Zgodba koliščarjev, kot jo predstavlja Morostig, se začne z razstavo v hiši, ki nas poduči o samem Ljubljanskem barju, njegovi živalski in rastlinski pestrosti, ter zgodovini raziskovanja kolišč. Dežmanova ali Ižanska kolišča, ki so skupaj z drugimi prazgodovinskimi kolišči okoli Alp (Italija, Francija, Švica, Nemčija in Avstrija) uvrščena na Unescov seznam svetovne dediščine, so bila odkrita leta 1875 med čiščenjem jarkov, raziskoval jih je Karel Dežman, takrat kustos kranjskega Deželnega muzeja. Njegove najdbe (leseni koli, izjemno dobro ohranjene keramične posode, koščeni, kamniti in roževinasti predmeti …) so bile tako bogate, da so vzbudile zanimanje vse Evrope. Večina jih je danes v Narodnem muzeju Slovenije, čeprav v resnici ne vemo, koliko najdb je bilo odkritih in koliko jih je »odromalo« v druge evropske muzeje, ker je bila takrat arheologija še v povojih, nam razloži dr. Elena Leghissa z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU.
Od kod so prišli in kam odšli?
Na širšem območju Ljubljanskega barja je bilo do danes odkritih več kot 40 najdišč kolišč iz obdobja med 4600 do 1500 pr. n. št., najstarejše je Resnikov prekop iz 5. tisočletja. Takrat je bilo na Ljubljanskem barju jezero, ob katerem se je naselila skupina ljudi, ki jim danes pravimo koliščarji. »Ne vemo, od kod so prišli, so pa prinesli ogromno novosti, na primer poljedelstvo, živinorejo, stalno naselitev in lončeno posodo,« razloži Leghissa. Skozi čas se je jezero krčilo, območje se je zamočvirilo in postalo neprimerno za bivanje, zato je prišlo do zatona koliščarjev, zadnjih pravih lovcev, pojavil pa se je nov tip stalnih naselbin na »trdem« robu barja. Kam so izginili koliščarji, ostaja skrivnost.
Naselbina na koliščih
Le kratek sprehod od hiše Morostig nas na sotočju Iščice in Želimeljšice čaka prava koliščarska naselbina, do katere vodijo dvignjene lesene poti z informativnimi tablami o zanimivostih Barja. Muzej na prostem s petimi hišami na kolih nam dovoli, da pokukamo v življenje ljudi iz prazgodovine. »Želeli smo čim celoviteje predstaviti življenje koliščarjev v 3. tisočletju pr. n. št. Kolibe so narejene po vzoru odkritih najdb, idejna zasnova sledi arheološkim in dendrokronološkim raziskavah,« pojasni Leghissa. »Zaradi narave barja se ohrani veliko organskih ostankov, ki se sicer ne (na primer les, semena, plodovi, človeško in živalsko blato), ti pa nudijo zelo natančen vpogled v življenje koliščarjev: kaj so jedli, kaj nabirali, kakšna oblačila so imeli, kakšno je bilo njihovo okolje …« pove in doda, da pa žal kljub temu na nobenem od najdišč niso odkrili skoraj nobenih človeških kosti oziroma pokopališča. Ogrodje njihovih hiš je bilo zgrajeno iz lesa, stene so bile narejene iz prepleta vejevja in prekrite z glino, streha pa je bila iz trstičja, slame, ali drevesne skorje. V muzeju na prostem lahko vstopimo v tri različna bivališča: hišo lončarjev, hišo tkalcev in hišo metalurga oziroma kovača – slednji je imel v družbi najverjetneje poseben status.
Spretni z rokami
Koliščarji so bili nabiralci in lovci, hkrati so že sejali pšenico in ječmen ter gojili domače živali (govedo, drobnico, prašiče). Bili so izjemni lovci na srnjad, bobre, jazbece, divje prašiče, ptiče, tudi medvede in spretni ribiči, lovili so z loki, sulicami, ostmi, harpunami, mrežami, bodali … Nabirali so oreščke, drnulje, želod, grozdje, robidnice …, pa tudi zdravilne rastline, kot so šentjanževka, črni trn, volčje jabolko, bela omela, šipek. »Zelo so bili povezani z naravo, dobro so jo poznali in jo znali spoštljivo izkoristiti za preživetje.« Njihovo orodje in orožje je bilo večinoma iz kamna, kosti in roževine, pa tudi iz bakra (in pozneje brona). »Izum 3. tisočletja pr. n. št. je dvodelni kalup za izdelavo uhatih sekir, ki je omogočil serijsko proizvodnjo.« Bili so spretni tesarji – samo pomislite na hiše na kolih in znamenite drevake. Izdelovali so čudovite lončarske izdelke, njihove posode so bile bogato okrašene, prevladovala je črno-bela estetika (žgana glina postane temna, intarzije pa so pobelili z zmesjo iz apnenca). Podobno okrašena so bila tudi njihova oblačila, niti so izdelovali iz rastlinskih vlaken (predvsem lan) in jih stkali v blago s pomočjo statev, poznali so tudi že volno. Nosili so tudi nakit, predvsem obeske iz krempljev in čekanov. »Glede na vse to so veliko dali na estetiko. Imeli so ogromno znanja in bili zelo spretni, torej so bili visoko razvita družba, ne pa divjaki, kot pogosto zmotno velja prepričanje,« zaključi Leghissa. Saj veste: na Barju so našli tudi najstarejše leseno kolo na svetu, staro 5150 let.
