Ustavno sodišče je v tej zadevi odločalo o zahtevi Sodnega sveta za oceno ustavnosti zakonske ureditve sodniških plač. Predlagatelji so ureditvi očitali neskladje z načelom sodniške neodvisnosti, ker naj bi bilo plačilo sodnikov, upoštevaje naravo in odgovornosti sodniške funkcije, določeno očitno prenizko, in neskladje z načelom delitve oblasti, ker plače sodnikov niso urejene ustrezno primerljivo s plačami predstavnikov drugi dveh vej oblasti.
V odločbi je ustavno sodišče pojasnilo, da iz 125. člena ustave glede materialne neodvisnosti sodnikov izhaja zahteva, da morajo biti dohodki sodnika takšni, da ga varujejo pred pritiski, ki bi lahko vplivali na njegovo odločanje. Prav tako morajo biti primerne višine za zagotavljanje sodnikovih osebnih oziroma družinskih potreb ter v skladu z dostojanstvom sodniškega poklica. Ustrezati morajo tudi vlogi sodnikov in njihovim odgovornostim ter pomeniti ustrezno nadomestilo za stroge omejitve, ki veljajo za sodnike v zvezi z možnostjo iskanja dodatnih virov zaslužka. Dohodki morajo biti relativno stabilni ter slediti splošnemu gospodarskemu razvoju države oziroma razvoju življenjskega standarda v državi, izhaja iz odločbe.
Ustavno sodišče je še ugotovilo, da je ureditev osnovnih plač sodnikov v neskladju z ustavnim načelom sodniške neodvisnosti, in sicer zaradi nespoštovanja ustavne zahteve po stabilnosti sodniških plač. Te so namreč v dobrih desetih letih zelo občutno izgubile realno vrednost, so poudarili.
Povprečne plače rastejo hitreje od sodniških
Omenjeno odločbo je ustavno sodišče sprejelo soglasno, sodnica Neža Kogovšek Šalamon pa je dala pritrdilno ločeno mnenje.
V zvezi z načelom sodniške neodvisnosti je ustavno sodišče upoštevalo očitke, da rast plač sodnikov zaostaja za rastjo povprečne plače v državi ter da obstajajo neustrezna razmerja med plačami sodnikov in drugimi plačami. Prav tako lahko prenizke plače sodnikov vplivajo na (ne)privlačnost sodniškega poklica. V okviru presoje skladnosti ureditve osnovnih plač sodnikov z načelom delitve oblasti je ustavno sodišče ponovilo stališče, da morajo biti tri veje oblasti enakopravne tudi glede materialnega statusa njihovih funkcionarjev.
Upoštevaje veljavno normativno ureditev mesečnega pavšalnega zneska, ki pripada poslancem za pokrivanje stroškov v zvezi z opravljanjem poslanske funkcije v volilni enoti, ter dejstva, da so poslanci lahko uvrščeni v višje plačne razrede od izhodiščnega, ugotovilo, da je ureditev osnovnih plač sodnikov, kar se tiče plačnih razmerij med poslanci in najnižje uvrščenimi sodniki, v neskladju z načelom delitve oblasti. Protiustavnosti pa po oceni ustavnega sodišča ni mogoče očitati izpodbijanim plačnim razmerjem med vrhovnimi sodniki in ministri.
Po presoji ustavnega sodišča je v neskladju s 125. členom Ustave tudi zakonska ureditev o usklajevanju sodniških plač, ki določa, da se sodniške plače praviloma uskladijo enkrat letno. S tem ni zagotovljeno, da bo v primeru dokajšnjega padca realne vrednosti sodniških plač dejansko prišlo do njihove uskladitve, so opozorili ustavni sodniki. To po njihovih navedbah pomeni, da ni izpolnjena ustavna zahteva, po kateri mora zakonodajalec predvideti mehanizme, ki bodo preprečevali dokajšen padec realne vrednosti sodniških plač. Ustavno sodišče je izdalo ugotovitveno odločbo. Ob tem je pojasnilo, da bi razveljavitev določb, s katerimi sta urejeni osnovna plača sodnikov in usklajevanje sodniških plač, pomenila, da to področje sploh ne bi bilo več urejeno z zakonom.
To pomeni, da se do izdaje novih plačnih predpisov, s katerimi bo zakonodajalec odpravil ugotovljene protiustavnosti, še naprej uporablja izpodbijana plačna ureditev. Za odpravo ugotovljenih protiustavnosti je Ustavno sodišče zakonodajalcu določilo šestmesečni rok, pri čemer je upoštevalo, da sta zakonodajalec in vlada že dalj časa seznanjena z omenjeno problematiko.
V okviru presoje ureditve dodatkov k plači sodnikov pa je ustavno sodišče odločilo, da nekatere določbe zakona o sistemu plač v javnem sektorju niso v neskladju z ustavo.
