega spomladi 1951 iz zapora pripeljali v bolnišnico, so sinovoma naložili, da morata nanj paziti. V mentalnem svetu Udbe je to pomenilo, da naj se oče tudi z njuno pomočjo obnaša v skladu s pravili, ki jih določa režim oziroma partija. Zato sta o njem poročala, spremljala njegove stike, osebne in pismene, preprečevala sumljive in neprimerne zveze …
Je vedel, da ga sinova ovajata?
Slutil je, to je bila njegova velika bolečina. Moral je biti previden, igrati igro tudi pred svojimi najbližjimi.
Kaj je vedela o tem hčerka Staša, ki je živela v ZDA?
Tudi ona je slutila. Ni mogla dokazati, kot je še danes težko dokazati. To zna za posamezne ljudi le Igor Omerza, on se posveča raziskovanju početja Udbe in velikanski množici njenih sodelavcev. (nasmešek) Kar precej indikatorjev obstaja. Naj omenim le enega: Furlan se je leta 1953 drugič poročil. Druga žena, ki je v teh letih skrbela zanj in ga preživljala, je bila nekdanja zapornica, tudi njej so pobrali premoženje, sicer malo manj temeljito, a vendar. Imela je torej precej izkušenj z raznovrstnimi grdobijami in surovostmi komunističnega režima in vsake toliko časa je v pismih opozorila hčerko Stašo, naj bo previdna. »Oče o marsičem ne more, ne sme in seveda noče pisati, a dobro je, da ve, kaj se dogaja,« je zapisala. Nekaj teh pisem je poslala iz Trsta, najbrž nekaj tudi iz Avstrije, kamor je dobila dovoljenje za kratke obiske, saj je imela tako v Avstriji kot tudi v Trstu sorodnike. Tu pa tam sta tudi sinova dostavila kakšno stvar, še preden je šla na pošto, saj sta občasno tudi onadva očetu kaj pretipkala. Kot rečeno, avtorja pisem sta vedela, da je korespondenca, ki gre iz države, nadzorovana. In da so posledice nepremišljenih izjav lahko zelo hude.
Je bilo v izmenjavi pisem kaj relevantnega za režim?
Vprašanje, kaj je režim kdaj imel za sumljivo. Furlan je bil obtožen in obsojen, da dela za angleški Secret Intelligence Service in je torej vohun, ki poskuša spodkopati režim. Pri tem mnenju so vztrajali vse do bridkega konca. Po njegovi smrti leta 1957 so se odločili še bolj intenzivno spremljati dejavnost njegove vdove, ker so domnevali, da bo zdaj ona nadaljevala vohunjenje. To je bil tudi glavni razlog, da je emigrirala v Trst. Ena od bridkosti v Furlanovem življenju je tudi ta, da je Boris Kraigher okoli leta 1955 označil razkritje te vohunske mreže kot velik dosežek. Tudi nekateri drugi velikaši so še desetletja pozneje trdili, da je šlo v resnici za vohunsko združbo, ki je škodovala jugoslovanskemu režimu, čeprav za kaj takega še nihče ni našel – pa se je s tem ukvarjalo veliko zgodovinarjev – nobenega dokaza. Kar jim ni bilo všeč in je imelo kakršnekoli zvezo s tujino, je bilo lahko označeno za vohunstvo.
Tudi Pučnik je vohunil.
Ko se je vrnil iz Nemčije, so sprožili govorice o tem in so ga poskušali tudi na ta način diskreditirati. In tudi takrat, ko je ušel v Nemčijo. Dokumentov o tem še niso našli, verjetno so uničeni kot toliko drugega. Že v španski državljanski vojni, v katero se je krepko vpletla Sovjetska zveza, so zaznavali komunistično obsedenosti z vohunstvom, rekli so ji rdeči sifilis oziroma rdeča kuga. Če kaj, je vsem komunističnim partijam skupno, da v vsakomur, ki je ali ni njihov privrženec, vidijo vohuna. Prek tajne policije so komunistični režimi med ljudmi razpredli široke mreže agentov, ovaduhov, informatorjev ... – njihova gostota je dobesedno nora.
Ali je vas kdo ovajal – iz vaše bližine mislim?
Za mojo družino tega ne bi mogla reči, za novinarske kolege pa lahko to mirne duše trdim. To bom lahko dokazala čez nekaj mesecev s knjigo v roki, saj Igor Omerza pripravlja nadaljevanje Temne strani Dela. V njej bo razkritih nekaj ducatov …
Še živečih?
Tudi krepko živečih. Razkritih bo nekaj ducatov zelo dejavnih in vplivnih ljudi pri krojenju javnega mnenja in odločanja o marsičem. Omerza poskuša ovaduhe identificirati, imeli so kodna imena, največkrat je težko ugotoviti, za koga gre, a s pomočjo drugih dokumentov in primerjav vendarle ni čisto nemogoče. Ne seveda pri vseh. Ovajalo me je nekaj ljudi, o nekaterih nimam pojma, kdo bi to lahko bili. A dokumenti obstajajo. Ne znam pojasniti oziroma se spomniti, kdo bi to lahko bili. Denimo eden s psevdonimom Beton.
Kdo bi mešal vodo, pesek in cement?
Pojma nimam. Nekako trd je že moral biti. Se bo sam javil? (smeh)
Kot ste zapisali v enem od člankov, vam gre za preseganje manihejskega pogleda na preteklost. Prav to vam nekako očitajo – manihejstvo.
Ali res? Govorite o polemiki s Špelo Furlan? Gospa se je odločila za javno polemiko z mano. Kot kaže, je ustavljena, v odgovor na njene očitke sem napisala še nekaj, a nekako ne pride do objave. En časopis me je zavrnil, drugi molči. Boris Furlan ima tri vnukinje. Ena, ki živi v ZDA, si je prizadevala za izpolnitev želje svoje matere in je z založbo sklenila pogodbo o avtorskih pravicah. Ni bila le zadovoljna s tem, da bo knjiga vendarle izšla, pred objavo je založba dala v angleščino prevesti mojo spremno besedo, da bi jo vnukinja Jessica Seaton odobrila oziroma sporočila, če morda želi, da se kaj ne objavi. Bila je, če smem tako reči, navdušena nad mojim besedilom. Druga vnukinja, ki živi v Sloveniji, je bila zgrožena in jezna; načela je niz točk, zaradi česar se ji zdi knjiga sporna: da je ni odobrila, čeprav je dedinja avtorskih pravic, da sem ravnala nespoštljivo, da si Boris Furlan sploh ne bi želeli dopisovanja s hčerko spraviti v javnost. O tem zdaj poteka komunikacija na ravni odvetnikov, ki poskušajo doseči sporazum. Če ga ne bodo, ne vem, kaj se bo zgodilo.
Tožijo lahko založbo?
Lahko, v ozadju je tožba kot nekaka tiha grožnja. Vsekakor želi omenjena vnukinja imeti nadzor nad naslednjo knjigo, ki smo jo ob izidu te že napovedali. Nastaja prav tako na temelju korespondence, ki sva jo v dar, to je v raziskovanje in objavo, dobila dr. Jernej Letnar Černič in jaz. Tretja vnukinja Špela Furlan je po mojem intervjuju na nacionalni televiziji aprila letos sprožila javno pismo – zaznala sem tri objave – v katerem je trdila, da lažem, ponarejam, klevetam, sramotim, si izmišljujem … Na podlagi čisto neumnega sklepanja, češ da njen oče Aljoša Furlan pač ni mogel ovajati svojega očeta, ker ga leta 1947 med procesom še ni bilo v Sloveniji. Kot da naslednjih deset let Furlanovega življenja ne bi ponujalo dovolj možnosti za ovajanje. Zahtevala je objavo popravka in ga po znatnih zapletih tudi dosegla, a s prevaro, če naj mi bo dovoljena prostodušna izjava.
Kot se dejali, Furlan je bil pod nadzorom, ko je prišel iz zapora.
Seveda! Bil je pod nadzorom od trenutka, ko je prišel iz Anglije v Jugoslavijo (pristal je v Beogradu), do trenutka svoje smrti in pogreba. Nadzorovali so ga uslužbenci Udbe in cel niz informatorjev oziroma ovaduhov ter vohljačev iz njegove bližine. Dejstvo, da so ga intenzivno spremljali, je že 20 let in več znano vsem, ki jim je kaj do tega znanja. Že leta 2000 je bil prirejen simpozij, najprej o Angeli Vode (leta 1999) in nato o Borisu Furlanu. Različni zgodovinarji so zanj pregledali vse arhivske škatle, za katere so menili, da bi bile lahko koristne za raziskovanje njunih usod. Ugotovili so, da so Furlana ne le pred procesom, ampak tudi v zaporu in po njem spremljali številni ovaduhi. Kar je novo, je to, da sem jaz z imenom in priimkom omenila oba sinova – Boruta Furlana in Aljošo Furlana, zdravnika in novinarja.
Ste imeli pomisleke o objavi?
Seveda sem jih imela. Pri nas velja tihi dogovor, da se greh morda že še pove, grešnika pa ne; da se o zločinih že govori, o zločincih pa raje ne ... Zabredli smo v nenavaden položaj, ko se o nekaterih stvareh govori zelo odkrito, tudi ostro in obsojajoče, molči pa se o konkretnih ljudeh – kaj so rekli, kaj ukazali in kaj storili. Tu je obveljala mentalna blokada, ko se večina ustavi in pravi: o tem pa raje ne bi.
Spomnim se snemanja celovečernega filma o Angeli Vode. V njem bi moral nastopiti prepoznaven Mitja Ribičič kot zgodovinska osebnost.
Takrat je bil še živ. S Televizije Slovenija so nam nenadoma sporočili, da je podobnost med igralcem in njim prevelika ter da mora Mitja Ribičič najprej dobiti v branje scenarij in dati dovoljenje. Tudi Vida Tomšič! Zanima me ta fenomen, ko se ljudje na vse kriplje izogibajo kočljivim poglavjem zgodovine in spotakljivim imenom. Dolgo in večkrat sem o tem premišljevala na poti Skozi gosto noč in se odločila ta ne le čudni, temveč kar čudaški molk prekiniti. V skrajno nenavaden položaj nas je zapeljal. Upala bi si trditi, da je vzpon Levice in njenega vpliva, širše gledano neostalinizma, mogoč tudi zato, ker ljudje preprosto nimajo niti približne predstave, kaj vse sta pomenila stalinizem in komunizem. Debata o polpretekli nesrečni zgodovini se je osredotočila na povojne poboje, na nezaslišano krvavo rihto, ki si jo je komunistična partija dovolila po prevzemu absolutne oblasti. Druge raznolike pojavne oblike diktature ostajajo v senci tega pokola. O tem je malo tehtnih raziskav, kaj šele na njih narejenih splošnih informacij o tem obdobju, ki bi bile splošno uveljavljene.
Iz življenjepisov znamenitih mož komunističnega režima se denimo vedno znova briše podatek, da so delovali ali bili ozko povezani z Vosom, Ozno, SDV, kakšne funkcije so dosegli v svetu politične policije, kaj so počeli, kako so s tem vplivali na takratno družbo in njen ustroj ter kakšen vpliv imajo (še) dandanes. To ostaja nespoznano in nereflektirano. Prav zanimivo bi bilo izvedeti, kaj o tem vedo ter si mislijo ministrica Asta Vrečko, Luka Mesec in Miha Kordiš. Afirmativne izjave o razrednem boju in pozivi k likvidacijam ... so ne le nesprejemljivi, temveč povsem nori.
Kaj pa je Špela Furlan, ki vam javno oporeka ukvarjanje z njenim dedkom, sama naredila za njegovo rehabilitacijo, za vrnitev njegovega dobrega imena? Da bi se ga priklicalo v javni spomin.
Glede rehabilitacije: leta 1990 so bile obtožnice zoper obsojene na Nagodetovem procesu umaknjene. Za nekatere je to topla voda …
Menda je bil to edini operativno učinkovit način rehabilitacije.
Morda bi se našel še kakšen drug »operativno učinkovit način«. Kot rečeno, kazenski postopki so bili tako ustavljeni in sodbe razveljavljene. O Angeli Vode in Borisu Furlanu so pri Slovenski matici pripravili vsaj simpozij ter izdali zbornik, ki z različnih plati razkriva njuno usodo.
Ni mi znano, da bi se Furlanovi potomci javno angažirali pri drugačni obliki rehabilitacije svojega prednika. Nasprotno, ko sem pred dvema letoma napisala za Delo kolumno o tem, da sta se v isti bolniški sobi na sosednjih posteljah znašla dva dekana – dekan pravne fakultete in dekan ekonomske fakultete, Boris Furlan in Dragotin Gustinčič – zdelana na smrt, se je Špela Furlan v Delu odzvala s protestom. Potem ko sem ji odgovorila, je še bolj jasno izrazila svoje mnenje, da se njenega deda zlorablja za promocijo ene politične opcije oziroma za protikomunistično agendo. Skratka, vse, kar je bilo postorjenega za Furlanovo rehabilitacijo, je po njeni sodbi v bistvu grda zloraba. Podobnega mnenja je očitno še danes. No, mogoče je v prid dedkovi rehabilitaciji tudi kaj naredila. Vprašajte jo, kaj se njej zdi ali bi se ji zdelo primerno. Objava pisem, avtentičnih do zadnje črke in skrbno prepisanih, se meni zdi dovolj spodoben poklon. Dobiti v njih gradivo za kakšen dodaten slavospev komunistični partiji – no, to je pa precej težko.
Če sem vas razumel, obstaja možnost, da naslednja knjiga Borisa Furlana ne bo izšla?
Možnost je zelo resna, ker bo vsaj ena vnukinja (verjetno pa obe) sprožila ustrezne postopke pred pristojnim sodiščem. A da pojasnim: za drugo knjigo so predvidena predavanja o zgodovini filozofije, ki jih je Furlan pisal za svojo hčerko, ambiciozno študentko. Tu se težko najde kaj izrazito kočljivega, res pa je, da ni nikjer ne Marxa ne Lenina, ni poklonov proletariatu in Čebinam, ni … Za ilustracijo Furlanovih nazorov naj bo odlomek iz pisma julija 1952: »… ni treba še posebej pripomniti, da so to znanost ustvarili samo aristokrati in buržuazija, kakor je še danes nositeljica vse znanosti na vseh področjih samo buržuazija …« Kako reakcionarno mnenje, a ne?!
Kot sem vas razumel, ima vnukinja Jessica Seaton vse pravice za objavo?
To je zanimivo pravno vprašanje o avtorskih pravicah. Različni pravniki imajo o tem različna mnenja. Hčerka Staša Furlan Seaton je menila, da so pisma, ki jih ji je pisal in pošiljal oče, njena osebna last. Da ima vso pravico z njimi razpolagati. Skrbno jih je hranila pol stoletja. Zelo si je želela, da bi jih Slovenci lahko brali. Mislila je, da bi si tega želel tudi njen oče. Stašina hčerka Jessica Seaton jo je pri tem podpirala in po mamini smrti nadaljevala v skladu s tem. Vnukinje, ki žive v Sloveniji, poleg Špele Furlan še Metka Kozin, pa menijo, da so prav tako dedinje avtorskih pravic. Vprašanje je, kako slovenski pravniki tolmačijo predpise o dedovanju. Ali je nekaj, kar je nekdo pisal eni osebi, last te osebe ali pa gre v tako imenovano dedno maso? Predlagala sem debato o tem, pa mi še ni uspelo vzbuditi dovolj interesa. Stvari so kočljive. Čigavi so denimo dnevniški zapisi nekoga? Dnevnik je nekaj, kar oseba piše zase, sebi in mogoče nekim skritim naslovnikom. Z njim razpolagajo in o njem odločajo vdove, vdovci, otroci, vnuki. Pri Edvardu Kocbeku so najbližji sorodniki dali dovoljenje za natis. Pismo je nekaj drugega, saj ima jasno označenega naslovnika, ima, tako si lahko razlagamo, status osebnega darila. Ampak opozoriti kaže na še eno kleč: pisanje hčerki v ZDA je Boris Furlan zaupal le njej. Skrival ga je pred Udbo in sinovoma, neuspešno, a vendar – zdaj pa naj bi potomci teh, pred katerimi se je on skrival, s tem pisanjem razpolagali?! O njem odločali, ga blokirali?!
Kako veste, da je pisanje skrival pred sinovoma?
To se razbere iz različnih izjav. Hčerki je pisal tudi stvari, ki jih sinovoma ni mogel ali ni hotel. Dodelili so ga sicer na stanovanje k sinovoma. Vzeli so mu svobodo gibanja; do konca življenja brez dovoljenja Udbe ni smel nikamor. Ampak to prisilno, utesnjeno sobivanje v nekdanji domači hiši je bilo polno konfliktov in napetosti.
Ste bili v času ukinjanja Muzeja slovenske osamosvojitve kot predsednica sveta v stiku z ministrstvom za kulturo?
Osebnega kontakta z ljudmi na ministrstvu nisem imela, dopisovanja pa je bilo precej. Ministrstvo za kulturo se je pri ukinjanju muzeja obnašalo nekulturno. Prepričana sem, da Slovenija potrebuje muzej osamosvojitve. Zelo žal mi je, da je projekt, v katerega je bilo vendarle vloženo veliko truda, neslavno propadel. Kaj se dogaja s premoženjem ukinjenega muzeja – tega ne vem, a slutim, da nič dobrega. Premoženje je namreč del poslopja na Poljanski. Kolikor vem, ga bodo v celoti poklonili ali predali Arhivu Republike Slovenije. Ali se bo to posrečilo brez zapletov, bi težko rekla.
Spremljate, kaj se dogaja z nekdaj zaposlenimi v MSO?
Vseh pet zaposlenih je dobilo delo v stari ustanovi s podaljšanim imenom. Razen direktorja seveda. Kolikor vem, se je pritožil, in kolikor vem, ima za to dovolj tehtne razloge.
Naj bi dr. Željka Oseta zaposlili v Muzeju novejše in sodobne zgodovine?
Ne. Prepričan je, da je bil odpuščen brez tehtne utemeljitve. Očitek nesposobnosti je zanj izrazito žaljiv. To pa ni brez posledic; mlad zgodovinar je, žig nesposobnosti bi bil huda sramota na karierni poti. Večina kariere je še pred njim.
Hodite na proslave?
V času proslav sem po stari navadi na morju. Težko vam povem karkoli o njih, nisem spremljala ne državne in ne vzporedne.
Kaj pa na ulice, vas kaj zjezi?
Tudi na ulice ne hodim, demonstracij se ne udeležujem. Čeprav … Na enih sem bila, a se trenutno na spomnim …
Morda na protestu zoper ukinitev Muzeja osamosvojitve?
Tako je, seveda. Pred državnim zborom sem stala kakšno uro. Nameravala sem se udeležiti tudi prireditve na predvečer dneva spomina na žrtve komunizma, a sem imela že drug angažma – v Slovanski knjižnici sem predstavljala prav knjigo Borisa Furlana in Staše Furlan Seaton Skozi gosto noč, o kateri sva govorila. Ne kolesarim in se ne udeležujem protestov. Moji protesti so omejeni na pisano in po možnosti tiskano besedo.
Kaj menite, smo le še korak od strmoglavljenja v diktaturo, strahovlado, fašizem in s tem povezano pogubo?
Aha, tu sva pa prišla do najnovejše knjige, za katero imam nekaj zaslug. Kratko in ne posebno slavno življenje Muzeja slovenske osamosvojitve se je končalo s knjigo Jože Pučnik v zgodovinskem spominu in spominu sodobnikov. Izšla je pravkar pri Mohorjevi iz Celja, s sodelovanjem muzeja, uredil jo je dr. Željko Oset. Gre za večino prispevkov, seveda precej dopolnjenih in zlikanih, s simpozija o Pučniku, ki je bil lani jeseni. Zanj sem se odločila predstaviti fašizem, ampak ne Mussolinijev, historični fašizem, temveč pripisani fašizem oziroma sto let obkladanja s to politično psovko. Začela sem tam leta 1928 ali 1929, ko se je Stalin odločil, da so njegovi socialdemokratski tekmeci, doma in po Evropi, v resnici socialfašisti. Ta retorična domislica se je hitro prijela, komunisti so z veseljem obkladali svoje nasprotnike in rivale, pa tudi nič hudega sluteče mimoidoče, s to mastno psovko. Kako dobro jim je delo, kako jim je ogrelo srce, da so se lahko tako preprosto in poceni uvrstili na pravo stran zgodovine!
Zakaj me je zanimala ta tema? Najprej zato, ker je Jože Pučnik prva pomembna žrtev v tej slovenski varianti antifašizma. Brž ko se je izkazalo, da resno misli s strankarskim pluralizmom, s parlamentarno demokracijo in celo osamosvojitvijo Slovenije, je Udba sprožila govorice in »podatke«, da so nam ga poslali Nemci. V tem razodetju je odigral glavno vlogo Milan Kučan, ki je ocenil, da drvimo naravnost v črno, fašistoidno diktaturo po Hitlerjevem vzoru, če se komunisti ne bodo z vsemi silami in sredstvi potrudili za pravo (svojo) stvar. Drug razlog je naraščajoča veljava tega antifašizma, ki se je lani izrazila z Gibanjem Svoboda, njegovo zmago na volitvah, in zdaj paradira po tem našem svetu, osvobojenem strahovlade …
