Problematično upravljanje vodovodnega sistema C, ki zajema območja občin Apače, Križevci, Ljutomer, Razkrižje, Veržej, Gornja Radgona in Sveti Jurij ob Ščavnici, in usoda Javnega podjetja (JP) Prlekija, ki so ga ustanovile iste občine, še naprej burita duhove na desnem bregu reke Mure.
Javnost so precej razburkale objave Davorina Kurbosa, leta 2019 razrešenega direktorja JP Prlekija, situacijo okoli vodovodnega sistema in javnega podjetja, ki se utaplja v rdečih številkah, pa je na zadnji seji občinskega sveta pojasnjevala tudi ljutomerska županja Olga Karba.
Za »fer ceno vode«
Kurbos, ki so ga pred štirimi leti razrešili takratni župani največjih občin v sistemu in javnem podjetju, radenske, gornjeradgonske in ljutomerske, odgovornost za stanje pripisuje prav njihovemu ravnanju. »Ni jim bilo po volji, da je takratno vodstvo JP Prlekija vztrajalo pri izpolnitvi kohezijskih zavez, ki so bile pogoj za pridobitev ogromnih evropskih sredstev in so pravzaprav neizpolnjene ves čas in še danes največji razlog za težave sistema C in JP Prlekija,« navaja nekdanji direktor in dodaja, da je bistvo teh zavez, da občine zagotovijo skupno upravljanje celotnega sistema, imajo skupnega upravljavca ter enake pogoje in enotno ceno vode za vse občine in vse občane, ki so uporabniki skupnega vodovoda. K temu so se občine, kot poudarja Kurbus, jasno in nedvoumno zavezale v sklenjenem medobčinskem sporazumu, ki je »sveto pismo« sistema C, saj so ga sprejeli vsi občinski sveti in ga je podpisalo vseh osem prleških županov.
Kljub domnevnemu prizadevanju za »fer ceno vode«, kar koli naj bi to že pomenilo, se po njegovi oceni resnični problemi skrivajo v različnih pogodbah, ki jih imajo občine sklenjene z javnim podjetjem, v neustrezno ovrednoteni infrastrukturi, ki se tudi različno in neustrezno obračunava, v elaboratih z izračuni cen, ki se ne pripravljajo letno in po predpisih, in v nezaračunavanju tako imenovanih posebnih storitev. Resničnih problemov je skratka na pretek, ena ključnih problematik pa je v zadnjem obdobju povezana s posebnimi storitvami. Poenostavljeno povedano gre za porabo vode in omrežnino, ki jo plačujejo pridobitni uporabniki, torej podjetja, ki to isto vodo uporabljajo v svojih proizvodnih procesih oziroma z njo neposredno ustvarjajo prihodke.
To sta na primer družbi Radenska in Sava Turizem v radenski občini. Prihodke, ustvarjene s posebnimi storitvami, mora javno podjetje porabiti za zniževanje cene vode v okviru javne službe, torej za gospodinjstva. Seveda je težava, če enotna cena v sistemu ne obstaja zaradi vzporednih pogodb in neurejenih razmerij, še večja pa je težava, če prihodki iz posebnih storitev ostajajo na računih občinskih režijskih obratov ali komunalnega podjetja, čeprav naj bi to storitev upravljalo in zaračunavalo neposredno JP Prlekija brez posrednikov, oziroma če teh prihodkov sploh ni.
V čakanju na revizijo
Na to je denimo opozorila tudi ljutomerska županja na zadnji občinski seji, saj se je takšen primer zgodil v radenski občini. Občinski svet je v minulem mandatu, leta 2020, sprejel sklep o neizvajanju posebnih storitev, kar naj bi v prevodu pomenilo, da podjetji Radenska in Sava Turizem kot velika industrijska porabnika vode nista plačevali. Sklep so sicer konec letošnjega maja preklicali, a šlo naj bi za sredstva, po nekaterih ocenah za okoli 400 tisoč evrov, ki so najverjetneje za zmeraj izgubljena, poleg tega to pomeni, da so porabo vode radenskima družbama plačevali občani v sistemu C. Župan Radencev Roman Leljak navedbe Karbove zanika in zatrjuje, da sta tako Sava Turizem kot Radenska vodo plačevali tako kot vsi občani vseh osmih občin, a da se družbama po zakonu ne sme zaračunavati prekomerna poraba vode. »Omrežnina in z njo povezana posebna storitev je po sporazumu vseh osmih občin prihodek Občine Radenci. To je tudi v skladu z uredbo, ki dopušča, da se obračunava omrežnina po porabi vode. Dvema občinama bi bilo sicer bolje, da se poračunava po lastništvu, kar pa je tudi političen dogovor,« navaja radenski župan.
Kurbos pravi, da gre za mešanje jabolk in hrušk, v pogojih skupnega sistema in enotne cene pa prihodki od posebnih storitev nikakor ne morejo pripadati eni občini. »In to ni tako zapisano niti v sporazumu niti v predpisih,« poudari nekdanji direktor javnega podjetja, ki je zaradi takšnih in drugačnih potez svojih lastnikov na pragu insolventnosti. Odprto vprašanje tako ostaja še, koliko posamezne občine dolgujejo JP Prlekija, tako na račun najemnine za infrastrukturo (omrežnine) kakor posebnih storitev. Podjetje v svojih poročilih omenja, da naj bi dolg radenske občine znašal 1,6 milijona evrov, a Leljak je to že večkrat zanikal in nam ponovno zatrdil, da je občina preračunano dolžna manj kot 100 tisoč evrov, sredstva pa da bodo nakazali takoj, ko bo potrjeno revizijsko poročilo poslovanja JP Prlekija. To bo gotovo ponudilo nekaj odgovorov na številna pereča vprašanja in vsaj delno razkrilo, kako se gospodari z javnimi sredstvi. Obravnavali ga bodo šele, kot nam je dejal predsedujoči svetu ustanoviteljic, apaški župan Andrej Steyer, po sprejemu zaključnega poročila konec tega meseca.
