Želeli smo izvedeti, kakšna je slika na terenu leto dni po požaru, kaj pravijo domačini, ali še občutijo strah, ko nekaj dni ne dežuje, kako vidijo danes opustošeno kraško pokrajino in če so zadovoljni s tistim, kar je bilo narejeno po velikem požaru.
Umbert Bavčar iz Kostanjevice na Krasu ne bo nikoli pozabil, kako je ogenj grozil njegovi vasi. “Prišel je 20 metrov od hiše. Zdelo se nam je, kot da sanjamo. Tako hitro se je dogajalo, da je bilo treba hitro razmišljati, ukrepati. Današnji pogled na požarišča je žalosten, zdi se, kot bi bili prišli na drugi planet,” opiše svoje občutke med in po požaru. Tudi njegova žena Gizela se dobro spomni, kako je gorelo okrog in okrog vasi. “Tega občutka groze ne bom nikoli pozabila. Stalno se je nekje vžigalo, ko so pokale granate, so se tresle šipe. Gasilcem, ki so varovali naš zaselek, sva s sosedom devet dni in noči prinašala kavo, pecivo, tablete proti glavobolu ... In predvsem dobre želje,” razloži in nam zaupa, da bodo ob obletnici požara v zaselku pripravili piknik.
Domačini ne morejo do svojih parcel
Bavčarja moti, ker odgovorni niso izpolnili obljub. “Obljubili so, da bodo očistili gozdne poti, a so samo glavne, stranske so zaraščene in nanje pada v požaru poškodovano drevje. So pa za sto odstotkov dvignili nadomestilo za vzdrževalna dela na gozdnih poteh,” pravi in pristavlja, da sploh ne more do svoje parcele, da bi jo očistil.
Podobno razmišlja sovaščan Žarko Trbižan: “Takoj, ko je ugasnil požar, so politiki, ki so se kazali po televiziji in povsod drugje, pozabili na obljube, in lahko rečem, da se skoraj nobena ni izpolnila. Obljubili so, da bodo okrog vasi naredili protipožarne zaščite, da bodo požarne poti očiščene, vzdrževane. Da se ne bo več dogajalo kot pri tem požaru, ko kamioni niso mogli skozi. Obljubljali so sanacijo vodovoda Lipa-Kostanjevica, ker se tukaj na hidrante ni moč priklopiti, saj so cevi pretanke. Lastnikom zemljišč, ki jih je prizadel požar, pa, da jim bodo izplačali nadomestila. Namesto tega so jim poslali skoraj sto odstotkov višji znesek za nadomestilo za urejanje gozdnih poti, večina pa jih sploh ne more priti do svojih parcel, ker poti niso urejene,” poudarja Trbižan.
Ogenj je pustošil po njegovih parcelah
Tudi Marijan Blažič iz Lokvice je pred letom dni doživljal težke ure, saj se je ogenj ustavil le 20 metrov od njegovega vrta, skoraj pred hišo. “Počutil sem se grozno, najhuje pa je bilo, ko sem moral zapustiti dom in oditi v Opatje selo, ko so evakuirali ljudi. Tri dni sem prihajal domov le, da sem nahranil kokoši in pave,” razloži. Ogenj pa je medtem pustošil po njegovih parcelah. "Najbolj me moti, ker je občina po požaru naložila, da je treba vso škodo prijaviti in poslikati. Skoraj na vseh mojih parcelah je gorelo. Na občino sem poslal 34 fotografij požara s številkami parcel, od takrat pa nobenega odgovora. Niti pogledat niso prišli, sploh ne vem, ali bodo prišli ocenit škodo,” pove.
Lovci so obnovili preže
Poleg gasilcev in drugih, ki so pomagali pri požaru, so imeli julija lani na Krasu veliko dela tudi lovci. “Niti razmišljali nismo, kako to doživljamo, dežurali smo pri gasilcih in jih vozili na lokacije, saj poznamo poti. Zdaj pa je žalostno gledati to pokrajino,” pravi starešina Lovske družine Trstelj - Kostanjevica Jelko Lapajne. Večina divjadi je zbežala pred požarom, našli so le sedem živalskih kadavrov, velika škoda pa je bila na objektih, razloži. Popolnoma je zgorelo 19 visokih prež od državne meje do Kostanjevice, še 17 pa je bilo poškodovanih. “V tem letu smo obnovili vse poškodovane preže, tam, kjer so bile popolnoma uničene, pa smo postavili 15 novih. Obnovili smo tudi približno tri hektarje njiv,” pove.
Hrana za divjad
Lovska družina ima v najemu približno šest hektarjev zemljišč, v požaru poškodovane njive so preorali in na njih posadili deteljo, oves, pšenico in ječmen. Pridelkov ne pobirajo, namenjeni so divjadi. “Da se zadrži tukaj in ne dela škode na zasebnih njivah,” pojasni Lapajne. Semena so jim podarile druge lovske družine iz vse Slovenije. Tako so poskrbeli, da je divjad preživela najhujši čas, ko ni bilo še nič zeleno. Tudi korita so očistili in napolnili z vodo. “Po vsem teritoriju imamo več kot 400 betonskih korit, ki so jih delali prejšnji rodovi, od leta 1965 naprej. Zdržijo od 100 pa vse do 5000 litrov, vzdržujemo jih in obnavljamo,” še pove.
Živali so se začele vračati, a jih je odgnal hrup
Po požaru so na kamerah videli, da se je divjad začela vračati. “Ko se je začelo pogozdovanje in čiščenje gozda, pa se je umaknila. Na njivi ni nič dotaknjeno, divji prašiči in jelenjad bi to že zdavnaj popasli, ampak jih ni. Divjad se tudi nima kam skriti. Po požaru se je vračala, ker je tu doma, zdaj pa je toliko nemira in popolnoma gola pokrajina, da se je umaknila,” razloži Lapajne. Umaknila se je na območja, kjer se prej ni zadrževala, na zgornji del Krasa, kjer ni gorelo, in na renško stran, bliže vodi. Počasi se bo vrnila, ko si bo habitat opomogel, je prepričan Lapajne: “Posledice požara bo po naših ocenah čutiti do deset let. Po požaru leta 2003 je, denimo, krajina rabila toliko let, da je grmovje in drevje zraslo na višino dveh do treh metrov in je divjad dobila kritje.”
Brez odziva z ministrstva
Kakšna pomoč po požaru bi lovcem prav prišla. “Na kmetijsko ministrstvo smo oddali vlogo, škodo smo ocenili na 145.000 evrov, ampak ni nobenega odziva. Tudi na občino smo poslali popis škode, a tudi od tam ni glasu. Znotraj lovske organizacije pa smo organizirali akcijo za pomoč po požaru, denar smo dali na poseben račun in ga strogo namensko rabimo samo za obnovo lovišča,” pove. Kmetijsko ministrstvo pa jim je obljubilo, da ne bodo plačali koncesije za uporabo lovišča. “Ko je prišel osnutek sanacije posledic požara, sem na ministrstvu zaprosil, da mi dajo zapisnik sestankov, da vidim, kaj smo se tam pogovarjali, saj človek tudi kaj pozabi. Še danes ni odgovora, pa je minilo že eno leto.” No, en odziv so dobili. Zaračunali so jim polno koncesijo za lovišče, skupaj z inflacijo. “V imenu lovske družine sem se pritožil in potem se je to vleklo. Pa so rekli, naj plačamo, in če bo kaj znižano, nam vrnejo del zneska. Skratka, birokracija dela tako, da niti ne vedo, kaj delajo. Od države ne pričakujem, da nam bo plačala odškodnino, ne nazadnje bi šlo za davkoplačevalski denar. Mislim pa, da bi neka odzivnost morala biti,” je prepričan. Pritožbe so le zalegle, pred tremi tedni so prejeli obvestilo o 48-odstotnem znižanju koncesijske dajatve.
“Ko gledam ta hrib, me prime žalost”
Posledice požara so sicer najbolj vidne na pobočju nad Mirnom in na Fajtem hribu. Vili Klančič, znani gostinec iz Mirna, je ogenj videl od blizu. Njegovi hiši se je približal na 50 metrov. “Prav bučalo je, ko se je valil s hriba. Gasilci so bili ves čas tukaj, imeli so stražo. Sosed je šprical z vodo okrog naše hiše, jaz pa okrog hiše od svakinje. Eden od mojih picopekov je gasil z lopato, sreča je bila, da se je dvignil helikopter in pilot ga je videl. Gasilci so mu začeli kričati, naj se umakne in helikopter je pogasil požar v bližini hiš,” opisuje dogodek pred letom dni. Stisne ga pri srcu, ko pogleda na golo pobočje za hišo. Na njem so že posadili drevesa, a še dolgo bo trajalo, da bodo drevesa zakrila kraški kamen. "Ko gledam hrib, me prime žalost, tam smo vedno brali šparglje, krasno je bilo teči po senci navzgor, zdaj pa je vse golo in te zadene kap že prej ko štartaš,” pravi in upa, da res ne bo več takih požarov.
Treslo se je, kot da se bo vse sesulo
Ogenj je grozil tudi več zaselkom v sosednji občini Renče-Vogrsko. Mauro Makovec iz zaselka Vinišče, namestnik poveljnika občinske civilne zaščite, se dobro spominja najbolj kritičnih trenutkov. “Mraz me strese, ko se spomnim. Cela bala ognja se je valila s hriba. K sreči smo prej uredili konjeniške in kolesarske poti in kamnolom. Tam se je ogenj 'razbil' in po podrastju udaril navzdol. Prišel je 50 metrov od spodnje hiše, kmetijskih zemljišč in naše brunarice, ki so jo gasilci uspeli rešiti. Zadnji sem zapustil Vinišče, bobnelo je kot potres, granate so pokale, to je tako treslo, kot da bo vse skupaj sesulo,” pripoveduje.
Načrti za prihodnost
Kakšni pa so današnji občutki ob pogledu na pogorišče nad zaselkom? “Nenavadni, ko vidimo to goloto, ker smo navajeni zelenja, a po mojem se bo to hitro obraslo,” meni. Kot pravi, občina namerava urediti novo požarno pot, pod Krasom od Merljakov do Oševljeka, država je obljubila pomoč. “Tam so že bile stare poti, a bi jih bilo treba razširiti, da bi jih lahko uporabljali gasilci. Za živali pa bi se uredilo pitnike, govorilo se je o rezervoarjih, iz katerih bi ob požarih s helikopterji zajemali vodo. Kdaj bo to urejeno, ne vemo,” pravi. V načrtih je tudi širitev ceste iz Renč na Kras, kjer se gasilski vozili ne moreta srečati. “Lastniki zemljišč ob cesti so že dali soglasje,” pravi. Želi si, da bi čim prej poskrbeli za večjo varnost ob požarih, saj nihče noče več podoživljati take groze kot ob tem katastrofalnem požaru: “Ja, tega ne pozabiš zlahka. Ko vidiš, kako se ogenj približuje vsemu tvojemu, niso lepi občutki. Upajmo, da se kaj takega ne bo nikoli ponovilo.”
Posadili so 20.000 dreves in posejali tono semen
Na območju požara so doslej posadili približno 20.000 sadik dreves, predvsem puhastega hrasta in črnike oziroma črnega hrasta, posejali pa tono semen listavcev. Pogozdovali so na najbolj prizadetih območjih, nad Mirnom, okrog Cerja, na Fajti hribu ... “Vse, kare je bilo posajeno, je bilo s humanitarnim denarjem in prostovoljnim delom. Država še ni dala denarja. Jeseni naj bi začeli s sadnjo puhastega hrasta in črnike. Dogovorjeni smo za 30.000 sadik. V naših drevesnicah s sadikami slabo kaže, računamo na tiste iz Savudrije,” pravi vodja sežanske enote zavoda za gozdove Boštjan Košiček. Na zavodu upajo, da se bo večina prizadetih gozdov obnovila sama, predvsem kjer je manj škode. “Približno 1000 hektarjev je bolj poškodovanih, po načrtu so tam so predvidene intenzivne aktivnosti,” pravi Košiček. Od lanske zime so z zemljišč odstranili čez sto hektarjev uničenih dreves.
