Delo poslanca je izredno zahtevno, prizna nekdanji boksar, in zahteva veliko učenja. Morda je tudi to razlog, da se v parlamentu redko oglasi. Spletna platforma Parlameter, ki beleži dogajanje v državnem zboru, je izmerila, da je Zavec v vsem letu v državnem zboru izrekel le 72 besed.
Eno leto ste v politiki, v parlamentu sedite kot poslanec stranke Gibanje Svoboda. Kaj ste se novega naučili?
V tem letu se je v meni zgodila velika vsebinska preobrazba, ki me je presenetila v tem smislu, kako živa in kako zelo zahtevna je politika. Če se poigram z besedami, lahko rečem, da je večkrat celo brutalna.
Niste imeli takšnih pričakovanj, ko ste šli v politiko, oziroma ali ste vedeli, v kaj se spuščate?
Tudi v športu nisem vedel, kaj me čaka na tej poti. Verjetno bi se tudi takrat drugače odločil, če bi vedel, kakšne težke preizkušnje bodo pred mano. Politika je bila zagotovo ena izmed stvari, za katere sem si predstavljal, da morajo biti nekaj zelo drugačnega, dinamičnega, ampak niti približno si nisem mislil, da je vsebinsko politika tako zahtevna. Tu veljajo popolnoma drugi zakoni, kot si jih predstavljamo v normalnem življenju, ko se usedemo s kom na kavico ali kaj podobnega.
So odnosi boljši ali slabši? Drži to, kar se zmenite ob kavicah ali ne?
Oboje, drži in ne drži.
Kaj to pomeni, da se politiki tudi med seboj pogovarjate s figo v žepu?
Tukaj smo tudi zato, da izmenjujemo mnenja. Vendar večkrat, ko kaj izrečeš, nasprotniki tvojo izjavo obrnejo v negativno smer, biti moraš pazljiv, kaj komu poveš, ker se začnejo besede hitro obračati. Če bi lahko o tem odločal, potem bi vsem ukazal, opoziciji in koaliciji, da delajo v dobrobit državljanov, ki bi družbi omogočila boljše možnosti ustvarjanja.
Tega trenutno ni videti.
Da, ampak verjamem, da je to prava pot. Pomembno je odpiranje različnih razprav in tudi sama dejanja so potrebna.
Mi, ki vas gledamo po televiziji od doma, imamo občutek, da vlada dela, rezultatov pa ni. Resda je minilo šele eno leto, vendar volivci vseeno zahtevamo neke rezultate. Podpora vladi upada. Kdo je kriv za to?
Vse to je bilo pričakovano. V enem delu je naša družba v zadnjih 30 letih postala zelo »razvajena«. Velik del družbe ne razlikuje, kaj so dobre razmere za ustvarjanje, temveč so to zamenjali s tem, da bi nekdo moral nekaj narediti namesto njih. Velik del odgovornosti nosijo tudi mediji, velikokrat imam občutek, da ni pomembno, ali je vsebina kakovostna, važna je gledanost.
Se strinjam, vendar smo mediji samo odraz politike in dogajanja v družbi. Prenašamo bralcem in gledalcem to, kar vidimo v parlamentu in družbi.
Najlažje je prelagati odgovornost na nekoga drugega, dejstvo pa je tudi, da je politika odsev naše družbe, sploh zadnjih 25 let se politika ukvarja sama s seboj. Družba pa pričakuje, da bo danes nenadoma drugače. Za spremembe so potrebni primerni pogoji, za to je potreben proces. Veliko stvari v preteklosti se je zgodilo brez ustreznih postopkov, za vse to, kar imamo danes, smo potrebovali določen čas. Če želimo danes ustvariti prijazne razmere za nadaljnje ustvarjanje, se ne smemo naslanjati samo na tisto, kar je bilo, moramo iti naprej. Obračunavanje s preteklostjo ne prinaša nobenega napredka. Da bo družba dobila primerne možnosti za delo, jih moramo najprej ustvariti, ustvarili pa jih bomo samo vsi skupaj. Tako družba kot tudi politika sta v preteklosti zamenjali odnose za dobrine. Politika se je velik del delovanja ukvarjala sama s seboj, zaupanje vanjo se je skozi celotno obdobje zniževalo. Ta sklic parlamenta je drugačen, ker se mi hočemo in želimo ukvarjati z ljudmi.
Katere uspehe vladajoče koalicije lahko izpostavite v zadnjem letu?
Obvladovanje energetske in gospodarske draginje je ena od stvari, pri čemer je vlada zelo dobro ukrepala. Zadnje leto smo imeli cene na teh področjih nižje od drugih držav.
Bencin je na Hrvaškem in Avstriji v tem trenutku cenejši za 20 centov.
Da, ampak koliko časa smo mi imeli najbolj poceni gorivo in so sosedje hodili k nam? Takrat temu ni nihče nasprotoval. Res mislim, da smo postali zelo razvajeni. Da imamo tako krasno državo, da lahko živimo standard, ki ga imamo … in potem se zatika okoli bencina. Verjamem, da bomo kmalu imeli ceno goriva nižjo od sosedov. Imamo pa zato zelo kakovostno življenje. Dobro in pošteno je, da je kritika na ustrezni ravni. Moti pa me, ker v Sloveniji vedno vidimo napol prazen kozarec, čeprav je napol poln. Razumem, da bi bilo marsikomu ljubše delati manj, da bi radi imeli visoke plače, zato pa imamo dobre možnosti ustvarjanja, da si državljani sami to uresničijo. Samo čakati, da bo kdo drug kaj naredil namesto nas, ne gre. Prispevati moramo sami.
Glede na visoko volilno zmago stranke Gibanje Svoboda so volivci od vašega programa imeli velika pričakovanja. Prav tako je vladna koalicija napovedala kup reform, od davčne do šolske, trenutno pa smo ostali samo pri zdravstveni reformi.
Rekel bi, da se dela več, kot je slišati in videti. Zdravstvena reforma je v ospredju vsega, ker je od nje odvisna kakovost našega življenja. Morda se tega ne zavedamo, a gre za veliko družbeno vprašanje. Naše javno zdravstvo je kljub vsem težavam in razpokam kakovostno tudi v primerjavi z drugimi državami članicami EU.
Verjamem, da je stanje našega zdravstva podobno tujemu. Tudi tam se ukvarjajo s pomanjkanjem zdravstvenega osebja, prevelikimi delovnimi obremenitvami, prenizkimi plačami …
Slovensko zdravstvo je v težavah že zadnjih 20 let. Prva vlada, ki se je resno lotila tega problema, je naša, in če ljudje pričakujejo, da bomo rešili zadevo, ki je stara že 20 let, v enem letu, so se ušteli. Potem nimamo stika z realnostjo. Zdravstveno reformo onemogočajo ljudje, ki so zelo glasni, takšni, ki so bili prej ministri ali del vladajoče politike, danes pa opozarjajo, kaj vse se je v zdravstvu počelo. Pa saj so bili v vladi, zakaj potem niso rešili težav v zdravstvu?
Jasno je, da imamo težavo s politično odgovornostjo. V Sloveniji še noben politik ni odgovarjal za zadevo, ki bi jo naredil, kaj šele za nekaj, česar sploh ni delal.
Mi smo ena od držav, kjer veliko govorimo o pravicah in zelo malo o dolžnostih. Tudi naša družba tako deluje. Midva se ne pogovarjava o tem, kaj kdo mora, temveč o tem, kakšne pravice ima kdo. Nerealno pa je pričakovati, da so bodo težave zdravstvenega aparata, ki je zelo zahteven in tudi najbolj skorumpiran, hitro rešile. Nekdanji ministri, namesto da bi pristopili in pomagali reševati težave, ki so jih tudi sami soustvarili v preteklosti, zadeve še bolj otežujejo s toksičnimi sporočili.
V kakšnem odnosu ste s temi ljudmi, ki širijo takšna sporočila? Srečujete se po hodnikih parlamenta, se pozdravite, popijete kavo, rečete kakšno o službi?
Moje življenje je prepleteno s temi ljudmi že od prej. Ne vem, ali sem bil s kom iz opozicije kdaj na kavi.
Ste povabili koga na kavo ali čakate na povabilo?
Pozdravimo se, to je vse.
To pa ni spodbudno službeno okolje.
Spodbudno ni, če prvi dan sklica parlamenta poslanci na mizo dobimo več kot 30 predlogov zakonov.
No, to je bila dobra strateška poteza opozicije, kako vas takoj onemogočiti.
Vse je jasno, ampak po mojem mnenju je naloga opozicije popolnoma nekaj drugega kot to, kar danes gledamo v parlamentu. Politika je zato, da rešuje družbena vprašanja, o tem parlamentiramo v državnem zboru, naloga opozicije ni to, da vladi ves čas meče polena pod noge in preprečuje reševanje izzivov.
Vam nagaja opozicija ves čas?
Da, ampak če bi nagajali v smeri rešitve, bi bilo v redu, ker pa nagajajo tako, da blokirajo delo parlamenta, to ni v korist države. Nobenih težav nimam, da bi s kom popil kavo, a ne na takšen način. Pogosto se niti ne zavedajo, da z metanjem polen vladi pod noge škodujejo tudi svoji volilni bazi.
Volivci nismo neumni in vidimo vse. Sami veste, da javnost ni navdušena nad vašim prvim letom vladanja. Kaj vam vaši bližnji in na Ptuju rečejo o vašem udejstvovanju v aktivni politiki?
Bližnji me seveda podpirajo. Kar pa zadeva državljanke in državljane, so me številni prijatelji in znanci nagovarjali, naj grem v politiko, da se moram vključiti, in tako naprej. Ko pa sem se vključil, so padli drugačni udarci. Izhajam iz okolja, ki je vedno odobravalo vse, kar sem počel prej kot športnik, čeprav kdaj kaj ni bilo ravno v redu. Znal sem to sam ugotoviti in se opravičiti, če je bilo treba. Odkar sem politik, pa je vse dobro, kar sem prej storil, izginilo. Ko bomo začeli spoštovati sočloveka, tudi drugače mislečega, potem bo to premik v družbi.
Kdaj bo to?
Upam, da čim prej. Dejstvo je, da v parlamentu z naše strani ni primitivnega žaljenja, in to je eden naših največjih uspehov, čeprav je skrit nekje v ozadju. Komunikacija in dialog sta spoštljiva, ne govorimo eno, delamo pa drugo. Spremembe so morda res majhne, vendar je vsebina kakovostna.
V parlamentu se ne oglašate veliko. Zakaj ne?
Popolnoma se zavedam, da je parlament tisti prostor, kjer se pokažeš in se diskutira.
Parlament je vaš besedni ring.
Res je.
Če v parlamentu ne sekate z besedami, tako kot ste v preteklosti udarjali s pestmi, potem se vas ne vidi in ne sliši. Če bi sodnik v parlamentu odločal na podlagi vaših izrečenih besed, vam nikoli ne bi podelil zmage.
Ni mi blizu, da bi sodeloval v tej velikokrat žaljivi komunikaciji. Spustil bi se na njihov teren, kjer bi me premagali, ker imajo več izkušenj, čeprav me ni strah porazov, veliko sem jih v življenju doživel in še jih bom. Po drugi strani ni vse samo v tem, kar poveš. Veliko stvari se dogaja tudi zadaj, v odborih, na sestankih, terenu, kjer je tudi pomembno delo poslancev.
Vi ste član odborov za izobraževanje, za šport in ste v ustavni komisiji. Kaj delate v ustavni komisiji in o čem se tam pogovarjate?
Trenutno se pogovarjamo o spremembi ustave glede imenovanja sodnikov. To so zelo strokovne stvari.
Razumela bi, če bi dali v to komisijo kakega pravnika. Zakaj ste vi v tej komisiji, nihče drug ni hotel biti ali ste sami želeli sodelovati?
V naši družbi so pomembne samo všečne zadeve, stroka nič ne šteje. A mene zanimajo tudi strokovne stvari. V komisiji so seveda tudi pravniki, in zakaj ne bi vanjo spustili še nekoga, ki lahko na zadevo pogleda z drugačne plati? Strogo s pravnega vidika morda res ne morem pomagati, je pa pomembno, da skupaj pripravimo zadevo tako, da je razumljiva vsem.
Hočete reči, če vi razumete te ustavne zaplete, potem jih bomo razumeli tudi navadni ljudje?
Tako je.
Nas čakajo torej kakšne velike spremembe? Ste že obravnavali predlog, da bi se ukinile vse predvolilne ankete, ker posredno vplivajo na odločitev volivcev?
Ne še. Mislim, da se volivci v večini odločajo glede na besede politikov in program stranke, ankete po mojem ne vplivajo veliko na rezultat. Če delamo ankete vsepovsod, zakaj jih ne bi tudi glede volitev.
Ste bili v politiko povabljeni ali ste sami izkazali interes za vključitev v stranko Gibanje Svoboda?
Sam sem se odločil. Sem patriot, nisem pa nacionalist. Ko sem videl, v kakšno smer gre naša družba, naša Slovenija, tja nekam v madžarsko smer, tega nisem več želel. Rad bi tudi družbi vrnil nekaj koristnega, veliko dobrega in javne podpore sem v preteklosti dobil kot športnik. V politiko sem šel tudi zato, da poskušam omogočiti v svojem okolju boljše, kakovostno življenje. Rad bi pomagal Sloveniji in tudi lokalnemu okolju. Že pred vstopom v politiko sem bil vključen v zbiranje denarja za urgentni center na Ptuju, tudi zdajšnja vlada je pokazala veliko posluha za vlaganje v ureditev ptujske bolnišnice. Nisem pa človek, ki laja glasno, zato poskušam narediti, kar se narediti da.
Ker prihajate iz športa, bi nekako pričakovala, da se boste v parlamentu kot poslanec specializirali za šport, za njegovo promocijo med mladimi in boljše razmere ustvarjanja vrhunskih športnikov.
Šport je moje močno področje, ki ga gledam skozi svoje oči. Tu želim biti bolj ustvarjalen, trenutno se pogovarjamo o novem zakonu, o šolstvu, zaposlenih na šoli, vplivu staršev, nasilništvu … Te teme so bile v preteklosti samoumevne, prepuščene same sebi. Ne mislim zdaj, da treba zategovati pas, to ne, vendar je treba postaviti jasna pravila.
Kaj konkretno ste v zadnjem letu storili na področju športa?
V športu je tako kot v politiki, v obeh je zelo veliko interesnih skupin. Želel bi, da so športniki in športne vsebine primerno naslovljeni ter nagrajeni. Trenutno se ukvarjam z zakonskim predlogom, po katerem bi imeli športniki in trenerji po zaključeni karieri malo več pozornosti, da ne bi bili samo eni izmed mnogih, ki jih država ob uspehu opazi, drugače pa jih ni. Mislim na finančne prihodke, na družbeno pozitiven razvoj, tudi kulturni in čustveni, da vedo, da jih država po koncu kariere ne bo pozabila, temveč jih bo vključila v promocijo športa, v delo z mladimi, kot nekakšne ambasadorje športa.
V enem od svojih intervjujev ste rekli, da so ljudje v boksu hijene in pijavke. Prav tako ste izjavili, da sta šport in boks samo navadna posla. Kako pa je v politiki?
Samo to bom rekel: naj preteklost govori sama zase.
Boks je šport, v katerem en udarec lahko spremeni ves potek tekme. Podobno je v politiki. Recimo ta udarec z 31 zakoni prvi dan službe.
Bil je dober udarec, vendar ni bil zmagovalen. Bil je podel udarec. Zakaj? Ne zavedajo se, da so s tem prizadeli vse – ne le drugih, ampak tudi sebe.
Ob koncu športne kariere ste rekli, da je boks klinično mrtev. Zdaj ko ste še vi stopili iz tega ringa, lahko rečemo, da je slovenski boks dokončno pokopan?
Dokler se ne bo sistemsko urejalo stvari na marsikaterem področju in dokler bodo tu samo skupinice nekih posebnih interesov, ne bo napredka.
Lahko vi kot nekdanji svetovni prvak in zdaj politik spremenite kaj v boksu?
Morda sem krivičen do svojega športa, a tudi to je produkt pretekle politike. Čeprav sem boksar, naj bi zdaj pomagal temu športu; čeprav v resnici noče, da bi mu pomagal.
Kako to mislite, noče?
Ne mislim v celoti, a v Sloveniji je od 10 do 15 močnih boksarskih klubov, ki si zelo prizadevajo, da nič ni v redu. Ko namreč nič ni v redu, lahko oni delujejo, saj so v ospredju in kažejo svoje mišice.
Kako je mogoče, da so zamere in konflikti v vseh porah naše družbe?
Ko bomo vsi uvideli, da je uspeh samo in edino v pošteni igri ter spoznanju, da uspeh ne pride čez noč. Tudi jaz sem čakal na uspeh od leta 1992 do leta 2009, pa mi nihče ni dal zagotovila, da bom uspel kot boksar. Vseeno sem verjel, da bom uspel, ker sem drugačen od drugih.
Nazadnje smo vas videli boksati v razvpitem videu za male rakave bolnike, kjer sta s predsednico državnega zbora uprizorila simboličen dvoboj. Javnost temu videu ni bila naklonjena. Ste pričakovali takšno razburjenje?
Tako, na žalost, ugotoviš, v kako glasni in toksični družbi živimo. Tisti, ki so videli bistvo videa, niso bili glasni. Najprej je v javnost namerno prišla dezinformacija, da smo se v parlamentu boksali.
Nismo pač tega bili prej v javnosti navajeni. Videli smo že pevske zbore, harmoniko, kurente …, boksarske arene pa ne.
Mnenje prepuščam vsakemu posamezniku. Družba si želi, da smo poslanci blizu ljudem, da nismo tako odmaknjeni, da nismo elita. Ko pa se jim hočeš približati, te tisti, ki ti pravijo, da ne smeš biti elita, postavijo za elito. Ko smo prišli v onkološko bolnišnico, sem srečal sina nekdanjega sošolca, kar solze so mu stekle. Lahko me vsi še petkrat polijete z gnojnico, tako je bilo. Video niti ni bil namenjen javnosti, tisti, ki se polnijo z negativizmom, so to poslali medijem. Niso se pa nikoli vprašali, kako se počutijo otroci s to boleznijo ob takšnih nestrpnih izjavah. Del javnosti se je odzval zelo primitivno in sploh ni bilo pomembno, kako se počutijo tisti, ki jim je bilo to namenjeno. Oni so se ukvarjali s tistim, kar njih moti, čeprav je bila gesta mišljena dobronamerno.
Glede na to, kako se je vse skupaj končalo, bi ponovili še kakšno takšno snemanje?
Takoj. V politiko sem šel izključno zaradi svojega lastnega pogleda na svet. Če lahko delam dobro, če lahko kaj koristnega storim za družbo, sem takoj za, čeprav me zato neka skupina, neka peščica napada. Če bi mi nekdo, ki ima zgolj vročino, rekel, da bi ga nekaj takšnega osrečilo, da, takoj bi to naredil, zakaj pa ne?
Torej vam ni žal, da ste v politiki?
Ne, ni mi žal zaradi tega, ker vem, da vsaka zelo zahtevna pot in cilj potrebujeta svoj čas. Še danes velik del politike skoraj ne razumem. Zame to ni težava, se pa učim zelo rad. Nikoli ne bom postal del tiste politike, ki se sprašuje, kaj jaz želim in potrebujem od nje. Zame je na prvem mestu dobrobit slovenske družbe.
